RESNICA in DODATKI …
O, dušici moji zlati, jesen v gozdu je poezija v srcu,
jesen, ki prinaša barve, katerih nobena slikarjeva
paleta ne premore; šumeče listje pod nogami, sanje
v ostankih listja v vejah, Bolerov ples odpadajočih
listov ….. ma meni se bo zmešlao ……….
Ja, Blümchen moja, Niobhalein, tak vidiš, je pa naš
zajček. Sam ima tisoč in en problem, pa samo za to
živi, da bi drugim pomagal. O ti zajček mili, bog se te
usmili. Ko moja dušica zacvili, bova spet kozarček
prav serviranega konjaka popili in seve k temu obredu
še šefico Nikito in Niobčko povabili !!!
Bom tiho kot miška, če te kje vidim ti bom sam pomahala a prav
(no ja mogoče te pocukam za rokavčka… )
Tvoj žlahtnik ma pa tko mehek kožušček 😉
Pa taka ušeša ki slišijo.
Pa urnih nog in rok.
Ne smem pa ga zašpecat, je tko občutljiv…
In ker sta me oba podučila, da je treba tiho bit….
Zdejle pa že veš kdo je a ne de?
Uuuuh diši po kavici……….
P.S. love, love me do…….you know…….
so please…. love me do ooooo love me do