rojstni dan nekoč
Ali ste tisti, stari okoli 50 let, kot otroci dobili torto za rojstni dan? Ste praznovali v družinskem krogu? Jaz torte nikoli nisem dobila, sem pa darilo.. Tudi kakega praznovanja ni bilo…
Prej sva s prijateljico prišle na to debato. Ona tudi nikoli ni imela torte in kakega posebnega praznovanja… Kako je bilo pri vas?
Mami mi je pekla fantastične torte in na rojstni dan sem lahko povabila, kogar sem hotela, včasih skoraj cel razred, sem bila bolj družabne sorte. Tudi moje prijateljice so v glavnem praznovale rojstni dan in to doma, včasih smo šli v kino, ki je bil takrat poceni. Nekateri so kupili torto, redkeje je bila domača. Zraven smo jedli sendviče s salamo in sirom. Tudi sama svojim otrokom in možu vedno spečem torto za rojstni dan, smo eni redkih, ki smo za otroke delali zabave kar doma, z domačo hrano – pico, pohančki, krompirčkom in drugimi jedmi po otroškem okusu.
Stara sem pa približno toliko kot ti.
Stara sem 55. Do 14 leta sem imela torte. Vsako leto, fotke so priča. S sveckami . Orehove so mi bile najbolj všeč. Dvonadstropne. Pa take v obliki debla. Povabila sem prijatelje, jedli smo mini oblozene kruhke, kaksne nezdrave prigrizke kot slane ribice, bobi palcke, pili jupi..V glavnem smo bili pri nasdoma, vmes smo sli do bliznje reke na sprehod in spet nazaj na torto . Vsi prijatelji so praznovali podobno. Nekateri so namesto torte imeli kolac ali domace krofe.
Praznovanja so bila zelo skromna, tudi darila so bila skromna, a torta je bila vsako leto. Največkrat jo je spekla mama, nekajkrat jo je naročila v hotelu Slon. Jaz sem imela najraje mamine sadne. Do 11. leta so na rojstni dan prišli samo stric, teta in 2 sestrični. Od 5. razreda naprej sem vsakič povabila iste 3 punce iz razreda, one pa mene. Te so prišle v nedeljo. Mama je za odrasle vsakič pripravila narezek, za prijateljice pa sendviče. Poslikali smo se in se pogovarjali. Ni bilo nobenih iger, fillmov ali česa drugega, a smo se vseeno imeli lepo.
Stara sem malo nad 40.
Nekje do prvega razreda OŠ sem dobivala za RD torto. Vrstnikov ni bilo nikoli na moj RD. Smo pa s torto šli k teti na obisk. Drugega nič.
Potem, ko sem pa hodila v šolo pa se ne spomnim. Tort nismo več naročali, včasih je mami kaj spekla ali pa kupila kako zadevo. Z otroki oz. vrstniki pa nisem nikoli praznovala. Tudi kakih vabljenih odraslih ni bilo.
Še par tednov in imela jih bom 59…
Na svoj 6.rojstni dan sem slikana v Domžalah pri slavnem fotografu Majheniču, torta je bila čokoladna – Lenčkova iz Domžal in na sebi imam temno rdečo oblekico s plisejem.
Foto Majhenič se vedno deluje, Slaščičarna Lenček še vedno peče najboljše torte in moja oblekica še vedno visi v mamini omari…
Ne, torte ni bilo vsako leto, sem pa dobila darilo in voščila…
Jaz sem štirideset, ampak bi vseeno pristavila svoj lonček, ker je simpatična tema.
Pri nas na vasi se je praznovalo s torto in prijatelji sosedi (tam 4-5 otrok). Posebne hrane ni bilo, kaki piškoti kvečjemu in sok. Kakih posebnih daril nismo dobili, ne od staršev (ni bilo take navade), ne od starih staršev (še manj v navadi, poleg tega, da bi bankrotirala, ker nas je bilo vnukov veliko, haha). Sosedje so prinesli kako bonboniero in smo bili ful veseli.
