PRABABI, kot vidiš po tvoji zaslugi res preberem kakšno od neumnosti, ki jih tako rad objavlja Dnevnik. Redno berem Finance, občasno Žurnal, Večer kadar nanj slučajno naletim (ne prav pogosto), Nedeljskega dnevnika pa res ne berem, ker je totalni čvek časopis in je škoda mojih očal, da bi jih izkoriščal za branje neumnosti.

Mislim, da ti je jasno, da nisem mnenja, da je škof Rožman nedolžen. Prav gotovo NI. Toda zakaj potem taka gonja proti njemu? A se bojite, da bi bilo slučajno dokazano, da ni kriv in da mu je bilo vse skupaj podtaknjeno? Bodi vsaj ti pametna, saj si že dovolj stara.

In zakaj je na MON-u gonja prav proti vsakemu, ki se tu pojavi ali se ga omeni? Pa naj bo to Peterle, Kučan, Janković, Pahor, Rode, Drnovšek, Bajuk, Rebeka, Žana, vaša Saška, Natalija, Žana, Uroš Slak, Janja Koren, PRABABI, mik, benaflek, mavrični vitez, Zogica, JanJA…., celo Primož. Ali ni v nobenem prebivalcu te države prav nič pozitivnega? Si predstavljaš kolaboracijo, če bo prišlo, kot obljublja gospod George, do III. svetovne vojne? Očitno smo skregani že vsak z vsakim, to ne bo več vojna med partizani in domobranci, to bo splošno klanje, če je res tako kot se tu kaže. Da ne govorim o idiotskih komentarjih, ki so pogosto razvidni iz tvojih Dnevnikovih linkov. Človek ne more verjet.

No ja, beri! samo en stavek bom napisala, če se citat ne pojavi.

Poglej drugi odstavek:

hhm, mik napisal: 18.10.2007 ob 14.34:

“Mislim, da ti je jasno, da nisem mnenja, da je škof Rožman nedolžen. Prav gotovo NI. Toda zakaj potem taka gonja proti njemu? A se bojite, da bi bilo slučajno dokazano, da ni kriv in , da mu je bilo vse podtaknjeno? Bodi vsaj ti pametna, saj si že dovolj stara.”

Sprehodi se po temi, je veliko napisanega, nisem pozabila, čeprav je že veliko let preteklo.

odgovarjas na 15 let stare poste, pa ti si resno bolan!

Malo bolj podrobno, določno napiši, kdo je bolan ??

19. oktober 2007

kulturni boj

Opravičilo kolaboracije

Vrhovno sodišče je primer Rožman vrnilo v ponovno sojenje, a ker umrlim ni mogoče soditi, bo škof Gregorij Rožman za vedno ostal nedolžen. Da bo tako, so vedeli na vrhovnem sodišču, v vladi in tudi v rimskokatoliški cerkvi.

Ljubljanski nadškofiji je končno uspelo. Po približno 10 letih vlaganja različnih rednih in izrednih pravnih sredstev je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo proti škofu Gregoriju Rožmanu, ki ga je jugoslovansko vojaško sodišče po vojni obsodilo vojnega hudodelstva. Za Rožmana, ki je gotovo najpomembnejša slovenska politična figura medvojnega časa, je več kot 60 let veljalo, da je bil eden najvidnejših kolaborantov, ki je spodbudil oboroženi boj proti nasprotnikom okupacije in ki je priznal aneksijo dela Slovenije fašistični Italiji. Po novem velja Rožman za nedolžnega. Nadškofiji to ne bi uspelo brez pomoči aktualne vladajoče koalicije, ki je leta 2005 s spremembo zakona o kazenskem postopku omogočila, da je lahko ponovno in tokrat sama v Rožmanovem imenu zahtevala razveljavitev sodbe iz leta 1946. Formalno je sicer Rožmanov primer vrhovno sodišče vrnilo okrožnemu v novo sojenje. Toda tudi po našem kazenskem zakoniku in pravni praksi, kot so nam zatrdili ugledni pravni strokovnjaki, ponovno sojenje že umrlemu ni mogoče.

