Šef reklamnega oddelka pri Coca-coli pride na odlično misel. Sede v letalo za Rim, kjer se takoj napoti k papežu in mu ponudi nekaj milijonov dolarjev za odločitev, da bi v prihodnje namesto …”daj nam danes naš vsakdanji kruh”… verniki molili …”daj nam danes našo vsakdanjo coca-colo”….

Toda – vse njegovo prepričevanje in zviševanje zneska je zaman, kmalu bi ga iz Vatikana celo nagnali.

Ko razočaran odhaja, napeto premišljuje:

“Naš vsakdanji kruh .. naš vsakdanji kruh … Le koliko so mu plačali peki za te besede?”

Ojej ojej..ta je pa zasmoljena…prav fejst!

Sem ga pa gledala včeraj tega mogočnega moža..kako je bogi…ja starost taka pa res ni nič lepa..upam da meni tolk trpet ne bo treba…in da bom prej lepo zaspala..še preden se začenjajo take težave, kot jih ima on…bOgi no…men se tolk smiljo taki ljudje…:((((((((((((((kriza….:((((((((((((((

A veš Muca, meni pa se zdi, da je kriza pri in v ljudeh, ki počno okrog tega starega moža toliko teatra. Da, star je revež, počiti bi moral, počiti v duhu in telesu. In ne vem in ne morem razumeti, zakaj ga še vozikajo sem in tja, zakaj mora človek še vedno sedeti na balkonu Vatikanske palače in se truditi odpirati usta in prebirati napisano, ko komajda lovi sapo. Ni mi všeč, da taki velmožje, ki se gibljejo okrog njega, še vedno z njim delajo teater, on sam pa se mi dozdeva kot marioneta, ki se premika tako, kot mu narekujejo. Ah da, seveda, saj drugače se ne more, vem. A kljub temu se mi tak cirkus in teater dozdevata malodane tisto svetohlinstvo in skrunjenje človekovega duha, ki ga jaz osebno težko prenašam. Vem, da določene reči zaradi protokolarnosti morajo biti, zdi pa se mi tudi, da bi vse to lahko krepko krepko zreducirali in zminimalizirali. Le čemu se mora uro in pol truditi na balkonu in v vseh jeziki spregovoriti, ko pa en jezik praktično razume cel svet ????? Razumem, da je bil v teh časih v četrtstoletnici svojega papeževanja, kar prinaša s seboj določene obveznosti in to in ono. A kljub temu bi se smelo in zmolo najbrž na krajši in skromnejši način obeležiti to njegovo obletnico, njega pa pustiti počivati. Cel svet ve, da je gospod bolan in da se težko spopada z vlogo in obveznostmi, zato bi mirne duše lahko v njegovem imenu spregovoril po hierarhični lestvici tisti, ki mu taka vloga pritiče. Njega pa, zaslužnega za marsikaj, pustili v miru posedeti na soncu, od koder bi se mu pogled mirno in brez bojazni sprehodil po vernikih in počil tam, kjer bi se mu po želji pogled ustavil in mu nudil bogastvo miru in spokoja.