Pa mi je bilo čisto simpatično in super smo se imeli. Nisem pogrešala niti daril. Meni je bilo super, da je bila torta in da sem bila v središču pozornosti 
Danes se grozno pretirava s temi rojstnimi dnevi. Kje je, kaj je, kaj bo za darilo, kaj bo za jest, kaj bo za pit, pa 2 ali 3 praznovanja (s prijatelji, sošolci, ena stran družine, druga stran družine)… meni so prav breme, ne pa veselje. Tako, da pri nas kar po svoje naredimo (recimo brez sorodnikov), pa so sicer malo užaljeni, ampak bodo že preživeli.
Včasih so bolj praznovali godove, rekli so “imendan”…
Še v mojih mlajših letih se je praznoval god, zdaj že ene 20 let nič več, samo še rojstni dan…
Je pa pri nas tako, da ponavadi kar združimo dva rojstna dneva, ki sta bolj skupaj .Potem povabimo bližnje sorodnike na domače kosilo in druženje.
Sin in vnukinja imata rojstni dan blizu skupaj spomladi, pa je bil piknik…druženje, igranje na harmoniko, skratka, imeli smo se fajn.
Torta je bila, kupljena. Meni so bile takratne torte s tono putra in težkimi kremami zanič, šele leta kasneje sem prišla na okus :)) Je bilo pa vseeno fino svečke pihat in biti v središču pozornosti. Darila so bila veliko bolj skromna od današnjih, bila pa so.
Pri nas je bila še ena navada, slavljenca se je na jutro rojstnega dneva prebudilo z “mačjo muziko” – žlice, pokrovke, kuhavnice, pralnik – si se zbudil pol metra v luftu, ampak je bilo vseeno fino
letos bom 45 let
seveda je bila torta, obvezno, ker je bila mama navdušena pekarica
vedno je bila čokoladna torta, polnjena še s sadjem, ob robu posuta s kokosovo moko, okoli okrašena z asparagusom, po vrhu nabrizgane rožice z masleno kremo in čestitka
kupljenih tort pa nismo jedli. menda smo jo enkrat dobili na sprejemu k pionirjem, pa je bila za moj okus žagasta prga in neužitna.
Sem že skoraj 60 in zmeraj, odkar pomnim (oziroma me na to spominjajo fotografije), sem imela torto za rojstni dan in gor svečke, praznovanje je bilo pa v družinskem krogu, tam nekje od vstopa v šolo tudi s prijateljicami z dvorišča in iz šole. Mislim da je to trajalo nekje do 15. leta, tam nekje v gimnazijskih letih sem si praznovanje rojstnega dne začela organizirat sama, s prijatelji, doma je sicer še bilo, samo brez torte s svečkami.
Kot otrok nisem nikoli za rojstni dan imela torte, tudi praznovanj ni bilo. Bili so težki časi. Smo si pa vedno voščili med seboj, mama je mogoče kaj boljšega skuhala, dobila sem kakšno skromno darilce (npr. čokolado ali kakšno oblačilo). Mislim, da sem dobila torto za 18. rojstni dan. Nikoli mi ni prišel voščit nihče od stricev in tet, tudi prijateljev nismo vodili domov na praznovanja. Vedno pa mi je voščila moja stara mama, enkrat mi je za rojstni dan dala lepo brisačo, ki jo imam še sedaj in je stara najbrž več kot 40 let…
Mislim, da gremo danes s temi praznovanji v skrajnosti.
Res so morali biti težki časi zate in za tvojo družino. Nobenih obiskov, pretrgani socialni stiki z žlahto, niti otroci se niste družili med seboj v časih, ko smo se mulci dobesedno sprehajali po vseh sosednjih stanovanjih. Ok, pač tako je bilo. Ne po tvoji krivdi in ne po krivdi družbene ureditve.
Mi se nismo preseravali, ampak malinovec in piškoti so bili za vsak rojstni dan. Otrok je bilo na praznovanjih v povprečju deset, vsakodnevnih obiskov po šoli pa dva do tri. Enkrat pri nas, drugič pri sosedih.
