rojstni dan nekoč
meni je mami vedno spekla torto, sadno, vsa zdrta je bila, po okusu pa najboljša In povabila sem par prijateljic na žurko domov, ko smo bile večje, 12+, smo šle na pico.
Tudi zdaj ohranjamo skromnost, se potrudimo, da je poseben dan za otroka, ampak še vedno jaz spečem torto in še vedno so žurke le doma, ne v kakšni igralnici.
No za vse takrat (šestdeseta leta) prav gotovo niso bili težki časi. Kot sem že omenila, zmeraj je bila torta za rojstni dan, praznovanje v krogu družine (+ kakšna teta, stara mama), kasneje še s prijatelji. Ob torti je bil tudi kak prigrizek, narezek … in seveda darila. Igrače, knjigice, sladkarije in podobno. Pa nismo bili nič kaj posebnega situirani, ena povprečna družina srednjega sloja, kakršnih je bila takrat najbrž večina. Vsaj v mestu/v Ljubljani.
Se pa strinjam, da so danes otroška praznovanja rojstnih dnevov postala cel cirkus, saj se že za prvi rojstni dan (kot občasno preberem na kakšnem forumu) delajo cele ohceti.
Ti si pa ena velika žaljiva koza.
jaz jih imam 58 in niti najmanj nisem starka.Vsak teden grem k frizerju,vedno se naličim in našminkam, lepo oblečem in skrbim za postavo.
Na morje grem na sezono vsaj 10x , hodim na koncerte . v gledališče in sem že babica.
Na žalitve odgovarjam z žaljivko, kajti moram se postaviti na tvojo raven, edino tako me boš, tako kot si bebava – razumela.
Pa lep dan .Jaz ga bom namreč imela, ti pa se pojej od nevoščljivosti.
Ker ti prav nič ne pomaga tvojih rosnih 40 let….al kolk jih že imaš…
Stara sem 54 let in torto sem imela od 1. rojstnega dne dalje. Prvih 6 let so me starši vsako leto peljali k fotografu, da me je slikal s torto. Praznovali smo v družinskem krogu, ko sem bila večja, pa s prijateljicami in sošolkami. Noben rojstni dan ni minil brez torte, ne pri meni, ne pri prijateljicah. Prvi rojstni dan brez torte je doživela hčerka pri eni sošolki, pač jedli so pice. Zdelo se ji je čudno.