“NAJ ŽIVI JANES JANŠA, SLOVENSKI JUNAK V VOJNI IN MIRU”

https://www.mladina.si/222451/ruparjev-upokojenski-protest-naj-zivi-junak-janez-jansa-slovenski-junak-v-vojni-in-miru/

Zapojte in zaplešite s prijetno glasbo.

Mladina odkriva toplo vodo. To več ni ista revija kot v 90 letih. Ščiti samo eno vrsto ljudi in napada vse drugo. To več ni revija za splošno branje. Čisti populizem in navijaštvo.

Ker niso samostojni navijajo za tistega, ki jih plačuje. To je vrsta najslabšega novinarstva.

“Ne pomagajte nam umreti, AMPAK, BOLJE ŽIVETI!”

https://www.mladina.si/222481/komentar/upokojenci-imajo-prav/

No ja, dej no dej, … To stanje ni od te vlade. Vleče se že prek 30 let.

Sej jaz nisem bila tam.  🙂  V take gužve ne hodim, nikoli nisem hodila. Za sproti še imam. …

Tako je izgledal tvoj komentar. Link na Mladino.

Zapiši drugič raje kaj svojega, iz svoje glave, svoje videnje… Ali se brigaš samo zase in ti je pomembna samo tvoja dobrobit?

samo res pa je nekaj, upokojenci potrebujejo samo hrano, elektriko, ogrevanje, pa vsake 5 let ene gate, oni ne rabijo gradbeništva in ne vem kaj vse in za njihove podražitve je treba sestaviti drugo košarico INFLACIJE. mladi imajo inflacijo 11%, upokojenci najmanj20%, saj je šla hrana gor več kot 20% elektrika, ogrevanje pa 30% in tudi 100%. Kaj upokojencu pomeni 4,5% pejte se srat, sodnikom pa kar 600 evrov- EVO TLE MATE SAM PUSTE ME PR MER. A je to pravica??? N ENI!!! UPOPKOJENCI MORAJO DOBITI NAJMANJ 20% VEČJE POKOJNINE, DRUGAČE GREMO PRED PARLAMNET in kupila bom za zadnji drobiž kolikor bom dobila najbolj stara kurja jajca in jih zmetala v vladno palačo,  TO BOM NAREDILA!!

Rupar je faca, ta nam bo zrihtal penzijone, da bomo lahko tud meso jedl

Je najprej Golob reku DA 600€ sodnikom. Sedaj je reku NE 600€ sodnikom. Je reku DA gasilcem, potlej NE gasilcem. Koji k..c se on gre, da si tako premišljuje vsako obljubo? Pipanova glih kar se ni sodnikom lepo opravičila. Edino Beriši je dal kar mu je pripadalo.

Ministri so v vladi zato, da se opravičujejo za ves drek, ki ga userje Golob. Saj ga že imajo vsi poln kufer, tud “njegovi”. Še mal in se bo začela sezona na glinaste “Golobe”.

Nam bo Rupar človek znižal pokojnine, da bomo lahko tukaj jedli meso. drift boss

Hahaha,

dvomim, če boš nabrala toliko (klopotcev), starih jajc, smo včasih rekl. Mama so rekli, ko smo šli v gnezda po jajca: glej, da ne boš vzel tudi klopotca. Vsako jajce smo pošeklal, če je klopotalo, je bil klopotec, to je staro jajce. Ampak, sedaj je vse drugače. Boš mogla kar sveža jajca vzet, sveža se bodo še  bolj lepo razpacala, lepa slika bo, umetniška. Ampak, pazi se!  🙂

Nej ti uspe, pa se bomo zopet smejali.

Baj baj.

BELAVISTA, kaj je sedaj, nisi našla nič jajc? Če si nisi ogledala shoda, ga imaš tukaj, v živo. Jaz bi ga kmalu zamudila, če me ne bi kolegica obvestila, kaj se dogaja. Pa lepo se imej.

https://www.rtvslo.si/slovenija/drugi-shod-iniciative-glas upokojencev-vladajoci-se-norcujejo-iz-nas/659551

popravek,

https://www.rtvslo.si/slovenija/drugi-shod-iniciative-glas-upokojencev-vladajoci-se-norcujejo-iz-nas/659551

No ja,

sem ti dolžna odgovor na tvoje zapisano zgoraj. Citiranje se pokaže ali pa ne. Zapisal si:

“Zapiši drugič kaj svojega, iz svoje glave, svoje videnje … Ali se brigaš samo zase in ti je pomembna samo tvoja dobrobit?”