Da bo škof po vsej verjetnosti ostal nedolžen, nam je potrdila sedaj že upokojena državna tožilka, ki je pri sodbi vrhovnega sodišča zastopala državo, Alenka Mežnar. Povedala nam je, da se po vsej verjetnosti tega zaveda tudi ljubljanska nadškofija, konec koncev pa tudi vrhovno sodišče samo, ki je v eni od svojih sodb jasno povedalo, da je 139. člen zakona o kazenskem postopku, ki v enem stavku jasno pravi: “Če se med kazenskim postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl, se kazenski postopek s sklepom ustavi”, ena od “temeljnih procesnih predpostavk”. Tudi dr. Marko Bošnjak, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti in strokovnjak za kazensko je potrdil: “Umrlemu ni mogoče soditi v nobenem primeru. Zdaj je, kar je. To bi morali pustiti zgodovini.” Da je to problem, se strinja tudi dr. Alenka Šelih z ljubljanske pravne fakultete. In končno: tega se po vsej verjetnosti zavedajo tudi na ministrstvu za pravosodje, kjer so leta 2005 spremenili zakon o kazenskem postopku tako, da je lahko ljubljanska nadškofija Rožmana uradno zastopala in ponovno sprožila postopek za razveljavitev sodbe.

Ministrstvo za pravosodje je tedaj spremembo zakona opravičevalo z velikim številom obsojenih duhovnikov v povojnih procesih, v imenu katerih postopkov ne morejo ponovno zagnati njihovi bližnji sorodniki, ker jih nimajo. Do konca leta 1961 je bilo obsojenih približno 500 duhovnikov, do danes pa jih je bilo rehabilitiranih zaradi protipravnih in nezakonitih obsodb bivšega sistema manj kot 100. A dve leti po tem je poznan le en sam primer, za katerega se je zavzela kakšna verska skupnost: primer Rožman. Očitno za druge le ni bilo takšne potrebe.

Jasno je, zakaj je primer Rožman veliko pomembnejši od vseh drugih preganjanih duhovnikov. Njegova zgodba je namreč politično povezana z najtežjim delom slovenske zgodovine. Čeprav je šlo za verskega voditelja, pa je znano, da je bil prav on tista kontinuiteta oblasti nasproti italijanski in nemški vojski v ljubljanski pokrajini, ki je ob ošibljenih drugih slovenskih političnih silah veljala za glavno, kar so priznavale tudi okupacijske oblasti. Verjetno ni dvoma, kaj si želita slovenska vladajoča politika in cerkev s pomočjo Rožmanove rehabilitacije doseči. Nadškof Alojz Uran je ob razveljavitvi obsodbe jasno dejal, da je “obdobje druge svetovne vojne zaradi revolucije, ki jo je začela Komunistična partija Slovenije ter z njo povezane državljanske vojne, prineslo hude posledice tudi v cerkveno in versko življenje”. Ljubljanski škof Gregorij Rožman naj bi med letoma 1941 in 1945 preživljal grenko izkušnjo, v kateri je predvsem skušal pomagati, kjerkoli in kakorkoli je mogel. “Prepričani smo, da se bo na podlagi zgodovinskih dejstev medvojno zadržanje ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je bilo prav zaradi umetno ustvarjene negativne podobe na sodnem procesu avgusta 1946 za velik del Slovencev vse do sedaj sporno, pokazalo v novi in bolj objektivni luči,” je dejal Uran.

