…ga kaj berete? Meni je neverjetno všeč.

Pozdravček!

ja, ja,

pa v originalu, povej – kateri je tvoj najljubši, moj je Snapper (pa tud Van) pa , ma, fini je tud Paddy Clarkr hihihih

lp, M

prebral sem večino, predvsem v originalu.

moj favorit še vedno ostaja knjiga ‘The Commitments’: ni popolna (in drugo in tretje branje razkriva dramaturške luknje, ki jih prvič spregledaš)…ampak to sploh nima veze… knjiga je bil prva, sveža, strastna, ostra, na en dah…ta knjiga mi je spet prebudila željo po branju…in zato bo Roddy Doyle vedno eden mojih “the” avtorjev (pa čeprav A Star Called Henry ostaja moja slaba vest, neprebran na knjižni polici).

čao. g.

Jaz se pa trudim čim več prebrat; v originalu,itak. Do zdaj mi je nekako najbolj všeč Paddy Clark… Bom pa prebrala še ostalo. Ampak, tip je res dober.

Roddy Doyle je mojster vživljanja, kar je njegova glavna odlika. Barrytownska trilogija je bila zame bralni cukrček, Paddy Clarke korak naprej, vrhunec pa definitivno Ženska, ki se je zaletela v vrata. Tej knjigi ne manjka ama prav nič! Brala sem tudi A Star Called Henry, a mi ni potegnila. Po eni strani mi manjka zgodovinsko predznanje (irska velikonočna vstaja in množica imen, povezana z njo), po drugi pa se mi zdi, da je Doyle v tem primeru stvar zastavil preambiciozno oz. pretenciozno. Upam, da se bo v prihodnosti držal tega, kar zna najbolje. Njegov naslednji roman vsekakor nestrpno pričakujem.

Perfekten je…si ga vedno znova sposojam v knjižnici…

Hja, simpatičen, a nikoli ne bo dobil Bookerja, se mi zdi.

Prebral sem The Barrytown Trilogy pa Paddy Clarke Ha Ha Ha.

Je pa boljši od kakšnega Irwina Welsha (recimo Glue).

In – o moj bog – zdajle me je spreletelo, da je leta 1993 DOBIL BOOKERJA. Grem raje spat, bo bolje.

Toro: :))))

Ajd, recimo, da si mislil Nobelovo – te pa res še ni dobil!

Drugače se pa v glavnem strinjam s tabo.