Veš v moji glavi je veliko spominov, mnogo sem videla, tudi doživela. tebi se niti sanja ne, kaj smo otroci med drugo svetovno vojno doživeli. Ja 10 let staro punče, se je moralo samo preživljati, saj so bili starši v internaciji.

Zaradi tebi podobnih sem veliko tukaj že napisala. Če se mi bo dalo bom še kaj, nekaj sem ti že. Žalostno pa je, da se dobijo nepridipravi in zbrišejo, da se ne bo videlo kaj so bili izdajalci zmožni.

Prav sedaj se spominjamo na grozni dogodek, ko se je zgodil nedolžnim ljudem, nič krivim.

Zgodba je napisana v knjigi:

“MOST”, avtorica knjige je VERA HUTAR, izdana, Ljubljana, maj 1995 obsega 229 strani. Posvečena je PRESERSKIM ŽRTVAM. Ne bom veliko pisala. Me vojno je bilo potrebno okupatorja ovirati.

Partizani so minirali železniški most preko Ljubljanice. Proga Ljubljana, Preserje, Borovnica – Trst. Dogodek miniranja je bil v noči od 4. na 5. december 1941. leta.

Vršile so se množične aretacije vaščanov iz Borovnike doline, Goričice, Bistre, Verda in Vrhnike, kar jim je prišlo nasproti so aretirali. Vse moške, ko so bili tisto nedeljo v Borovnici pri maši so aretirali. Vseh aretiranih je bilo 89.

Aretirana sta bila tudi brata  Lichtenberga, kot člana fišistične  mladine sta takoj ponudila pomoč karabinerjem.  Oba so skrili za zaveso. Skozi odprtino sta opazovala mimoidoče osumljence in “spoznavala” v vseh aretiranih vaščanih iz borovniške doline, ki da so bili tisto noč udeleženi  pri napadu na most.

Karabinerji so jima tudi obljubili, da ju bodo po končani razpravi sprejeli “na grupo” kot policijska zaupnika. Brata sta sovražila vaščane. Oba sta bila kriminalca, saj sta kradla, kar jima je prišlo pod roke. Oškodovani vaščani so jih tožili na sodišču in eden je bil kaznovan z zaporno kaznijo Zato sta se sedaj maščevala vaščanom  in jih obremenjevala, da so bili udeleženi  pri akciji, čeprav jih nista mogla videti zaradi goste megle, ki  je tisto noč padla na Barje.

Po zaslišanju na karabinerski postaji  Borovnici so po postopku z opazovanjem skozi odprtino v zavesi izbrali 69 osumljencev od aretiranih 89. Nekaj si jih spustili, nato pa ponovno aretirali.

Vse aretirane moške so karabinerji odpeljali na šolsko dvorišče v Borovnici. Nato so jih 18 izpustili.

Zaslišanja v Ljubljani, grozna mučenja. Obramba pred vojaškim sodiščem.

Zadnji dan procesa 7. marca 1942.

Osemindvajset osamljenih v celici smrti. Nekaj še oproščenih.  Jok in zvonjenje za obsojene v BOROVNIŠKI CEKVI.

ZADNJE ŽELJE, niso bile uslišane. O tem sem tudi že pisala.

DESETI MAREC, V GRAMOZNI JAMI so jih postrelili.

Druge vse v internacijo poslali. Več sem jih poznala. Med njimi je bil tudi brat moje sošolke. Grozno je bilo to, nepozabno, nihče od teh ni bil nič kriv. Tudi borovniški župnik jih je šel branit. Dejali so mu, bomo še tebe zaprli, če ne boš tiho, ni bil tiho, odgovoril jim je, boste imeli pa še enega nedolžnega zaprtega. Se spominjam, skupaj z župnikom smo molili, da bi jih izpustili, nič ni pomagalo.

Sedmega marca 1942, je bila sodba, 10 marca so jih ustrelili. Med njimi je bil tudi Miklavčič Anton, učitelj iz Borovnice.

Vseh 69 jih je napisano v seznamu.

od 16 ubitih pa tudi slike.

Mnogo nedolžnih žrtev je bilo pokončanih, da je SLOVENSKI NAROD OBSTAL.