Cerkve sodb ne priznava

Proces proti Rožmanu, SS-generalu Erwinu Rösenerju, dr. Lovru Hacinu (šefu policije), Leonu Rupniku (ljubljanskemu županu pod nemško okupacijo), Mihi Kreku (vodji SLS) in Milku Vizjaku (vodji domobrancev) iz leta 1946 po sedanjih standardih gotovo ni primer nepristranskega sojenja. Sodba je bil takoj po drugi svetovni vojni verjetno že vnaprej jasna: Rožman je bil predstavnik cerkvene oblasti, ki je sodelovala z okupatorjem v skupnem boju proti partizanom. Ker je bil v očeh takratne zmagovite strani že vnaprej obsojen kot narodni izdajalec, so želje aktualnega nadškofa, da se bo njegova umetno ustvarjena negativna podoba sedaj prikazala v “novi in bolj objektivni luči”, razumljive. Vendarle kljub temu ne gre spregledati dejstva, da so v primeru Rožman doslej že razsojala tudi slovenska sodišča v novi državi, ki Rožmanove podobe niso bistveno popravile, ampak so ga pravzaprav ponovno obsodile. Tako je denimo leta 1996 okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom vsebinsko zavrnilo vsa nova dejstva o Rožmanu, ki jih je ob pomoči naročene študije dveh zgodovinarjev, Tamare Griesser Pečar in Franceta Martina Dolinarja, vložil tedanji generalni tožilec Anton Drobnič. Očitno je torej, da nadškofija tudi teh, novejših sklepov ne priznava in da jih ne gre toliko za bolj “objektivno podobo”, ampak želi na vsak način Rožmana oprostiti krivde. Pritiski so bili v tej smeri v zadnjih letih izjemni, a brezuspešni. A leta 2005 se je odprlo novo okno, ki je vsaj v formalnem smislu sedaj prineslo zmago. Odprla ga je sedanja vlada.

Razlogi, zaradi katerih je zdaj Rožman postal nedolžen, pa so predvsem formalne narave, saj se vrhovno sodišče v vsebino procesa ni hotelo spuščati. Lahko bi denimo sodbo tudi delno potrdilo. Prva procesna napaka enega od najodmevnejših povojnih procesov je torej bila, da Rožmanovega imena ni bilo v odločbi o prenosu pristojnosti na vojaško sodišče. Sojenje civilistom pred vojaškim sodiščem je bilo sicer dovoljeno, a bi za to morala obstajati posebna odločitev, ker gre za izjemo. Te pa v rekonstrukciji Rožmanovega dosjeja na vrhovnem sodišču niso našli. Dr. Ljubo Bavcon, sicer strokovnjak za dahavske procese, se strinja, da je bila to huda procesna napaka. Kljub temu pa lahko zapišemo komentar zgodovinarja dr. Dušana Bibra: “Kaj je potem z Nürnberškim mednarodnim vojaškim sodiščem? Tudi pred njim so večinoma sodili civilistom, danes pa se nihče ne spomni, da bi lahko to bil problem? Zakaj pa ne bi konec koncev revidirali še procesa proti Jezusu Kristusu?”

Druga procesna napaka v procesu proti Rožmanu, ki je bil v odsotnosti obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom, odvzema političnih in državljanskih pravic in zaplembe premoženja, pa je tudi po mnenju državne tožilke Mežnarjeve bolj za lase privlečena. Sodišče je namreč vedelo, da je Rožman v Celovcu in bi ga zato lahko vsaj povabilo na sojenje oziroma mu izročilo povabilo, o čemer pa sodišče niti ni razpravljalo. Vrhovno sodišče je priznalo, da je tedaj obstajala podlaga, da bi Rožmanu sodili v nenavzočnosti, “vendar slednje ne pomeni, da se sodišče glede na že takrat veljavne standarde pravnih redov civiliziranih držav, ni bilo dolžno ukvarjati s tako pomembnim vprašanjem, o tem odločiti in svojo odločitev v sodbi tudi obrazložiti”, so sklenili. In še kot tretje: Rožmanu je sodišče zagovornika dr. Alojza Vrtačnika določilo razmeroma pozno, zaradi česar ta ni mogel sodelovati pri pripravljalnem postopku.

To pa je tudi vse. Čeprav je ljubljanska nadškofija želela, da bi vrhovno sodišče razsodilo še o vsebini, češ da naj dejanja, ki jih je storil Rožman, ne bi imela znakov kaznivega dejanja, se sodniki s tem niso želeli ukvarjati. Ravno nasprotno: sodniki so v sodbi celo zapisali, da je v prvem delu izreka sodbe mogoče najti povezavo med sodbo in Rožmanovimi dejanji. Sodišče je torej v dosjeju videlo dokaze, da je Rožman “v času veličastne borbe narodov Jugoslavije politično in vojaško sodeloval z okupatorji”, kot je razsodilo vojaško sodišče leta 1946. To je storil tako, da je “neposredno po okupaciji stavil v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja ter je sam kakor tudi njegov škofijski dvor postal center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov v Sloveniji ves čas sovražne okupacije. Izkoriščujoč svoj položaj ljubljanskega škofa je zlasti poslal v službo okupatorja protiljudski del slovenske duhovščine, mu dajal direktive in preko njega izvajal protinarodne načrte in akcije v korist okupatorja, dočim je na drugi strani poštene duhovnike, ki so ostali zvesti svojemu ljudstvu in skupno z njim vodili borbo proti okupatorju, preganjal in obsojal. Služil je s tem okupatorju pri dušenju osvobodilne borbe in posredno pri iztrebljanju in raznarodovanju slovenskega naroda”.

