Rojstvo držve SHS – Slovencev, Hrvatov in Srbov
hja, to pa je na veseli december zelo diskutabilno, slpoh pa recimo zdej v stari Lj ob Ljubljanici, nekje ob stojnici z vročim kuhanim vinom, ki malo kao stopi v glavo in so bejbe dosti lepše… saj se hitreje vidijo samo njune izzivalne obline vabljive
pa one snežinke bejle lebdejo, kot da nočejo doli
a ne, elaine – začelo se je rajanje in veseljačenje, pol pa tko mal potegnemo teme iz naftalina za debato kar tako
ajde, nazdravje!!
pijem whisky diplomatsko piće
je*em žene razvijam mišiće
Što piješ, kad ti škodi?
http://www.youtube.com/watch?v=ToTk5B4_ZAQ%5B/quote%5D
ajde, vsaj glazba je skupna
profesore, pa popij nešto, bre jebote!!
[youtube]zPNcsr0Arqs[/youtube]
‘Srečno za praznik’ očitno noče poznati nekaterih dejstev, ki so pa za razumevanje jugoslovanske zgodbe ključnega pomena.
Zaveznicama antante Italiji in Kraljevini Srbiji so na znamenitem londonskem sporazumu obljubili ozemlja AO, če zmagajo. Italija je imela ‘apetite’ po južni Tirolski in delu Slovenije, Istri ter Dalmaciji. Srbija pa je želela uresničiti svoj nacionalni program zedinjene srbije (spomnimo se, da smo podoben program imeli tudi Slovenci – Zedinjena slovenija) zato so želeli vzhodno Slavonijo in Bosno. Seveda pa je bil to račun brez krčmarja, ker smo se Slovenci in Hrvati (pa tudi Srbi na teritoriju AO) želeli osamosvojiti in smo hoteli svojo državo. Tako je nastala DRŽAVA Slovencev, Hrvatov in Srbov (pozor: slovenci smo omenjeni na prvem mestu!), ki pa ni imela mednarodne podpore. Srbi (kraljevina) so lobirali proti njej, ker bi s tem izgubili obljubljene teritorije, so pa zato vsiljevali združitev (beri: pripojitev) s kraljevino v enotno državo. Tako je Slovenija (ne)hote postala vojni plen obeh zaveznic kot nagrada za zavezništvo v 1. sv. vojni.
Pri tem pa je potrebno poudariti, da smo Slovenci v teh prelomnih dogodkih edinokrat resnično prosili Srbe za pomoč pri obrambi severne meje (Rudolf Maister ….) pa so nam takrat to pomoč “nesebično” zavrnili oziroma izsiljevali s pristankom na pripojitev kraljevini. Toliko o bratih Srbih, brez katerih nekateri ne zmorejo živeti. BTW: podobna zgodba pa se je zgodila tudi s Hrvati, ki so nas ob osamosvojitvi “solidarno” prepustili JNA, čeprav smo imeli z njimi pakt o skupni obrambi pred agresijo. Toliko pa še o bratih Hrvatih s katerimi si delimo najdaljšo mejo.
Zato je vsakdo, ki slavi današnji dan, narodni izdajalec, ker so na ta dan bile pokopane takratne sanje naših dedov po samostojnosti in svobodi.
BTW: tudi glasba ni bila nikoli skupna, samo “poturice” in kolaboranti to nočejo priznati.
S povprečno plačo 2000eur neto.[/quote]
To bi bila minimalna :-))
No šalo na stran, ampak dejstvo je, da razni opranoglavci v debatah ‘kaj bi bilo, če bi bilo’ vedno pišejo najbolj črne scenarije in opravičijejo “jugoslovansko zgodbo” kot nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo.
Ker pa je zelo teško napovedovati drugačne alternative brez priznavanja nekaterh dejstev je pač temu tako. Ko pa osvetlimo dejstva pa se prikažejo tudi bolj pozitivni scenariji.
Država SHS ni isto kot kraljevina SHS. V državi smo bili Slovenci eden od ustanovnih narodov, v kraljevini pa privesek. V državi je bilo glavno mesto Zagreb, ki je bilo že geografsko dovolj blizu, da bi definitivno imeli več vpliva na vodenje države, kot pa je bilo to v primeru kraljevine in Beograda. Narod, ki ima glavno mesto vlada. Bolj si oddaljen od centra, slabše je. S Hrvati smo bili takrat v mnogo boljših odnosih in šele jugoslovanski unitarizem je spodbudil njihov fašistični nacionalizem, ki je kulminiral v NDH.
Torej mogoče bi bili vsaj na istem ali pa zelo verjetno na boljšem. Zagotovo pa ne na slabšem kot smo bili pod srbsko oblastjo. SFRJ je pa itak zgodba za celo knjigo. Dejstva potrjujejo, da smo slovenci spet potegnili krajšo, kot pa bi jo v primeru ostalih najbolj možnih izidov.
PS: naj se vsi jugonostalgiki malce zamislite. Vaše objokavanje nekdanje države je zelo podobno tistim, ki niso mogli pozabiti razpadle AO monarhije. Veliko teh, je med okupacijo odkrito sodelovalo z okupatorjem. Toliko o narodni zavednosti nekaterih.
hja, pozabljate na to, da je bila ta bajna država SHS brez vsake obrambe in zato na milost in nemilost prepuščena sosedam, ki so si seveda hitro odrezale svoj kos.