NAJ POČIVAJO V MIRU!

Čez 8 dni, bo 81 let, ko se je zgodil ta nepozaben zločin.

Lahko noč, pravzaprav že dobro jutro je.

Malo podrobnosti iz zadnjega dne procesa 7. marca 1942

ZADNJI DAN PROCESA 7. MARCA 1942

Še zadnjikrat so obtožence “preserskega procesa” privedli v porotno dvorano. Policisti so okrepili straže po vseh hodnikih sodne palače in karabinjerji so jih zelo pazljivo vklepali na dolge verige. Šele pred stranskimi vrati v porotno dvorano so jih rešili verig in jih posamič spuščali v dvorano. Do skrajnosti in duševno strti so posedli po zatožnih klopeh.

Sodniki so posedli v porotno dvorano in zasedli svoja mesta. Vsi v dvorani so morali stoje poslušati izrek sodbe, ki jo je krojil sovražnik. Obtoženci so se nerodno prestopali, vklenjeni so bili v tesne lisice, ki so se jim zažirala v zapestja. Predsednik vojaškega vojnega sodišča, Polkovnik RoccoTorraco, je bral ime za imenom z izrekom kazni.   Prevajalec Stanislav Draschi je sproti prevajal.

Sodba je bila strašna: 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo,  4 na trideset let zaporne kazni, 1 na pet let zaporne kazni, 19 pa jih je bilo oproščenih, med njimi dva mladoletnika, ki sta bila predlagana za sodno poboljševalnico.

Med oproščenimi sta bila tudi Marjan in Herbert Lichtenberg tet Franc Kraševec, ki so bili sicer prisiljeni, dejansko navzoči pri napadu na most. V porotni dvorani je zavladala neizmerna žalost. Sorodniki obsojenih so zajokali in vzdihovali. Na vse navzoče je padla mora. Obsojenci so presenečeni poslušali prevajalca, ki jim je prevajal izrečeno sodbo. Mislili so, da je to nemogoče, da je to pomota, saj ni bil nihče udeležen pri napadu na most. Še vedno so bili prepričani, da ni mogoče, da bi jih okupatorji pobili brez razloga. Na smrt obsojeni in ostali obtoženci so se zanašali, da bodo njihovi branilci uredili, da bodo ostali pri življenju in da jih bodo kaznovali le na nekaj let zapora ali pa na konfinacijo.

Proces je bil končan. Strašna sodba je bila izrečena. Ko jo je predsednik vojaškega vojnega sodišča prebral, je vstal in za njim še sodni zbor. Zapustili so dvorano. Vsi sorodniki so se zavedali, da so opravili krvavo delo in so nedolžne ljudi obsodili na smrt. Vedeli so, da je policija z mučenjem  iz obtožencev izsilila priznanje; vedeli so, da sta brata Lichenberg izdajača svoje vaščane  iz sovraštva; vedeli so tudi, da sta italijanska vojaka, ki sta tisto noč stražila pri mostu, govorila resnico, da ni bil nihče od obtožencev udeležencev pri napadu na most. Člani sodnega zbora vojaškega vojnega sodišča so bili v civilu poklicni sodniki in tožilci., Zavedali so se, da so na zahtevo vrhovnega poveljstva italijanskih vojaških sil – izvršili justični zločin. Ni jih vznemirjala resnica, zanimala jih je le pohvala in varno življenje v zaledju.

Karabinjerji so na smrt obsojene takoj ločili od ostalih in jih začeli vklepati na verigo štiri in štiri, nato so jih naganjali iz dvorane. Od takrat tudi slovenski pazniki niso imeli več stika z njimi. Bili so prepuščeni samo fašistom v črnih uniformah.

PO razglasitvi sodbe so tudi odvetniki zapustili  dvorano. Hitro so odšli v svoje pisarne sestavljati milostne prošnje z na smrt obsojene  varovance. Dr. Miron Bleiweis-Trsteniški je še isti večer hitel k škofu Rožmanu poročat izidu sodnega izreka. S seboj je imel pet osnutkov brzojavnih milostnih prošenj za vseh 28 obsojencev na smrtno kazen.

Škof ga je sprejel, kot je obljubil. Prevzel je osnutke milostnih prošenj.

Potek brzojavnih milostnih prošenj berite v knjigi. Vse je napisano na straneh 126, 127, 128, 129 in 130.

