Re: Zbili smo otroka – pomoč!
Zanima me, kdaj takšna nesreča zastara?
Šele sedaj ko berem spodnje poste, vidim, kako smo bili naivni. Pred 5-timi leti je mojega otroka (takrat starega 5 let) zbil na cesti pred hišo sosed, ki je skupaj s prikolico za krompir vedno vozil močno prehitro čez naselje.
Otrok je imel zlomljeno nogo, katere posledice so vidne še danes in bodo verjetno celo življenje, saj se mu je zarastla postrani in ima nogo na x.
Takar smo zaradi dobrososedskih odnosov in slabe vesti, ker mu je kao otrok skočil pred avto (zbila ga je na srečo samo prikolica) nekako sprejeli svojo krivdo. Nismo klicali policije, takoj smo šli na urgenco in to je bilo to. Takrat sem bila 2 meseca na bolniški zaradi otroka.
In jezna na soseda, ki ga nesreča niti slučajno ni izučila in je še vedno dirjal med hišami. Sedaj smo se že odselili, dogodek sem že pozabila, pogled na sinovo nogo pa je ostal. Vaša pisma so mi obudila vse težke spomine in jezo, ker nismo takrat klicali policije. Poleg tega je bilo polno dvorišče otrok in staršev, ki bi lahko bile priče.
Mislim, ne skoraj prepričana sem, da zastaranje nastopi tri leta po končanem zdravljenju. Domnevam, da ste hodili na kontrole še najmanj dve leti.
Tožiš pa lahko vedno. Če se tožena stranka ne sklicuje na zastaranje, mora sodišče zadevo obravnavati.
Pokliči eno od podjetij (Odškodnina, Poravnava), ti bodo vse po telefonu povedali.
Če niste klicali policije, po moje ne moreš nič zahtevati. Za izplačilo odškodnine je po vsej verjetnosti potreben policijski zapisnik in dokazana krivda, poleg tega je verjetno zadeva že zastarala.
Ker pa smo se mi znašli v podobni situaciji, bom dodala samo še tole. Meni se bi zdelo zelo nefer, če bi starši poškodovane deklice glede na okoliščine prometne nesreče sedaj od nas zahtevali odškodnino. Če je deklica zavarovana, jo bo itak dobila. Verjetno bo zadevo obravnaval sodnik za prekrške in upam, da se najde še kakšen očividec, ki bo pomagal razjasniti okoliščine. Dejstvo je, da marsikoga premami denar in so zaradi tega pripravljeni tudi lagati. Dejstvo pa je tudi, da je na cestah vse preveč objestnih voznikov in takšne bi jaz brez slabe vesti kaznovala. V našem primeru pa ni šlo za objestnost, ampak so se deklice lovile na parkirišču.
Morda sem nejasno opredelila vprašanje. Pravzaprav je to bolj posredovanje izkušnje ostalim. Sedaj ne mislim in ne morem več spremeniti dogodkov v preteklosti.
Niti takrat niti sedaj nisem imela namena tožiti, ker si enostavno ne mislim s tem greniti življenja. Boli me samo to, da je voznik ostal brez vsakih sankcij in da isto počne še sedaj.
Prestrašena, zahtevek za odškodnino bo, če bo mož spoznan za “krivega” šel iz obveznega zavarovanja ali kako? Se pravi, da družina poškodovane deklice ne bo tožila vas, vam bo pač šel kuponček od zavarovanja. Odškodnina torej ne gre iz vašega žepa. Za civilno tožbo bi se verjetno odločili le, če bodo odločili, da ni mož kriv za nesrečo, drugače se jim tako ali tako “ne splača”, saj to traja leta in leta.
Veš kaj, takšne stvari se pač zgodijo in so del življenja. vsi, ki vozimo, pa se moramo zavedati, da imamo v rokah orodje (no, v nekaterih primerih bi rekla, da kar orožje), s katerim lahko naredimo tudi veliko hudega. V vašem primeru se je vse končalo razmeroma srečno, če boste zaradi tega občutili materialne posledice, je pa to še najmanj.