Brez dvoma drži, kot je pisal tudi dr. France Bučar v svoji knjigi Usodne odločitve, da obstaja po mednarodnem pravu celo dolžnost okupiranih, da sodelujejo z okupatorjem, zato da se položaj prebivalstva ne poslabša. Tako je denimo mogoče razumeti razne vdanostne izjave škofa Rožmana, fotografiranje z okupatorjem, morda celo podporo samoobrambi civilistov pred nasiljem partizanske vojske. A kaj ko pri Rožmanu že njegov prvi formalni akt, njegova znamenita izjava iz 3. maja 1941, ki jo je poslal italijanskemu visokemu komisarju Grazioliju izraža “polno lojalnost” sovražni Italiji in ji priznava aneksijo, kar nič drugega kot izdajstvo: “Ekselenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska ozemlja pridružujejo Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem vaši ekselenci, da nam je tako vsaj na tem teritoriju Škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru. Izražam polno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.”

Novi dokazi

Verjetno najkonkretnejši dokaz, da je škof aktivno podpiral in celo sodeloval pri organizaciji oboroženega boja proti nasprotnikom okupacije pa niti ni njegova simbolično navzočnost na obeh prisegah domobrancev. Kot je znano, so ti 30. januarja 1945 na bežigrajskem stadionu prisegli na skupni boj z Nemci proti partizanom z besedami: “Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!” Še bolj relevantna je spomenica, ki jo je 12. septembra 1942 prejel italijanski general Robotti in ki jo je v Sloveniji prvič objavil dr. Biber leta 1976 (zato v obtožnici ni bila omenjena).

Pismo se začne z besedami: “Kot zdravi del Slovencev, ki smo izrazili pripravljenost resno sodelovati z italijanskimi oblastmi, da bi ponovno vzpostavili red ter zatrli prevratniške in puntarske elemente, predlagamo vojaškim oblastem naslednje.” Sledi prva točka: “Dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom … Voditelji bodo izbrani iz vrst mož, vrednih zaupanja, tako, da bo zagotovljeno vsestransko jamstvo, da bo orožje uporabljeno zoper prevratniške elemente, ki še ogrožajo deželo bodisi z orožjem bodisi z uporniško propagando.” V peti točki piše: “Razen varnostnih straž, nameščenih v krajih, bo treba ustanoviti nekaj zbirnih središč pod poveljstvom bivših jugoslovanskih oficirjev … v ta namen bi morali po potrebi omogočiti nekaj mladim, zanesljivim oficirjem vrnitev iz ujetniških taborišč, in to neopazno, kot da so prišli na dopust. Njihova imena bi predlagali mi.”

Da je avtor teh besed škof Rožman, potrjuje v dokumentu general Robotti, ki piše: “Škof in njegov zaupnik sta pripravila tale program za ravnanje v naslednjem zaporedju: 1) V celoti zbrati tiste elemente, ki bi lahko dali informacije o sestavi komunistov in partizanov v mestu. … 2) Osebe, za katere bo ugotovljeno, da so nevarne ali pripadajo prevratniškemu gibanju, bodo razdeljene na tri skupine …” Tako so iz škofove pobude med II. svetovno vojno nastale vaške straže in iz vaških straž je nato nastalo domobranstvo. Kakor se je kasneje spomnil tudi nekdanji Rožmanov tajnik Stanko Lenič: “Pri ustanovitvi domobranstva škof ni bil udeležen, ker je vse to uredil Rupnik in njegov kader oficirjev. Ker pa so se v domobranstvo avtomatično vključili vsi člani MVAC (vaške straže – op. a.), je bilo vsem jasno, da škof moralno podpira domobrance.” Ta korespondenca, v kateri je očitno, da je Rožman odkrito ponujal pomoč okupatorju pri zatiranju upornikov in zahteval celo uporabo orožja proti tistim, ki se borijo proti okupatorju zgolj s “komunistično propagando”, nazorno kaže, da je škof Rožman močno prestopil mejo nekakšne “taktične kolaboracije”, ampak prekršil tudi načelo nevmešavanja duhovščine v politiko.

