Rezultat vaših “nasvetov”
BGV, glej, spraševala si, kaj še lahko narediš? Naredila si vse, kar si znala in zmogla. Nekatere se s tvojim načinom niso strinjale, druge spet so se, tako bo še s skoraj vsako stvarjo v materinstvu, veš… Meni si se pač zdela utrujena in morda malce nerealistična v pričakovanjih. Otroci se pač zbujajo, nekateri manj, drugi več, nekateri svoj vzorec spanja najdejo šele pri 4, 5. letih.
Kot sem lahko prebrala, se ti otrok zbudi v kričanju in nekem čudnem besu – da, nekaj ga preganja. ampak, če boš ti tako nastrojena kot si – in vidim, da si zelo utrujena in jezna (pa ne na otroka, pač pa verjetno na situacijo, v kateri nimaš moči, da bi jo na hitro popravila oziroma nadzorovala) – ne boš naredila nič pozitivnega.
Če sama meniš, da je neka pot prava, kdo smo potem me, da ti rečemo drugače.
Jaz samo vem, da sem imela situacijo, ki jo opisuješ do otrokovega 4. leta, edino kar je pomagalo, je bilo, da je bil tako blizu, da mi ga ni bilo treba iti iskat v sosednjo sobo in ga nositi okrog (no, pri 3, 4 letih smo tudi to počeli, ker je že spal v svoji postelji). Pomagala je edino bližina. Ne rečem, ponoči nočeš dojiti. Prav! Se sicer s tem ne strinjam, a naj bo, občutek imam, da je narobe, če sploh kaj rečem o tem. Prav. Tako si se odločila. Toda, ali si prepričana, da bo bolje? Okej, bom nehala :))))
Predlagam ti, da poskušaš otroka imeti v svoji bližini, da sploh ne pustiš, da se zbudi in zdrami. Če nisi za družinsko posteljo, predlagam razširjeno posteljo – ob svojo stranico postelje postavi otrokovo, s tem, da odstraniš ograjico na tisti strani. Tako bo otrok v svoji postelji in obenem na dosegu roke. KO se bo njegov vzorec umiril, pa ga lahko počasi “spravljaš” v samostojnost. Je še tako mičken, svoje sobe še gotovo ne potrebuje. razen, če tudi razširjen način spanja tebi ne ustreza. ampak, veš, če nekaj ne boš spremenila ali celo malce žrtvovala pri svojih prepričanjih in pričakovanjih, potem se bo le težko kaj spremenilo. Ne zameri, veš, natanko vem, kako se počutiš in tudi sama sem bila na istem. Le da sem se po nenehnem vstajanju in umirjanju otroka enkrat od izčrpanosti sesula po tleh, čez dan sem bila besna, jezna, utrujena, ko je moj mičken sijal od dobre volje, je bilo moje energije vsak dan manj. Potem pa je mož rekel – k nama ga daj. In smo spali skupaj. Nisem zagovornik družinske postelje iz nekih prepričanj, pač pa potrebe. Spali smo mirneje oziroma zbujal se je še vedno, toda jaz sem bila tam, da sem ga hitreje in v polsnu potolažila. Ker kričal pa je, kot da ga iz kože dajejo …
Pa še nekaj – piši dnevnik – kaj ste tisti dan počeli, jedli … morda ga zadnje čase vtisi preprosto pograbijo in jih predeluje v spanju. Naš je že bil tak. zbujal se je na 20 minut do pol ure celo noč.
Draga BGV, spoštujem tvoj trud in te še kako razumem. POglej svojega sončka. To je tvoje največje veselje.
T.
:)))) Tinkara … ja … sem utrujena in ponoči ko kriči .. priznam … sem tudi jezna. Bila sem že jezna nase (zakaj sem tisti dan jedla fižol, ko pa napenja) … bila sem jezna na mojega dragega, ker je samo ležal poleg mene, ki sem skušala pomiriti otroka, in ni naredil nič (čeprav ni ubogi imel kaj naredit) … bila sem jezna na mojo mamo, ki mu je zvečer dala premalo kaše, ko sem bila jaz v šoli in ga je ona pazila (vendar mu je ni dala več, zato ker ta mali ni želel več – takrat sem bila še prepričana, da se mora fajn najest pred spanjem) … in danes … jah … danes sem spet jezna nase, ker sem poslušala nasvete iz foruma in ne sebe in svojih občutkov. Na nekatere forumašice sem pa jezna zato, ker so mi hotele vsiliti njihov način. Pa saj verjetno tudi sama veš, da niti dva otroka nista enaka … in tisto kar enemu odgovarja, drugemu ne. Nisem ziher da bo vedno tako … ampak te dni ko sem mu dajala samo čaj je bilo v redu. In se je v bistvu prebudil samo enkrat na noč.
