“Zadnjič je piarovec Vlado Miheljak izjavil, da se je Janez Janša leta 2004 spremenil v Boruta Pahorja in zmagal. Kaj pa, če se dogaja ravno obratno?”

Igor Vidmar, arhetip slovenskega naivnega intelektualca, se na Vesti sprašuje, kaj se je zgodilo z revolucijo?

Presenečeno ugotavlja, da leva opcija zagovarja »neoliberalne« cilje – visoko rast, fleksivarnost, proračunsko varčevanje in privatizacijo javnih storitev. Ekonomska ideologija opozicije, da se priduša na neoklasično/liberalne vrednote.

Želi si, da bi mu kdo pomagal pojasniti ta paradoks. In pri Libertarcu vedno radi pomagamo.

Paradoksa ni. Socialni populizem je način prihoda na oblast, ne pa resna alternativa modernemu liberalizmu/libertarstvu. Če je komu silovita neosocialistična propaganda vzbudila lažen občutek, da centralno plansko gospodarstvo deluje, da bodo javni sistemi postali učinkovitejši s samoupravljanjem, da nismo izgubili hladne vojne, da bo gospodarstvo postalo konkurenčnejše pod vodstvom sindikatov in da se narod lahko obdavči v blagostanje – potem so ga naplahtali.

Spopad med političnima elitama je bil boj za moč in za privilegije. Reform Mića Mrkaića opozicija ni napadala zaradi njihove neoliberalne narave ali ker bi kaj jemale ljudem (pravzaprav so bile njihovo najboljše upanje); napadali so jih, ker so jemale njenim elitam.

Namesto Mrkaićevih reform »za vse« bomo v primeru zmage levice (pod pretvezo nekakšne zmernosti) dobili parcialne reforme. Takšne, ki bodo jemale le ljudjem in ohranjale politične položaje v gospodarstvu ter delile odpustke sponzorjem »zdravih sil«.

ej, a sedaj pa že tebe malo daje paranoja.