V zadnjem desetletju pa so na dan prišli še drugi dokazi o škofu Rožmanu. Rožman se je tik pred koncem vojne odpeljal v Celovec in od tam prek Švice v ZDA. Leta 1991 sta dva ameriška avtorja po odprtju arhiva ameriške obveščevalne službe OSS za čas druge svetovne vojne napisala knjigo o reševanju nekdanjih kolaborantov iz osvobojene zahodne Evrope. Škofu Rožmanu je v tej knjigi namenjeno poglavje z naslovom Zlati duhoven. Poglavar NDH Ante Pavelić je namreč v začetku leta 1944 v Švico pretihotapil večjo količino zlata in drugih predmetov, zaradi zaveznikov pa ustaši nato po vojni niso imeli dostopa do njega. Naloga, da zlato pretopi v ameriške dolarje, naj bi padla na škofa Rožmana. Njegovo pot iz Celovca v ZDA naj bi omogočil prav Američani, da bi izsledili zlato. V knjigi z naslovom Ratlines je še zapisano, da je britansko zunanje ministrstvo tedaj prišlo do sklepa, da je Rožman “očitno sodeloval s sovražnikom in da ni nič manj kriv od drugih, ki so bili izročeni komunistom”.

Rožmana papež ne sprejme

Poleg Rožmana je vrhovno sodišče tokrat iz formalnih razlogov oprostilo tudi Miho Kreka. Ni pa znano, ali so sodniki preverili zakonitost obrambe pri SS-generalu Erwinu Rösenerju, dr. Lovru Hacinu ali Leonu Rupniku. Do sedaj so na podlagi varstva zakonitosti slovenska sodišča restituirala že skorajda več kot 2000 obsojenih v povojnih procesih, v tej skupini oproščenih pa bo lahko sedaj tudi škof Rožman po zakonu o popravi krivic imel status političnega zapornika. Rožman po zapustitvi svoje škofije, kljub temu da ni izgubil škofovskega naslova, ni bil niti enkrat poklican na poročanje k papežu, čeprav bi moral biti pri njem vsaj nekajkrat. Tudi ko je bil Rožman leta 1950 v Rimu, je zaprosil za sprejem, kot piše njegov biograf dr. Jakob Kolarič. Pa so mu po telefonu povedali, da ga papež Pij XII. ne more sprejeti zaradi prezaposlenosti in utrujenosti.

Dr. Anton Trstenjak o domobranstvu in Rožmanu

Iz intervjuja za časopis Slovenec, 7. maja 1994

Zakaj na Štajerskem ni bilo sovraštva

“Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali poslance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: ‘Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem! Lahko greste! Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča!”… Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec.”

Rožmanovo obžalovanje

“Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: ‘Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.’ Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno. Zlo bi sicer bilo, ampak manjše. Kakšnih 12.000 ljudi bi lahko še živelo.”

Da je avtor teh besed škof Rožman, potrjuje v dokumentu general Robotti, ki piše: “Škof in njegov zaupnik sta pripravila tale program za ravnanje v naslednjem zaporedju: 1) V celoti zbrati tiste elemente, ki bi lahko dali informacije o sestavi komunistov in partizanov v mestu. … 2) Osebe, za katere bo ugotovljeno, da so nevarne ali pripadajo prevratniškemu gibanju, bodo razdeljene na tri skupine …” Tako so iz škofove pobude med II. svetovno vojno nastale vaške straže in iz vaških straž je nato nastalo domobranstvo. Kakor se je kasneje spomnil tudi nekdanji Rožmanov tajnik Stanko Lenič: “Pri ustanovitvi domobranstva škof ni bil udeležen, ker je vse to uredil Rupnik in njegov kader oficirjev. Ker pa so se v domobranstvo avtomatično vključili vsi člani MVAC (vaške straže – op. a.), je bilo vsem jasno, da škof moralno podpira domobrance.” Ta korespondenca, v kateri je očitno, da je Rožman odkrito ponujal pomoč okupatorju pri zatiranju upornikov in zahteval celo uporabo orožja proti tistim, ki se borijo proti okupatorju zgolj s “komunistično propagando”, nazorno kaže, da je škof Rožman močno prestopil mejo nekakšne “taktične kolaboracije”, ampak prekršil tudi načelo nevmešavanja duhovščine v politiko.