Kar se pa kričanja tiče mislim, da sem pogrutala kaj ga muči. Bomo videli če je res to. Sicer pa imam njegovo posteljico poleg moje (kot praviš ti razširjeno posteljo … s stranico dol) in ko se ponoči prebudi se lepo presedla k nam. Tako da … mamine bližine mu definitivno ne manjka. :))) Sem sicer približno en mesec nazaj poskusila s tem, da sem ga dala v sobo poleg naše (tako da je bilo med nami v bistvu le kake dva metra … vendar je bil v drugi sobi) … ampak … saj je sicer spal lepo … se ni upiral in ni zgledalo, da mu kaj manjka ali da bi ga bilo strah, da je v drugi sobi (enkrat se je celo ponoči zbudil … sem ga – takrat še – podojila in sem ga zbujenega dala v posteljico in on bi se še kar igral … pa sem ga pustila tam, da se je igral in sem se šla vležt v posteljo … jaz sem zaspala … on pa tudi … brez enega jokeca) … vendar sem ga potem pripeljala zopet v našo sobo, ker se mi je vseeno zdelo da je premali za bit svoji sobi … pa tudi meni je bilo fullllll mraz sedaj skakat iz ene sobe v drugo in je boljše da je tako pri nas … :))) (evo … to sem pa res naredila meni na ljubo) :)))
Kakorkoli … No … bomo videli kako bo naprej. Imam pa tak občutek, da ravno ko bomo uredili vse te zadeve in bo končno začel spat celo noč … se bodo lotili zobki … in bomo spet tam kot prej. :))))))
Bgv,
ker sem podobne težave z nočnim kričanjem tudi sama dala skoz (samo da so se pojavile pri dveletnici), vem kako ti je hudo. Če ti lahko kaj pomaga, sem malo pobrskala po internetu za kakšne bolj strokovne razlage nočnega spanja naših čižekov…, morda boš zase (oziroma za tvojega bejbija) našla kaj koristnega:
Česar ni na internetu ampak imam v spominu kot zelo zanimivo, je članek v reviji Moj malček julij/avgust 2002 z naslovom Nočne more (se mi zdi da je bil enkrat celo objavljen na MON, ampak ga nikjer ne najdem).
Pri nas je minilo samo od sebe, trenutne situacije pa smo “reševali” predvsem s crkljanjem (čeprav včasih sploh ni pustila da se je dotikamo, ampak je še bolj kričala).
Srečno!
M.
jaz se ga nisem dotikala, samo ššššššš sem delala, “mami tukaj”, če sem se ga dotaknila, je še bolj kričal
BGV, če se je selitev v lastno sobo izkazala za pozitivno (ej, ti zavidam, naš se je drl, takoj ko sem ga odložila :(((((, poskusi vseeno. Ja, je majhen, ampak veš, eni otroci pa imajo radi, da jim damo malo miru… se spomnim, kako mi je enkrat MatejaH, forumovka tukaj gor s 3 faloti :), razlagala, kako dolgo je rabila, da je pogruntala, da najstareši sin NE potrebuje vsega tega njenega drezanja, lupčkanja, skrbi in obsesije in da je bil zelo zadovoljen, če mu je kdaj pustila dihati 🙂 Če je otrok zadovoljen in ni nevarnosti, da bi se kam sesul po tleh ali iz posteljice, potem ne vem, zakaj mu ne bi dala te priložnostni. Majhen je, samo če ne protestira (in otroci jasno pokažejo, kdaj jim ne paše, a ne?), potem ni s tem, ko spi sam v svoji sobi, nič narobe.
POznam celo punco, ki se je odločila, da bo otrok pač že od začetka v družinski postelji … a glej ga čuda – dete je hotelo spati samo :)))), tako da poprej sploh niso imeli posteljice, potem pa je nekaj časa spal kar v vozičku, dokler ga niso pri nekaj tednih spakirali v lastno sobo. In nikoli ni spal čez noč manj ko 6 do 8 ur skupaj. In ta punca pač mene, ko sem ko zombi letala ko blesava na pol ure do otroka, ni niti pod razno štekala 🙂
T.
Bugi, priznam nisem brala včerajšnjih odgovorov, tako kot teh ne. Tudi nam se je to noč dogajalo isto. Kričanje, pa jok…..vsakih 10-15 minut. Vzela sem ga k sebi v posteljo (pa tega nikoli ne počnem), ga božala in ga tudi ujčkala v naročju, pa ni nič pomagalo. Ga podojila, pa je držalo 10 minut, da ni kričal. Mu masirala dlesni, pa ni sledu o zobkih. Navsezadnje sem pomislila, da ima morda vneta ušeska, ampak se je čohal samo zaradi alergije.In to je trajalo vso noč, šele proti jutru je utonil v spanec, pa še ta je bil dolg le 2 uri, pa spet jok. Leže sem ga ene 3x dojila (kar tudi v bistvu ne počnem), ampak sem bila tako hin, da ga tudi v naročje nisem mogla vzeti. Zdajle ob 11h sva vstala in je dobre volje. In me je že strah noči, kako bo.
Nimam nasveta zate, se pa nam dogaja isto (no resda šele prvo noč).