P.s.

Dr. Miron Bleiwes, je za svoje varovance še pravi čas šel h škofu Rožmanu, še pred sojenjem, lahko bi jih rešil, ampak je Bleiweisu dejal naj pride po izidu sodbe, zakaj?

Člani OF, so Škofu Rožmanu očitali, zakaj ni rešil nedolžno obsojene ljudi.

J

Malo podrobnosti iz zadnjega dne procesa 7. marca 1942

ZADNJI DAN PROCESA 7. MARCA 1942

Še zadnjikrat so obtožence “preserskega procesa” privedli v porotno dvorano. Policisti so okrepili straže po vseh hodnikih sodne palače in karabinjerji so jih zelo pazljivo vklepali na dolge verige. Šele pred stranskimi vrati v porotno dvorano so jih rešili verig in jih posamič spuščali v dvorano. Do skrajnosti in duševno strti so posedli po zatožnih klopeh.

Sodniki so posedli v porotno dvorano in zasedli svoja mesta. Vsi v dvorani so morali stoje poslušati izrek sodbe, ki jo je krojil sovražnik. Obtoženci so se nerodno prestopali, vklenjeni so bili v tesne lisice, ki so se jim zažirala v zapestja. Predsednik vojaškega vojnega sodišča, Polkovnik RoccoTorraco, je bral ime za imenom z izrekom kazni.   Prevajalec Stanislav Draschi je sproti prevajal.

Sodba je bila strašna: 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo,  4 na trideset let zaporne kazni, 1 na pet let zaporne kazni, 19 pa jih je bilo oproščenih, med njimi dva mladoletnika, ki sta bila predlagana za sodno poboljševalnico.

Med oproščenimi sta bila tudi Marjan in Herbert Lichtenberg tet Franc Kraševec, ki so bili sicer prisiljeni, dejansko navzoči pri napadu na most. V porotni dvorani je zavladala neizmerna žalost. Sorodniki obsojenih so zajokali in vzdihovali. Na vse navzoče je padla mora. Obsojenci so presenečeni poslušali prevajalca, ki jim je prevajal izrečeno sodbo. Mislili so, da je to nemogoče, da je to pomota, saj ni bil nihče udeležen pri napadu na most. Še vedno so bili prepričani, da ni mogoče, da bi jih okupatorji pobili brez razloga. Na smrt obsojeni in ostali obtoženci so se zanašali, da bodo njihovi branilci uredili, da bodo ostali pri življenju in da jih bodo kaznovali le na nekaj let zapora ali pa na konfinacijo.

Proces je bil končan. Strašna sodba je bila izrečena. Ko jo je predsednik vojaškega vojnega sodišča prebral, je vstal in za njim še sodni zbor. Zapustili so dvorano. Vsi sorodniki so se zavedali, da so opravili krvavo delo in so nedolžne ljudi obsodili na smrt. Vedeli so, da je policija z mučenjem  iz obtožencev izsilila priznanje; vedeli so, da sta brata Lichenberg izdajača svoje vaščane  iz sovraštva; vedeli so tudi, da sta italijanska vojaka, ki sta tisto noč stražila pri mostu, govorila resnico, da ni bil nihče od obtožencev udeležencev pri napadu na most. Člani sodnega zbora vojaškega vojnega sodišča so bili v civilu poklicni sodniki in tožilci., Zavedali so se, da so na zahtevo vrhovnega poveljstva italijanskih vojaških sil – izvršili justični zločin. Ni jih vznemirjala resnica, zanimala jih je le pohvala in varno življenje v zaledju.

Karabinjerji so na smrt obsojene takoj ločili od ostalih in jih začeli vklepati na verigo štiri in štiri, nato so jih naganjali iz dvorane. Od takrat tudi slovenski pazniki niso imeli več stika z njimi. Bili so prepuščeni samo fašistom v črnih uniformah.

PO razglasitvi sodbe so tudi odvetniki zapustili  dvorano. Hitro so odšli v svoje pisarne sestavljati milostne prošnje z na smrt obsojene  varovance. Dr. Miron Bleiweis-Trsteniški je še isti večer hitel k škofu Rožmanu poročat izidu sodnega izreka. S seboj je imel pet osnutkov brzojavnih milostnih prošenj za vseh 28 obsojencev na smrtno kazen.

