rosna..konec je
tedna….za tabo..zato……tebi….nekaj….
ti>si tu..kot vedno…z nami..z njim…z mano,,,,tvoj začetek…..ponovni…nagni glavo nazaj in zamiži…
vedno je najpomembnejši začetek…tistih par trenutkov, ko si drzneš priznati, da si to ti…da da obstajaš……..veš jaz mislim, d aso marsikatere besede pravzaprav bedarije….izrečene kar tako…..nenznanec – neznanki…..da pa so tudi besede, ki jih položiš nekomu v dlan….zato moraš vedno na začetku povedati kaj si želiš…sebi…
kot tisto, recimo kaj si želim jaz…..ta hip…da bi bil z njo….ko se prebudi…da ona začuti tisti občutek varnosti….da bi začutila vse tiste izgubljene trenitke zaradi mojih besed…
da spozna, da oči nikoli ne lažejo.tako kot ogledala ne…lahko mižiš..a zbežati ne moreš…
no…zato
nagni glavo nazaj in zamiži…svet okoli tebe gre naprej…pa ti?
Dej ga srat razo… Niso takele “pesnitve” zame… Mi bolj sede Lord Byron, če že… Njega vsaj preberem v celoti… Tokrat sem naredila izjemo in prebrala tudi tvoje pisanje…:))).
Kaj naj rečem…? Naj vama bo sreča naklonjena…
Jaz se ponavadi kar sama potrudim, da dosežem tisto kar zares hočem… Včasih tudi tako tako, da nekaj odbluzim na netu… Redko brez zastavljenega cilja… Rezultati znajo bit fantastični…:))).