Jaz pa poznam eno, se ji je tamala non stop zbujala v joku, kričala, potem ji je nekdo svetoval naj malo prestavi njeno posteljo, od takrat spi. tut pri nas smo se zbujali pa nismo več zaspali nazaj po 2 uri, šele sedaj ko je stara 2 leti je malo boljše, pa smo ji tut prestavili pa se je lih tako zbujala, pri nas to ni pomagalo, nekaterim pa. Probaj, saj veš tisto probati ni greh.Lp pa javi, če se odločiš, kakšni so rezultati.
Naš najmlajši se je od starosti 2 !! mesecev hotel uspavati sam!! Ko je bil utrujen je v naročju jokal, ko sem ga položila v posteljico je takoj zaspal. Ni mi potrebno pripomniti, da sem rabila nekaj časa, da sem ugotovila… To je moj tretji otrok, ko sem mislila, da vem že vse… in če tega ne bi sama doživela sploh ne bi verjela da je možno…..
Samo v vednost vsem tistim, ki govorijo, da je moja sestra slaba mati. Ne bom razglabljala, kaj je dobro in kaj ne, saj mi ponoči skorajda ne spimo, zato mislim, da nisem pravi naslov za svetovanje.
Glede tega, pa kaka mati je Bgv pa mislim, da noben ne more nič reči, saj je ni ne nje ne njenega malega videl, po par temah, ki jih je prebral pa res ne moreš rečt, ta človek je pa tak al tak. Če napiše sem pa tja kako temo je pa to zato, ker je taka, da se zelo rada pogovarja in klepeta. In ko je človek doma in nima s kom kako rečt pač odpre temo, da malo podebatira. Jaz mislim, da v tem ni nič slabega. Če pa dobiš še kak nasvet, kako kako stvar bolje oz. drugače naredit, kot si že sprobal, pa še toliko bolje.
Tiste pa, ki pljuvate po ljudeh in govorite kaki so, pa se najprej zamislite nad sabo in šele potem “svetujte” drugim. Saj bi moral vsak najprej pred svojim pragom pomest.
Srce moje, kar pa jaz mislim o vaju dveh pa dobro veš. Kar tako naprej, saj si dobra mama in če kdo reče drugače pač njegovo mnenje presliši. Mogoče pa je imel slab dan, mesec ali pa…
Enega lupčka Tomiju, pa pejta lepo ven, da se naužijeta svežega zraka in da bo dan lepši zgledal.
Poljubče.
tako kot si ž sama ugotovila, draga BGV, in seveda mnoge mamice, niti dva otroka z ‘istimi’ geni nista enaka… zatorej kar paše enemu, je lahko pri drugemu total zgrešeno.
pri nas je bilo tako, da drugo dete ni maralo stiskanja in cartanja.
edini recept je: zaupaj svojim občutkom! že res, ko človek pogleda nazaj, bi marsikdaj ravnal drugače. vendar pa sem prepričana, da v vedno naredimo tako, kot je v danem trenutku najbolj prav.
Bgv…nisem prebrala vsega in tudi v prejsnji debati nisem sodelovala….ti pa povem da si presneto dobra mama…kot smo se brale prej in ko te berem sedaj vidim,kako se trudis dati in nuditi najboljse….in kot pravim vedno,mama je ena in le ta najboljse ve,kaj v dolocenem trenutku njen otrocek resnicno potrebuje…saj ne recem,saj se lovimo,pa vprasamo za kak nasvet,a tisto adakto bomo naredile prav same…in tisti sesti cut nam pri tem pomaga…zato delaj tako kot ti veli srce in pamet…le ti poznas tomija najboljse…
Zdej pa le pejdi na socka,polupckaj tomija se namesto mene in uzivaj v materinstvu….roko na srce to je kar zahtevna sluzba a obrodi sadove :))) ze jutranji nasmeh tamalcka,zaradi katerega ti zapoje srce in zaradi katerega pozabis tudi na neprespano noc…
objemcek na vas konec 🙂
ogovorov nisem brala, ampak pri nas smo spali takole…
od začetka sem bila kao super mama, vstala takoj ob vsakem jamrčku, podojila, dala detece nazaj v košaro, (vmes še ene 2x otročka previla), pa spet…ponovi vajo….pa spet…5 krat na nač…dokler nisem enkrat od same utrujenosti na veceju zaspala in telebnila po tleh :-)))
od takrat naprej sem otroka ko se je zbudil dala k sebi v posteljo, “didiko” ven, otrok je fletkano vlekel, malo spal, malo vlekel, jaz pa sem se končno naspala.
Ko sta bila pa malo večja, sta šla v svojo sebo. Seveda je bilo ene 2, 3 noči malo joka zraven, ampak ni bilo prehudo.
Če se kričanje pojavlja zadnje noči so lahko ušeski, ki so rahlo vneti. Čez dan se ne opazi, ponoči pa bolj boli. Pri nas je bilo tako, nič vročine, čez dan čist O.K. ponoči pa se je zbujal s kriki. Tudi zobki so našega bolj mučili ponoči. Lahko pa so tudi sanje, nočne more, vendar to se ne dogaja vsako noč. Upam, da ste že uspeli ugotoviti kaj ga muči.