Romantika – a res padate na to…?
Meni je pa tole Valentinovo KR NEKI. Itak skomercializiran kvazi praznik, kjer ljudje pričakujejo večer poln romantike in daril posutih s srčkih. Cela zadeva v zvezi z romantiko je za moje pojme tok površinska in brez vsebine… Sej enkrat sem že pisala na en forum, kako res ne maram tiste klasične osladne romantike iz filmov. Da mi tip prinese rože, pošlje sms kako so moje oči kot jutranja rosa, da mi napiše pesem, da mi hoče na vsak način odpirat vrata…. je že na začetku takoj oplel…
To je neka kvazi med romantika, polna praznih besed in gest pa nekih klišejskih vzorcev, ki same od sebe ne pomenijo nič. Rajši imam, če mi tip namesto oči (ki valda ne zgledajo kot jutranja rosa) pohvali mojo seksi rit, če mi sredi večerje v restavraciji prizna da se komi kontrolira ob pogledu name, če mi z neta sname komad za katerega sem enkrat rekla da mi je čist hud, če mi naredi večerjo z mojo najljubšo hrano (tudi če mi kumarce s kozarca na krožnik zloži), pri tem pa dovoli da ga gledam ko to dela samo v predpasniku, če mi pošlje MMS kako leži na postelji pomanjkljivo pokrit z odejo, če mi sprinta slikco z najinih počitnic in jo na skrivaj pripopa na hladilnik… Pa koneckoncev (npr. malo za šalo), da se mi namesto vljudnostnega odpiranja vrat in pristavljanja stolov (kar z lahkoto počnem sama) ponudi enkrat in mi prestavi pohištvo, o čemer že nekaj časa sanjam… In tako dalje…
Skratka, tista prava romantika, če že temu tako rečemo, ima malo več vsebine, zahteva več domišljije, kot pa triminutni obisk cvetličarne (ali pa celo naročilo rož po telefonu). S takimi gestami pokažeš, da partnerja dobro poznaš, da ga poslušaš, da misliš nanj ko ga ni zraven in da si pozoren, Kar naj bi bil pa glavni smisel prave romantike. Ob takem razmišljanju je seveda tudi sam pojem valentinovega dneva mal zgrešen. En dan v letu potenciramo neki, kar je v osnovi brez vsebine.
Pa se vprašam včasih, a res večina folka pada na to kvazi romantiko? Večina mojih frendic je namreč podobnega mnenja kot jaz. Mogoče je pa to res že mal prežvečeno in ženske nismo več take kot v starih holivudskih filmih…
Jaz se popolnoma strinjam z tabo. Meni hre ful na živce če mi bluzi da so moje oči kot ocean, da so moje ustnice kot jagode…. IN da mi razlaga kaj čuti do mene, da si želi z mano spat pa takšne. Raje imam takšne ki se kar spravijo k stvari. Da ke zagarbi in sleče ne da prej razlaga kaj misli naredit. In Še posebej tisto osladno slinjenje. Res pa mi gre najbolj na živce, da mi reče da bi hodil z mano (to je tako otročje), in da si želi z mano nevem kaj vse.
Meni je ta praznik lep, če ima darilo vsaj malo okusa. Mislim – plišasti srčki?!?! Bruh!
Ampak tako … en tak lep objem in nekaj v stilu “ljubezen moja, tole je pa Valentinov poljub” … In če je zraven še malenkost, ki partnerja razveseli, super!
Ne da se praznik kar zignorira, to ne! In ne, da se pokupi kar prva srčkasta rdeča reč, ki ti prekriža pot – samo zato, da nekaj daš, ker je pač valentinovo.
Z okusom. In ljubeznijo. 
Jaz se načeloma strinjam, da je Valentinovo komercialen in vsiljen praznik. Da ti trgovci ravno na tisti dan prodajo rože pa čokoladne srčke pa kaj vem kaj še.
