Sploh tisti,ko prejemamo soc.pomoč. Najraje bi nas zatolkli…imam prav a ne??

Dve roke noge in možgani. A bo ok ce bova jokala skupaj?

Avtor,

Ne ženi si k srcu, ker večina nas ne razmišlja tako. Ampak Slovenci so najbolj srečni, ko dajejo druge v nič, ker samo na ta način lahko dvigujejo sebe v višave.

Vsak ima lahko danes vse in jutri NIČ (nič, kar bi bilo zares pomembno), ampak večina se jih tega ne zaveda.

Se strinjam, da revni nismo vredni nič. Jaz se itak ne bi znašla v bogati družbi. Revnih res nihče ne pokliče, ne “povoha”. Smo pa bogati v srcu. Me ne sekira, če nimam milijonov. Me pa sekira, če si nekatere stvari želim že leta, pa si jih ne morem privoščiti. In to niso neke velike stvari. Potem nas pa zmerjajo z luzerji, pa kaj vem kaj še. Ne moremo biti vsi enaki. Tako pač je. Jaz se obrnem na Jezusa.

Nimas prav.

V cem je tvoja tezava, da odpiras tako temo?

mene zanima ena stvar.

zakaj ste na socialni? Kaj vam je ,da ne morete delati? nisem žaljiva, samo res me iskreno zanima.

Smo bogati v srcu…

A tisti, ki imajo lastno hišo in mogoče še viked, so pa revni v srcu?

Osebno mislim, da ste taki REVNI v idejah, da skoraj vsi razmišljate in se pogovarjate precej podobno: jamranje ter zavist.

Od takih družba ne more napredovati.

Tudi od takih, ki so zadovoljni z 500 ali 600 evri pomoči, pa rezonirajo:

– lahko bi bilo še slabše

– v Afriki in Aziji je marsikje še slabše

Primerjava z boljšimi, uspešnejšimi, pridnimi, pa vam NE pride na misel…

Jaz se obrnem na Jezusa.

Jaz pa se obrnem na avstrijski in nemški splet in recimo ponudim 40 let star projektor, kamero, montažno mizo (za montažo filmov), lepilnice. Pa še kaj drugega.

Pa to ni edina ideja…

Takšni kot si ti, je potrebno dati samo priložnost. Takšne ste življenjske ženske. Pravi biser. Hvaležna za malenkosti. Nekateri iščemo takšne, ker bi znali ceniti, kar imate.

Vedno več nas tone proti revščini. To, da nismo vredni nič, nam jasno pokažejo, niti ne skrivajo več.

kdo bi vas rad zatolkel? Brez vas ZRSZ sploh nebi obstajal. Vreden si toliko koliko se sam ceniš. Pusti druge.

A veš, kdo res ni vreden nič? Mi, srednji sloj, ki garamo  namesto vas, živimo pa približno tako kvalitetno, kot vi na socialni.

Je še kako res.

Saj avtorica ne govori o socialcih, ampak tudi o socialcih. Jaz sem zaposlena.

Ne samo, da niste vredni nič, vi ste ogromen stroške.

Vsi mi, ki hodimo v službo, plačujemo visoke davke , ogromno gre za socialce.  Za vse vrste transferjev, za neprofitna stanovanja, da imajo ti otroci v šoli vse zastonj, da gredo za dva tedna na morje.. Žal so se tega navadili, med njimi je velika večina Čefurjev, ki pričakujejo, da bo za njih vse zastonj, zato so veliko breme naše družbe.

kakšen srednji sloj? Kje pa še obstaja srednji sloj.

Jaz pa zavestno nogam od ene skrajnosti do druge. Vsake toliko časa sem na socialni pomoči in ravno tako sem vsake toliko časa v službi s solidno plačo.

Res je, da nimam materialnih želja, že od malega sem naučila jest z malo žlico in se pokrivati z ravno prav veliko odejo. Kar imam in kakor imam, sem naredila sama. Dobesedno. In nimam občutka da nisem vredna nič in da bi me okolica najraje utopila v žlici vode. Zakaj le?

Vse je odvsno zakaj si na tem. Zaradi bolezni ali izmikanja delu.

Vreden si, kolikor se počutiš in kolikor si sam postaviš ceno. Pri nekaterih je veliko bogastvo v srcu in glavi, eni so si pa sami krivi za revščino, ker ne delajo na sebi in svojih travmah. To so kaki alkoholiki in drugi odvisniki, tudi od e medijev. Jih ne obsojam,travmeso vcasih hude, se pa vse da vsaj malo premakniti in popolnoma od nas je odvisno.

Problem je, da je lahko ze en na minimalcu, ki dela in ravno tako plačuje davke, reven. In ce te doleti nesreča ali bolezen.

Revni nismo vredni nič. Ko ostaneš denimo sam, z malo denarja, ali celo v podnajemu, hitro opaziš, da se vse skrije pod skale kot močeradi.

ni več obiskov, nobenega ne briga za tebe, postaneš neviden. Isto če zboliš ali ostaneš brez službe.