Škof ga je sprejel, kot je obljubil. Prevzel je osnutke milostnih prošenj.

Potek brzojavnih milostnih prošenj berite v knjigi. Vse je napisano na straneh 126, 127, 128, 129 in 130.

P.s.

Dr. Miron Bleiwes, je za svoje varovance še pravi čas šel h škofu Rožmanu, še pred sojenjem, lahko bi jih rešil, ampak je Bleiweisu dejal naj pride po izidu sodbe, zakaj?

Člani OF, so Škofu Rožmanu očitali, zakaj ni rešil nedolžno obsojene ljudi.

Ja, če bi imel namen rešiti obsojence, bi moral ukrepati takoj!

Že 10. marca so jih usmrtili. Kaj boš naredil v dveh dneh in troje nočeh???

Ringa raja, zopet nagaja, imela sem srečo, post je odneslo, . . . .

Pocukala nazaj in dopisala še zadnja 2 stavka.

To je to. Pišejo in poročajo tisto za kar so plačani. Tudi RTV SLO dela isto.  Novinarji se prodajajo kot obrane kur-*e na placu. -;))

Ti še 78 + 4 leta po vojni, ne veš, da je vsa ta zgodovina naša. Slovenska. Eni in drugi so bili naši in ne Marsovci. In Slovenci si moramo dati roke in priznati napake. V vsem obdobju so jih komunajzarji naredili

96 %!!!!!!! Hallllo.

Portugalec, 

na kratko! Kaj pa ti PORTUGALEC, tukaj čvekaš!? Ali na “Potugalskem “, ne smeš !???

Ja, zgodovina je naša! Ampak, nekateri jo nočejo priznati, …

svojih grehov ne priznajo, jih zvračajo na nasprotno stran.

Hahaha, oni, ne bodo roke podali, je že veliko let preteklo in iz lega ni NIČ!

Vidiš, tako je, ti Portugalček!

Bom nadaljevala žalostno, nepozabna groza, sem zgoraj že nekaj pisala. Tebe to ne zanima. Ja, taki ste! Nepoboljšljivi!

Nadaljevanje, zgodbe  o PRESERSKEM “MOSTU”, čez Ljubljanico, ŽELEZNIŠKA PROGA,   LJ: – TRST.

Iz knjige “MOST”, 

Stran: 130, 131,

OSEMINDVAJSET OSAMLJENIH V CELICAH SMRTI

7. MARCA 1942, je bila izrečena sodba, čez dva dni in tri noči, je bila izvršitve obsodba v Gramozni jami. Dva dne in dve noči, sta že mimo, še ena noč in bo tukaj 10. MAREC, 81 LET.

Pred 81 leti se je to zgodilo. Živ spomin, ne moreš mimo!

V osemindvajsetih smrtnih celicah je čakalo osemindvajset obsojencev na zadnjo pot v Gramozno jamo. V celicah je gorela luč tudi ponoči. Karabinjerji so pogosto odpirali linice na vratih, da so obsojence nadzirali, kaj delajo. Obsojenci so bili sami, z nikomer se niso mogli pogovarjati, tolažbe ni bilo od nikoder. Ostalo je samo upanje na pomilostitev. Svojci jih niso mogli obiskati, ker jim ni bilo mogoče priti v Ljubljano zaradi blokade. Tako so jim okupatorji odvzeli zadnji stik z njihovimi najdražjimi. Samo Avgusta Tomažina je obiskala njegova sestra, ki je živela v Ljubljani- Tolažila ga je in mu povedala, da odvetniki vse poskušajo, da bi jih rešili smrti, da pošiljajo prošnje za pomilostitev, da je šel dr. Bonzatti v Rim reševati njihova življenja in da Francka Zupanova hodi k sodnikom na vojaško vojno sodišče prosit milosti. V smrtnih celicah so preživljali tesnobne ure. Niso mogli spati niti jesti, čeprav so jim vojaki ponujali dobro hrano: pečenko, pečen krompir, sadje, solato in sladkarije, čaj z rumom in vino. Pred smrtjo jim je fašistični krvnik hotel izpolniti vsako željo, samo največje ni hotel: da bi jih obiskale matere, žene, otroci …

Hrana je ostajala nedotaknjena in ko jo je stražar  odnesel, so se zanjo prepirali lačni karabinjerji na straži. Vino je bilo v steklenici zunaj celice in na željo ga je stražar natočil v kozarec, da ga je žejni obsojenec spil. Večkrat tudi tega ni bilo, ker so ga popili stražarji.

