Ima katera refluks? Kakšne simptome imate? Je to ozdravljivo?

Lajša se simptome, pri hudem je na voljo operacija.

Drazi grlo. Nekatere pece v prsih, nekateri imajo obcutek kisline v grlu, ali pa jih grlo pece. Lahko imas tudi obcutek cmoka v grlu. Zaradi drzaenja lahko dobos kronici kaselj, lahko se ti tudi spremeni glas.

Jej majhne kolicine hrane naenkrat, zvecer ne jej, zvisaj vzglavje. Ce kadis, nehaj kaditi, ce si debela, shujsaj, ce si noseca, bos morala pocakati, da rodis. Tudi mastna hrana, kava in alkohol lahko povzrocijo refluks.

Peče v grlu, kot pri angini, boli in peče želodec, občutek slabosti, bolečina se razširi čez cel prsni koš in odzvanja še v hrbet, tišči in peče za žličko, občutek oteženega dihanja. Dokler nisem že do vsake potankosti poznala te tegobe, sem se nemalokrat znašla na urgenci misleč, da je infarkt. Ko je bilo vse dobro razbolelo, sem čutila celo kot neko trzanje, kot bi srce preskakovalo, čeprav ni. Sem naprimer gledala priklopljena na ekg posnetek srca, ki je bilo lepo kot švicarska ura, pa medtem čutila tole trzanje. Je zelo zoprn in zastrašujoč občutek. Kaj pomaga? Vse sem dala čez, od diete, do raznih Nolpaz in podobnih tablet, naravnih domačih packarij ala soda bikarbona, med, čaji, take in onake tinkure, dvignjeno vzglavje med spanjem,…. vse vse vse. Nič ni pomagalo. Dokler nisem šla do psihoterapevta in malo predelala vsa stres, ga kolikor se je dalo skenslala in se naučila spopadanja z njim, ter sprostitvenih vaj. Ko sem se umirila, je refluks “čudežno” izginil. Če bi vedela, bi to storila takoj, namesto da sem se več let polnila z vsem, kar premoreta farmacija in domača lekarna.

Kako se soočiti s stresom, kako se umiriti?

V stresu si zaradi refluksa? Jaz ga imam že dolga leta, a se zaradi tega ne sekiram. Kam bi pa prišla, če bi se za vsako stvar sekirala, saj bi me od živcev požrlo.  Ti se moraš pa kar sama vzeti v roke, namesto tebe tega ne more storiti nihče. Naredi si plan, kako boš lajšala težave, to je zmanjšala pogostnost kisline v grlu, kakšno hrano boš jedla, če se boš čemu odpovedala in podobno. Vse to si napiši in prilagodi kuhanje in predvsem količino hrane. Se boš odpovedala kakšnim razvadam, za katere je znano, da poslabšajo refluks, recimo kajenju, kavi? Dodala hojo ali kakšen drug sport, shujšala, če je potrebno? Odloči se tudi, kaj boš storila, kot te obletavajo temne misli. Boš šla odhodit en km, boš v šparovček vrgla 5 evrov, boš odplesala eno pesem? Bodi realistična, ne imej prevelikih ciljev, ampak začni z majhnimi.

In razmisli, zakaj je refluks zate tako stresen. Od njega zelo verjetno ne boš umrla. Od njega zelo verjetno ne boš dobila kakšne hujše bolezni. Z njim lahko živiš normalno življenje z minimalnimi prilagoditvami. Kaj torej na refluksu tako posebnega, da se zaradi njega tako sekiraš? Ali je res vredno, da si ves čas v stresu, ko bi brez tega lahko imela lepše in predvsem umirjeno življenje?

Psihiatra obišči. Kako se soočiti s stresom in se umiriti se namreč ne da odgovoriti z enim stavkom, v katerem je opisana instant rešitev, ki je primerna za vsakega. To je dolgotrajen in težak proces. Če ne znaš sama, je treba pomoč strokovnjaka.

Če je to bilo namenjeno meni….. narobe si razumela. Nisem v stresu zaradi refluksa, ampak je bil refluks posledica stresa.

In mimogrede, prav hud tale tvoj refluks ne more biti. Malce pekoče grlo po “prepovedani” hrani res ni nič takega. Če bi imela res hude težave, hude bolečine, zaradi katerih ne bi spala mesece in bila posledično kronično neprespana in izčrpana, pa da ne omenjam, da se zaradi tega začne še cel kup drugih zdravstvenih težav….. potem bi bila drugačnega mnenja.

Pomanjkanje spanca je pri tebi posledica psihe in ne refluksa.

Morda lahko poveš, kam si šla na psihoterapijo? Hvala!

Ne. Ni res. Ti lahko spiš, če te boli želodec, peče požiralnik in ti dela slabo? Svaka ti čast. Jaz ne morem. Ko je bilo dvakrat tako hudo, da sem šla na urgenco, kjer so mi dali nekaj proti bolečinam (ker navaden lekadolček pač ne prime), sem spala kot dojenček. Prav tako refluks ni bil vsak dan enako hud. Na dneve, ko je bilo znosno, sem prav tako spala kot ubita. Ko je kdaj kak Rupurut vsaj za kako uro pomagal, sem tisto uro mirno odsmrčala na kavču. Ko je popustil, me je bolećina spet zbudila. Tako da ne bluzi mi. Menda nisem otrok, da ne bi sama znala opaziti, kdaj lahko spim, kdaj ne morem in zakaj ne morem.

K osebnemu zdravniku po napotnico, potem pa k psihiatru. Nima veze, da ti govorim kam, ker se je že upokojil. Je že malo več kot 10 let nazaj. In preden se kdo dvigne, ne, nisem jemala zdravil. Le s pogovorom sva predelala težave in naučil me je spremeniti razmišljanje in sprostitvenih vaj.