Po operaciji sprednje križne vezi, grem nadlednji teden v zdravilišče.

Razmišljam, da tam ne bi spala. Po terapiji bi šla domov in vsaj skuhala večerjo in kosilo za naslednji dan. Prav takp je otrebno oprati perilo  zlikati in podobno.

Vožnje imam okoli 50 min in bi to šlo.

Jste hodili domov in niste spali v zdravilišču?

Terapije so namenjene zdravljenju. Strukturirane so od jutra do poznega popoldneva. Če meniš, da je kuharija in pranje umazanega perila bolj pomembno kot tvoje zdravje, odstopi termin komu drugemu.

Ja in  kaj je problem, ko se človek želi udejstvovat v koristnem kr mu ob hudi preizkušnji ostane? Pč niso vsi sam še egovase zakopani, da morš kr na to noto trkat. Vsak pč ne opusti vsega z lahkoto in naumi najboljše možne poti kk se ne izgovorit, da je sam on v danem trenutku pomemben, pč vidi še kakšno pot in kaj je problem?? Avtorca poskusi in če ne bo šlo pč ne vtrajaj s takim tempom. Soseda je hendlala z lahkoto, med tem ko ja nekdo tretji ne more ob prehladu nič. Razumljivo, različni smo si.

Ce vse to zmores, potem ne rabis terapije, odstopi jo nekomu, ki jo bolj potrebuje.

Vprasaj, ce do imeli taksen primer. Ce ti bo zneslo on ce ti je ok, zakaj pa ne? Jaz se cakam datum rehabilitacije. Bom doplacala za to, da bi bila sama v sobi. Je bil sosed pred leti na rehabilitaciji in se je vsak dan prerekal s “cimrom”, da kaj gleda porocile, kako se ne more zrihtat v kopalnici hitro…

Ja ker riheb rabi sam truplo v trugi, jaooo kk zagoneni ste. Eni pč so sposobni ob neki okvari funkcionirat, pa to ne pomeni, da te okvare niso zdaj vredni rešvat. Drugi pa že kot omenjeno ob zobobolu padete v horizontalo. Jebat ga!

Kuga pravš, froga, al te prov nč ne razumm.

Kosilo sem skuhala že prvi dan po operaciji. Ni bilo lahko, a smiljenje sama sebi je hujše.

Bom res poskusil z vožnjami. Aj služba je tudi pogosto od zgodnjega jutra in pridem pozno domov.

Pomemben del rehabilitacije je tudi počitek.

Ti se lepo namesti v sobi, začni s terapijami in boš videla, če ti bo zneslo.  Prvi in drugi dan boš rinila domov, potem najbrž ne več….  Ena ura vožnje ni malo, vprašanje če se ti bo dalo zvečer sesti v avto in peljati domov kuhat kosilo za naslednji dan.

Mi je pa takšno razmišljanje čudno.  Ali ni doma nikogar, ki bi znal prižgati štedilnik in skuhati nekaj enostavnega?  Ali pa vzeti kaj iz skrinje in pogreti? Pa zmetati cunje v pralni stroj?  Tisti en teden ne bo nihče umrl brez tebe.

Saj imaš v skoraj vsakem zd fizioterapijo??

Drugače pa dobiš odločbo za bivanje tam. Če se ti na cesti kaj zgodi, boš zagovarjala, zakaj si v bolniškem staležu kršila lokacijo, na kateri moraš biti. Ni bolniška letni dopust, da bi vandrala okoli.

Pa tudi, za tvojo operacijo je zdravilišče že nekaj časa no go. Ali lažeš ali pišeš članek v nekem spletnem trobilu ali pa imaš veze v zdravstvu. Nič od tega ni kul.

Mi na misel ne pride, da bi rinila domov. Bom mela to kot nekakšen oddih, čeprav tiste terapije tam niso mačji kašelj in mi bo pasalo počivat. Upam tudi meni, da mi rata doplačat za enoposteljno sobo. Nekak se ne bi rada prilagajala, če bom koga pogrešala, mam telefon pa tud bife je tam.

Drugače sem že videla, da so prišli kakšni tud samo na terapije, vendar to so bili blizu doma. Nekako tako kot gremo mi v zdravstveni dom.

V katerwm zdravilišču pa imaš rehabilitacijo?

Jaz v Šmarjeških. 2 tedna.

Zakaj po operaciji križnih vezi ne bi bilo zdravilišče odobreno?

A se res nimate nič radi? Dve uri na dan se boš vozila zato da boš opravilno nesposobnim prala in likala? S tem da tvoja noga ni ok.