Anton Miklavčič je imel na mizi sliko svoje družine in je jokal. Spet drugi fant je jokal s sliko svojega dekleta v roki, ki ga ne bo nikoli več objel. Janez Korče se ni vdal in je premišljeval, kako b i jo zagodel stražarjem. Skril se je pod posteljo. In ko je stražar odprl lino, da bi videl kaj jetnik dela, ga ni bilo. Fašist je zagnal vik in krik in iskal ključarja da odpre celico.  Med tem se je Janez skobacal izpod postelje. Ko so odprli celico, so stražarji ostrmeli, ker se je jetnik spet pojavil.  Filip Rihar je v smrtni grozi prešteval svoje na na smrt obsojene tovariše in koval verze.

Stran 133,

“ZBLAZNEL V CELICI SMRTI”

Vinko Kržič je ostal sam, ko ga je fašist pahnil v samico. Razgledoval se je na okoli, videl je gole stene, borno posteljo, stol in mizo, ki se ni dala premakniti. Šele v celici je začel premišljevati in postalo mu je jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo. “Obsojen na smrt. Sedaj sem živ, pojutrišnjem bom ustreljen. Ustreljen in mrtev.” ….. ….. Razne reči je počel, … Stražar je Vinka gledal skozi lino. … Zdravnik mu je dal injekcijo, …..  malo se je umiril, … injekcija je začel počasi delovati. Proti jutru se je zbudil.  Vinko je spet nadaljeval predstavo, razmetaval je slamo, tulil in vrtel jezik po ustnicah. Prišli so pazniki in ga oblekli v prisilni jopič in ga odpeljali v ambulanto. Zdravnik mu je dal še eno injekcijo, da je zopet zaspal.

ZADNJE ŽELJE

PONAVLJALI SO, DA SO NESDOLŽNI, …. DA SO JIH NA POLICIOJI NASILNO PRISILILI. DA SPOPRFIZNALI in podpisali udeležbo pri napadu na MOST. Želeli so videti ženo, otroke in očeta, mater, brata in druge sorodnike. Želeli so tudi duhovnikov obisk. Želeli so videti prijatelje, ki so bili tudi v zaporu, da jim dajo časopis, cigarete, papir in svinčnik, da bodo pisali domov. In še in še, … … …

Naslednji dan je vojaško sodišče sporočilo Ravnatelju Janku Spreitzerju:

1. telefoniranje prepovedano, … …. 2. obisk kurata pri obsojencih je dovoljen v sporazumu z italijanskim kuratom, 3. medsebojni obiski obsojencev so prepovedani, … …

Tudi pismo, ko ga je napisal Ciril Gabrovšek svoji ženi in sinčkom, je napisano na srani 137  in 138. 

To pismo je že v celoti napisano tukaj na MON-u, v eni temi je, verjetno ga je tudi kdo prebral.

Stran 139, 140

Filip Rihar pripoveduje:

“Fašisti v črnih uniformah so nas, na smrt obsojene, ločili od ostalih, ki so jih takoj odpeljali v skupne sobe. Nas, na smrt obsojene,  so odvedli v zaprt hodnik, da bi nas razdelili po samicah.

Bilo nas je osemindvajset in nismo vedeli, ne kod ne kam. Učitelj Miklavčič je dvignil  roko in intoniral pesem.  Začeli smo peti sprva tiho in boječe, potem pa vedno glasneje. Fašisti so protestirali in bili zelo glasni, vendar pa so utihnili in nam pustili, da smo peli dalje. Po hodnikih je odmevala naša pesem, ki nam je napolnila srca z milino.

Zabučale gore,

zašumeli lesi.

Oj mladost ti moja,

kam odšla si, kje si?

Ko smo končali s pesmijo, so nas odvedli v oddelek smrtnih celic.  Odklenili so nam iz rok lisice in predno smo stopili v smrtno celico, so nam pobrali vse, kar smo imeli pri sebi: pasove, robce, vezalke s čevljev, z obleke so nam porezali gumbe in pregledali čevlje.