Res so morali biti težki časi zate in za tvojo družino. Nobenih obiskov, pretrgani socialni stiki z žlahto, niti otroci se niste družili med seboj v časih, ko smo se mulci dobesedno sprehajali po vseh sosednjih stanovanjih. Ok, pač tako je bilo. Ne po tvoji krivdi in ne po krivdi družbene ureditve.
Mi se nismo preseravali, ampak malinovec in piškoti so bili za vsak rojstni dan. Otrok je bilo na praznovanjih v povprečju deset, vsakodnevnih obiskov po šoli pa dva do tri. Enkrat pri nas, drugič pri sosedih.
[/quote]
Tako je bilo , kot danes : pri vsaki hiši malce drugače.
Res da mogoče ni bilo takih druženj , kot so danes, spomnim pa se, da smo šli s teto in njeno družino tam nekje okrog leta 1965, 66 večkrat v gostilno na zelje in pečenico, rojstni dan (12.) pa sem praznovala s sošolkami in tudi jaz sem šla k njim na rojstni dan…To je bilo okrog leta 1972…
Res pa je, da se je po po letu 1970 živelo mnogo bolje….Smo šli v Italijo po hrano in oblačila…
Ja. vedno je bila torta, včasih tudi “slavnostna” večerja ali kosilo – in torta je bila ponavadi od babice, včasih pa jo je sčarala še mama, ko je enkrat do večera prišla iz službe.
Žal so mi bile torte od babice bolj všeč… ker je bila boljša čokoladna krema.
Po svoje logično – ker sta imela starša bistveno manj časa za kuharijo po službi.
In ja, imeli smo tudi darila in praznovanja za prijatelje – doma. Spominjam se, ko nas je cel kup divje sestavljalo tovornjake iz Lego kock, in podobnih rojstnodnevnih zgodbic.
Za rojstni dan je bila za kosilo moja najlkubsa jed. V nedeljo so prisli najozji sorodniki in smo imeli po kosilu torto.
Daril nic.
[/quote]
Točno, hvala za tole, da sem se spomnil! Tudi sam sem lahko izbral… Moja najljubša jed… ponavadi sem si izbral špinačo, pomfrit in dunajski zrezek!
Škoda da babice že dolgo ni več…
Res so morali biti težki časi zate in za tvojo družino. Nobenih obiskov, pretrgani socialni stiki z žlahto, niti otroci se niste družili med seboj v časih, ko smo se mulci dobesedno sprehajali po vseh sosednjih stanovanjih. Ok, pač tako je bilo. Ne po tvoji krivdi in ne po krivdi družbene ureditve.
Mi se nismo preseravali, ampak malinovec in piškoti so bili za vsak rojstni dan. Otrok je bilo na praznovanjih v povprečju deset, vsakodnevnih obiskov po šoli pa dva do tri. Enkrat pri nas, drugič pri sosedih.
[/quote]
Naj ti pojasnim situacijo: na skromni kmetiji je živelo 6 ljudi, stari starši brez pokojnine, zanje je bilo treba plačevati socialno zavarovanje, ker sta bila lastnika. Nismo imeli otroških dodatkov, ni bilo nobenih socialnih transferjev, ker smo živeli v skupnem gospodinjstvu. Revščina! Socialne stike smo imeli, vendar se ni iz rojstnih dni delalo nikakršne fame. Vse je bilo skromno! Vem, da sem nosila podedovane cunje, nekaj je mama tudi sama zašila. Jedli smo mineštre in polento, dan za dnem. Jajca je mama prodala, da smo imeli za plačat davke. Ni bilo Karitasa ne Rdečega križa, kamor bi lahko šli po oblačila.
Ko se je ata zaposlil, je bilo vseeno boljše, pri hiši je bila (skromna) plača!
Nekateri nimate pojma, kako se je včasih živelo na vasi!
Ko sem se pri dobrih 18. zaposlila in sem dobila prvo plačo, je bil moj cel svet! Kupila sem si vrečo banan, da sem se jih najedla!