V zadnjem desetletju pa so na dan prišli še drugi dokazi o škofu Rožmanu. Rožman se je tik pred koncem vojne odpeljal v Celovec in od tam prek Švice v ZDA. Leta 1991 sta dva ameriška avtorja po odprtju arhiva ameriške obveščevalne službe OSS za čas druge svetovne vojne napisala knjigo o reševanju nekdanjih kolaborantov iz osvobojene zahodne Evrope. Škofu Rožmanu je v tej knjigi namenjeno poglavje z naslovom Zlati duhoven. Poglavar NDH Ante Pavelić je namreč v začetku leta 1944 v Švico pretihotapil večjo količino zlata in drugih predmetov, zaradi zaveznikov pa ustaši nato po vojni niso imeli dostopa do njega. Naloga, da zlato pretopi v ameriške dolarje, naj bi padla na škofa Rožmana. Njegovo pot iz Celovca v ZDA naj bi omogočil prav Američani, da bi izsledili zlato. V knjigi z naslovom Ratlines je še zapisano, da je britansko zunanje ministrstvo tedaj prišlo do sklepa, da je Rožman “očitno sodeloval s sovražnikom in da ni nič manj kriv od drugih, ki so bili izročeni komunistom”.

Rožmana papež ne sprejme

Poleg Rožmana je vrhovno sodišče tokrat iz formalnih razlogov oprostilo tudi Miho Kreka. Ni pa znano, ali so sodniki preverili zakonitost obrambe pri SS-generalu Erwinu Rösenerju, dr. Lovru Hacinu ali Leonu Rupniku. Do sedaj so na podlagi varstva zakonitosti slovenska sodišča restituirala že skorajda več kot 2000 obsojenih v povojnih procesih, v tej skupini oproščenih pa bo lahko sedaj tudi škof Rožman po zakonu o popravi krivic imel status političnega zapornika. Rožman po zapustitvi svoje škofije, kljub temu da ni izgubil škofovskega naslova, ni bil niti enkrat poklican na poročanje k papežu, čeprav bi moral biti pri njem vsaj nekajkrat. Tudi ko je bil Rožman leta 1950 v Rimu, je zaprosil za sprejem, kot piše njegov biograf dr. Jakob Kolarič. Pa so mu po telefonu povedali, da ga papež Pij XII. ne more sprejeti zaradi prezaposlenosti in utrujenosti.

Dr. Anton Trstenjak o domobranstvu in Rožmanu

Iz intervjuja za časopis Slovenec, 7. maja 1994

Zakaj na Štajerskem ni bilo sovraštva

“Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali poslance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: ‘Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem! Lahko greste! Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča!”… Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec.”

Rožmanovo obžalovanje

“Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: ‘Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.’ Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno. Zlo bi sicer bilo, ampak manjše. Kakšnih 12.000 ljudi bi lahko še živelo.”

http://www.mladina.si/tednik/200742/clanek/slo-tema–borut_mekina/

PRABABI, na baraško palico bomo prišli zaradi tebi tako ljubih komunistov in polpismenih sodnikov in tožilcev, ki so spisali krivično sodbo brez osnovnega upoštevanja procesnega in materialnega prava, ne pa zaradi Cerkve.

Jasno pa je, da je zaradi krivične kazni vsakdo upravičen do odškodnine. Ne glede na barvo.

PS: Spet zamenjuješ vzroke s posledicami.

Bravo!

Končno se je izkazalo, da je sodba, ki jo je leta 46 spisalo sodišče, sestavljeno iz raznih polpismenih šlosarjev in priučenih mizarjev, navadna politična puhlica.
Ti oseba z nickom “škandalozno”, pa se preseli na Kubo, če se ti zdi, da je bilo revolucionarno sodišče leta 46 bolj demokratično kot današnje, leta 2007 v samostojni Sloveniji, ok?

Še enkrat, BRAVO!