Problem je v tem, da se je težko pretvarjat, da tega ni. Meni in možu se zdi praznik – tako kot tebi – idiotski, ampak… zakaj pa NE BI kupila možu srčka, če je pač ravno Valentinovo? In zakaj zahudiča on ne bi meni kupil rožice, če je ravno Valentinovo? Ker roko na srce, karkoli že rečem o tem (butastem) prazniku, vseeno bi bila vesela, da bi me mož presenetil. In če me ne, sem kar nekako tečna.
Ljudje smo pač družbena bitja, nekako smo vpeti v neke nenadzorovane procese v družbi, pa če nam je to prav ali ne. In ko vidim vrsto pred cvetličarno na Valentinovo ali pa na osmi marec, se mi zdi ta vrsta skrajno butasta, hkrati sem pa žalostna, ker nihče ne stoji v vrsti zame.
Malo filozofiram, ampak enostavno ne znam opraviti s temi občutki, in ker sem še pod vtisom včerajšnjega dneva, ko seveda ni bilo nobenega cvetja in čokolade, sem tudi malo tečna. Racionalno mi je vse jasno, tudi to vem, da me ima mož brezpogojno rad in da so si valentinovo zmislili trgovci, ampak…
Mislim, da ste vse ene zagrenjene, frigidne babnice, na katere se seveda vaš mož včeraj ni spomnil….
Tud sama nisem blazni romantik, ampak če mi moški odpre vrata, pač pomeni da je lepo vzgojen, ne pa da je nek pocukran romantičar…
Ojoj…upam, da nimate sinov, ker potem se dejansko bojim za svojo hči…, saj kot vidim jih tud slučajno ne znate vzgajat….
ne, res mi ni kupil nič, jaz tudi njemu ne, ker obema za ta “praznik” dol visi. drug drugega vsake tolk časa presenetiva s takimi stvarmi, kot sem napisala zgoraj in ne čutim prav nobene žalosti, ko vidim druge v vrsti mojega pa ne. če si v tem smislu potešen že skoz celo leto, pol ne rabiš srčkov v obliki bonbonov in vrtnice ravno 14. februarja.
jaz pa brez sramu priznam, sva zaljubljena in sva se totalka prepojila s shoti inzulina, pa ne da si ne bi 1x-2x na teden nardila skupne kopeli al pa se vsak dan objemala pa lupčkala pa prežgačkala pa prenagajala pa “tepla”.. ampak včer je blo pa ekstra osladno vseskup in se mava sam še bolj rada. ostali se pa kar tolažte kako ameriško skomercializiran je ta dan, eni smo se mel super
jaz te pa čisto razumem, ker že po naravi nisem preveč romatična (tudi filmov in knjig ne marama takih), midva sva se lepo zmenila, da tole za naju ni praznik, čeprav je moj zelo pozoren in mi je tudi včeraj prinesel vrtnico, ker se to kao spodobi. Jaz njemu nisem dala nič in ni tudi čisto nič zameril.
Tudi jaz sem proti praznovanju tega praznika mi je čist mimo, ne grem po rože, ne grem po darilo, vendar…kljub vsemu se TUDI na ta dan spomnim na svojo ženko, najino ljubezen bolj intenzivno kot vsak navaden dan, na kakšen poseben način…ve antiromatičarke pa…žal mi je, da ste prikrajšane za določena prijetna čustva.
“sory”, če bi dobro prebral moj post, bi razumel da nisem za nič prikrajšana. hotla sem samo poudarit, da vidim razliko med kvaziromantičnimi praznimi gestami in romantiko z neko osebno noto. sej vsak pri sebi začuti, kdaj je eno in kdaj drugo.
pač mi nič ne pomenijo rože, pesmi in srčki. te stvari same po sebi in brez konteksta so kot iz enega kičastega priročnika za romantiko, ki ne zahtevajo dost truda in domišljije in so velikokrat easy way out.
tista prava romantika pride iz srca in spontano. velik več mi pomen, da me dragi presenet enkrat ko najmanj pričakujem, z vrtnico v ustih in šampančkom v roki v najini postli in me potem fajn nabriše :)), kot da mi tako vrtnico podari na valentinovo na romantični večerji. samo zato ker je valentinovo in ker bo deset žensk isti večer šlo ven iz te gostilne z rožami v rokah…