Pred vsako celico je stal fašist, luč je gorela noč in dan.  Ostal sem sam in zapuščen. Nobenega obiska nisem dobil. Niti zadnje želje mi niso izpolnili. Želel sem si, da bi prišla mama. Niso jo pustili v Ljubljano, ker je bila racija na Vrhniki.

Korakal sem po majhni celici, dolga je bila štiri korake in široka tri. Nisem imel kaj početi. Misli so mi uhajale domov, kaj dela mati. Mislil sem na šolo in na poskus mojega pesnikovanja. Začel sem misliti v verzih in podoživljati dogodke od moje aretacije do današnjega dne, ko sem bil obsojen na smrt. Tako  sem živel dva dni in tri noči.

Stran 141

 10.Marec 1942:  Četrti dan zjutraj ob 5.uri sem zaslišal divje cviljenje zavor štirih kamionov v presledkih po pol ure, ki so se ustavljali pred jetnišnico. Potem so pridrveli v hodnik fašisti in nas klicali iz celic. Fašisti so bili pijani in so popolnoma pobesneli, kričali so in tolkli žrtve, ko so jih vklepali v lisice. Mene so tudi poklicali. In ko so gledali na seznam, so ugotavljali, da nisem pravi, pa so me spet zaprli v celico. To se je ponovilo trikrat, ker pijani vojaki nikakor niso mogli ugotoviti, kateri je na seznamu. Na smrt obsojeni smo bili takrat trije s priimkom Rihar. Kakih dve uri je trajal ta peklenski smrtni hrup, potem sem slišal, da so kamioni odpeljali in nastala je tišina.

Stal sem sredi celice. Brez misli, brez čutov. Stal sem in čakal, kdaj se bodo odprla vrata in me bodo odvlekli na kamion. Res so se odprla vrata in stopil je slovenski paznik. Pristopil je in me objel: “Rešen si”, je rekel in me odpeljal v skupno sobo. Tam je že bilo nekaj mojih tovarišev, ki so bili pomiloščeni, na to so prihajali še ostali.  Gledali smo se, kot da bi vstali od smrti. Začeli smo se preštevati. bilo naj je enajst. Ostalih šestnajst je moralo v smrt. Nazadnje so pripeljali še Vinka Kržiča, ki je zblaznel.”

Do strani 142

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

No ja, 

dejal si mi, naj napišem kaj, ko je v moji glavi. Sem ti napisala, da je v moji glavi veliko zgodb.

Ti, ko se prištevaš k OSAMOSVOJITELJEM, si zapomni, da se je Slovenija lahko osvobodila in osamosvojila, ker so se Slovenci uprli. Padlo je mnogo žrtev v drugi svetovni vojni.

To se ne more pozabiti in ne sme!

In prav tele žrtve, ko so jih Italijani pobili, niti eden ni bil udeležen pri napadu na MOST. Vzemi v roke knjigo in beri kaj so počeli z njimi.

Ja in tale Filip Rihar, je bil interniran v Italijo. Napisal je tudi knjigo pesmic, zelo žalostnih,  Bili so iz te družine trije fantje. Eden je bil pri partizanih, bil je električar. Imel je sina Jožka, zelo dobro sem ga poznala, Tudi njegovo mamo. Njegov oče Jaka, ga ni nikoli videl.  Padel je. Tudi tega Jožka ni več. Umrl je, v pričo žene in vnukov, ko so letovali na počitnicah. Kap. Bila sem na pogrebu, daleč ga je odneslo življenje, v drug kraj. Na pogrebu je bil tudi sin, od njegove tete, sestre njegovega očeta, tudi to sem poznala.         

To so nepozabni spomini. 

Ti, Portugalec, se pa malo zadrži, ne piši po nepotrebnem. Vzemi v roko “Knjigo MOST, saj ima samo 229 strani, je mnogo žalosti v njej.

No ja,

ali boš kaj napisal, to zgodba je že dolgo v moji glavi, pa žalostna je, …

Hahaha, citiranje zopet ne dela, mogoče j sedaj???

POGLEJ !!! ZGORAJ !!

“No ja, zapisal 02.02.2023 ob 15:38, le poglej, odgovori, spodobi se!”

Malo višje je zapisano! …

Sem zapisala, pa veliko je v moji glavi, … …. samo tebe od nikoder NI!

Za:

No ja, 02.02.2023, ob 15:38, malo šepa citiranje  🙂

Sem še 1 x prrrttiiisnla , …