SHS je napadla italija in zasedla vso obalo tam do dubrovnika. bajno, ne? v španovijo s kraljevino srbijo so bili takratni vodje praktično prisiljeni.
avstrija je ravno tako razpadla in se razen za koroško ni zanimala za nič več, ker so imeli sami s sabo preveč dela.
dejstvo je, da nismo imeli ravno kakšne izbire. kakršna je pač bila, je bila. zdaj to ni več važno. zdaj imamo svojo državo in svojih polomij ne moremo več obešati nikomur.
To je bila sigurno največja napaka Slovenskega naroda. Ti socialisti so nas že 3 x peljali žejne čez vodo…. SHS propala, Juga propala, Slovenija na robu bankrota….Kaj bi nam manjkalo da smo ostali pod Avstrijo ? Zdaj bi živeli v urejeni in gospodarsko močni državi z dobrimi penzijami, plačami, še socialne podpore so višje kot pri nas plače. Bančne prihranke imajo avstrijci najvišje na svetu…Je morda prišel kdo od Avstrijskih Koroških Slovencev živet v Slovenijo v vseh teh letih ?
Po svoje me veseli, da se je nekdo spomnil tudi 1. decembra kot pomembnega mejnika v nasi zgodovini (pozitivnega ali negativnega – to je drugo vprasanje) in ne le 29. novembra.
Avtor originalnega posta se je nekoliko zmotil v letih – ne gre za l. 1920 ampak za l. 1918 – torej 82 let nazaj.
Do zdruzitve Drzave SHS (ki je ni nihce od sosedov – razen Srbije – priznaval – in ki vecine meja ni imela definiranih) s Kraljevino Srbijo je prislo ze po tem, ko je Srbija na prosnjo Narodnega sveta Drzave SHS poslala svojo vojsko na Hrvasko in v Slovenijo, da bi pomagala zasciti meje in ustaviti prodor Italijanov (ki so bili ze skoraj na Vrhniki). Interes Srbije za zdruzitev je bil tudi v tem, da zdruzi ” vse Srbe v eni drzavi ” (ze takrat). Po dolgih razpravah se je Narodni Svet Drzave SHS odlocil poslati v Beograd delegacijo, ki je 1. decembra v Beogradu prestolonasledniku Aleksandru predala spomenico o zdruzitvi. Do dejanske zdruzitve je prislo sele 29. decembra, saj jo je takrat potrdila Skupscina Kraljevine Srbije.
1. December je bil (poleg kraljevega rojstnega dne) tudi prakticno edini drzavni praznik v Kraljevini Jugoslaviji.
Seveda danes gledamo na to zdruzitev z mesanimi obcutki, vendar gledamo z mesanimi obcutki tudi na manj preteklo zgodovino…
Tebi pa ni čisto jasno, kdo se je zavzemal za katero obliko države, a ne? In kakšna država je Kraljevina SHS sploh bila. Si manjkala pri zgodovini.[/quote] Ah, saj mi je jasno, da je bila kraljevina treh, glavni so bili pa Srbi. Gavrilo Princip pa član neke mlade Bosne (srbske stranke ). Že takrat niso dali miru. Ob antentatu na avtrijskega prestolonaslednika v Sarajevu so ljudje pobesneli…orožniki so baje morali G.Principa braniti pred jezno množico, ker se je pod Avstrijo dalo lepo živeti. Samo toliko. Danes je v razsulu že tretja država od takrat, od leta 1918.
Tebi pa ni čisto jasno, kdo se je zavzemal za katero obliko države, a ne? In kakšna država je Kraljevina SHS sploh bila. Si manjkala pri zgodovini.[/quote] Ah, saj mi je jasno, da je bila kraljevina treh, glavni so bili pa Srbi. Gavrilo Princip pa član neke mlade Bosne (srbske stranke ). Že takrat niso dali miru. Ob antentatu na avtrijskega prestolonaslednika v Sarajevu so ljudje pobesneli…orožniki so baje morali G.Principa braniti pred jezno množico, ker se je pod Avstrijo dalo lepo živeti. Samo toliko. Danes je v razsulu že tretja država od takrat, od leta 1918.[/quote]
Hmmm – malo previdnosti pri interpretaciji zgodovine je vedno na mestu…Iz zadnjega posta bi se dalo sklepati, da je pravzaprav Gavrilo Princip odgovoren za ” nesrečo ” Slovencev, ker bi se nam še najbolje godilo pod Avstrijo…Tega ne bom komentiral, kar pa se samega Sarajevskega atentata in posledic tiče, pa le toliko – tudi Srbija si ni želela vojne z Avstro-ogrsko in v bistvu ni želela v vojno z zelo močno sosedo zaradi nekega Principa. Tudi srbski odgovor na avstrijski ultimat, postavljen po sarajevskem atentatu je bil tak, da je praktično pomenil pristanek na vse v ultimatu postavljene zahteve – razen ene – izvedbe avstrijske preiskave na suverenem srbskem ozemlju. Največji zaveznik Avstroogrske, nemški cesar Wilhelm II. je, ko je prebral srbski odgovor na ultimat, tega komentiral z besedami: ” na podlagi takega odgovora jaz ne bi nikoli napovedal vojne. “