Glej, rehabilitacija je namenjena temu, da se postaviš spet na noge. Da dosežeš da si normalno gibljiva. Če ti to ni tako pomembno, tega ne rabiš naredit. Nihče te v nič ne sili. Brez problema si lahko doma in kuhaš in pereš.

Moj nasvet bi bil, da si vzameš čas zase in si v hotelu, v svoji sobi. Kot prvo se boš res posvetila rehabilitaciji in malo odklopila od vsakdanje rutine. Kot drugo, boš omogočila svoji družini izkušnjo odraslosti.

A se hecaš? Likat boš hodila domov? Dobr, sej to je zajebancija, al kuko? Imamo (zaenkrat) to možnost, da smo 14 dni v zdravilišču, ajde doplačamo enoposteljno sobo, jaz bi jo tudi, ne bi se šla cimrstva, ampak krije ti zavarovanje (kot rečeno, zaenkrat še).

Brez podatkov o poškodbi je težko kaj reči, iz vprašanja pa veje misel, da primer ni tako akuten, da bi bilo smiselno trošiti družbeni denar za zdravilišče.

Invalid sem že čez 50%. Skoraj vse dele telesa imam že poškodovane. V obeh ramenih imam natrgane vezi, plavati ne morem, z berglami sem prešvedral več km po cesti, boli med kolesarjenjem. Nikoli še nisem bil upravičen do zdraviliščne rehabilitacije. V zdravilišču sem bil le na lastne stroške. Sramoval bi se zastaviti takšno vprašanje kot ga je avtorica.

Otroci so premajhni, da bi kuhali. Mož ima službo, sw za moja starša mora skrbeti in seveda skrbeti mora za vse otroke. Lažje bi bilo, če bi vsaj skuhala.

Preveč si pridna, si na dobri poti izgorelosti. Ne vidiš sebe in svojih mej. Zdaj je čas zate, za tvoje okrevanje. Drugi bodo preživeli. Letos sem bila dalj časa v bolnišnici, nenapovedano, moji otroci so še zelo majhni, celo več kot dva otroka imam, za večino stvari sem skrbela jaz, z možem nimava nobene pomoči in je tudi ni bilo v času moje hospitalizacije. Pa so preživeli in smo zdaj boljše organizirani, bolje sodelujemo, kot prej. Pusti domače, poskrbi zase. Za kuharco igrat lahko za ta čas izkoristijo kakšno gostilno ali pa končno skuhajo sami.;)

Potem si na približno istem, kot jaz. Če bi jaz vedela takrat, da bom šla za toliko časa v bolnico, bi jim naredila zalogo hrane, vsaj v zamrzovalniku. Preveri v lokalnem vrtcu ali šoli, če imajo hrano za zunanje odjemalce, mi smo se tako znašli, dobro-zdravo in ugodno.

Pusti peglanje, no. Skuhaj na zalogo, pogreli bodo pa menda že lahko. Pa ne moreš ti vsega nase prevzet. Pa naj mož vzame dopust. Ali pa, da se pripelješ domov enkrat na teden … Skrbi zase!

Imam še možnost odločanja, Šmarješke, Dolenjske ali Strunjan. Kolk hitro od pošiljanja napotnice si dobila?

Če te skrbi kako bodo doma, jim skuhaj na zalogo in daj v skrinjo. Drugače verjemi, da se bodo znašli. Ne boš verjela, ampak so tako sprogramirani, da če je treba, se da. Preverjeno. Tako ali tako pa boš za kak nasvet dostopna po telefonu.

Še ko vas organizem prosi, pa vas povozi, menite, da ste nenadomestljive? Ni čudno, da vseen niso bosi in lačni, ko vas ni. Boh ne daj, da znajo tudi ko te ni. Kot da bo ljubica glih v tem cajtu vskočila 😅😆😅🙃☺️☺️☺️ In kako boš pol diktirala ure fizioterapevtom in fiziatrom, ko se ti bo dvignilo doma prideti? Pol boš pa jamrala po monovski, kok zanič terapevte si imela. Pejt tja, pa se pozdravi.

Froga no, svet bo še vedno stal, ko po operaciji rabiš že v osnovi počivati, ne pa po uri po njej celo kuhati. A je kdo kam padel, ko se jim pol nič ne celi in ostaja zgolj jamr. Po eni uri od operacije mora že kuhat? 😆😅🙃☺️☺️☺️

Sem imela cimro v toplicah na rehabilitaciji, in ona je šla dejansko čez vikend domov, skuhat, oprat in pospravit. Je mož prišel po njo in jo pripeljal v nedeljo zvečer nazaj.

Nimam besed.

Kdor ne razume čemu so namenjene terapije in rehabilitacija, je brez pomena da sploh tja hodi.