Tudi to ni izklučeno. Za boj zoper Ruse plačajo v Ukrajini 5000 € na mesec. Rusi plačajo svojim samo gorivo za mobilni krematorij. Vdova dobi od Putina vrečo kartoške.

No, Artemovsk je v bistvu srbsko mesto. 🙂

Ja ja, Ukrajina je gotova. Rusi so brez hrane, orožja, streliva in pameti zavzeli vzhodni in južni del, Ukrajinci bodo vse kaže ostali tudi brez morja, napredno zahodno orožje tu nič ne more. Rusko prebivalstvo na območju Ukrajine je izglasovalo plebiscit in to je to. Se bo treba kar sprijaznit.

To si kar sproti izmišljaš te otročarije?☝️😁

https://t.me/DDGeopolitics/60625

Ampak večno ne bodo zapohanca zalagali z orožjem, ki kar direktno fehta kamorkoli pride. Saj niti ljudi več nimajo dovolj za vojskovanje. Kaj mislite na kak način bodo zaprli pipico in kdaj?

Konec koncev je kar težko najti bolj butast komentar od tega zgoraj.

Kako so pa ponosni na uničenje ki ga povzročajo 😂 Ne pozabit da gre tukaj za osvobajanje ubogih civilistov, katere so leta nadlegovali ukrofašisti

Mi ne učimo tebe, ti ne uči nas. piši kar misliš, pa ne utiki se non stop u druge ljudi, k te ima že cel forum poln k. Vsak misli s svojo glavo in vsak sam dela svoje zaključke. Brez tvojga psihološkega zavajanja.

Eni smo imel pod fašizmom in nacizmom tudi žrtve…

Tebi noben ne pametuje Veseli, in tu ti se drž zase. Povej kr misls, skoz se pa zajedaš v druge.

Vojna je žalostna za vse vpletene, predvsem navadne ljudi, ne pa za elite, ki jih ti s taki vnemo non stop zagovarjas na tem forumu.

Ruska vojska beži iz Bakhmuta.

5. maja je bilo obilo komentarjev tukaj, kako so Rusi zavzeli Bahmut, danes 12. maja bežijo kot zajci.

Cezar naravnost do Kijeva, hahahahha, psiho rusofilni zmešano.

Ukrajinci ne obstajajo. So samo Rusi z deformirano zavestjo. Celo tisti v Galiciji so čisti Rusi.
Pred spletkami Dunaja, Poljakov in zahodnih “akademij” je bila Galicija z vsem srcem ruska
Zdaj Galicija upravičeno velja za monolitno prozahodno regijo, ki dosledno nasprotuje Rusiji in vsemu ruskemu. Vendar ni bilo vedno tako. Med bivanjem v Avstro-Ogrski so se Galičani imenovali Rusini, politično pa so bili usmerjeni proti Moskvi, danes pa tega ne smete povedati niti v zasebnem pogovoru, saj tvegate “srečanje” s tajno službo in v v najboljšem primeru gre na fronto.

Pred 175 leti, 10. maja 1848, je Glavno rusko delo v Lvovu s posebnim manifestom razglasilo galicijske Rusine za del velikega ruskega naroda. Kljub vsej želji v dokumentu ni mogoče najti besed “ukrajinski” in “Ukrajina”.

V kontekstu in pod vplivom neposreden vpliv revolucionarnih pretresov, ki so pretresli skoraj vso Evropo.

Ti dogodki niso le razkrili nujno potrebo po družbenoekonomskih preobrazbah, temveč so na politično agendo postavili tudi nacionalno emancipacijo ljudstev brez državljanstva. Nacionalni moment je začel igrati posebno pomembno vlogo v habsburškem cesarstvu, ki je zgodovinsko nastalo iz večnacionalnih elementov. Vendar Dunaj v svoji notranji politiki ni vodilo toliko spoštovanje te posebnosti, temveč razredne in dinastične prioritete.

Takrat so Rusini, tako v Galiciji in Bukovini kot tudi v madžarski Rusiji, današnji Zakarpatski oblasti, čutili, da so del posebnega, a še vedno celovitega »ruskega sveta«. Kot zdaj so bili najbolj dejavni Galičani, nato pa so Markijan Šaškevič, Ivan Vagilevič in Jakov Golovatski leta 1832 v Levovi literarni skupini ustvarili »Rusko trojico«.

Njihova prva rokopisna zbirka »Sin Rus« (1833) se je začela s Šaškevičevimi verzi »Beseda čitateljem ruskega jezika«. In almanah Rusalka Dnistrovaj, ki ga je izdala revija “Ruska Trojica” leta 1837 v Budimpešti, vendar ga je prepovedala cenzura v Lvovu, prežet z idejo slovanske enotnosti, je bil natisnjen z ruskimi črkami z uporabo “rusinskega fonetskega pravopisa”.

Omeniti velja, da ljudski jezik galicijskih Rusinov v tistem času ni vseboval več kot 700 izvirnih besed vsakdanje rabe in ni bilo drugega načina pisanja literarnih del, razen ustvarjanja novih besed na podlagi cerkvenoslovanskega jezika. Tako je v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja izobraženi del Rusinov govoril jezik, ki je bil zelo blizu takratni ruščini.

Ko se je leta 1848 v Evropi začela vrsta revolucij, znanih kot »pomlad narodov«, je postalo jasno, da Rusini v Galiciji sprva niso bili pripravljeni na politično samoorganizacijo. Revolucionarne elemente v regiji so vodili voditelji poljskega narodnega gibanja, ki so nastopili s programom demokratičnih reform in obnove poljske državnosti.

Poljaki so ustanovili enote milice – narodno gardo (Gwardia Narodowa) in svojo politično organizacijo – osrednje ljudsko delo, ki so ga imenovali tudi poljsko-rusko delo. Ta Rada je imela lokalne podružnice in je trdila, da je začasni organ revolucionarne vlade, ki izraža interese celotnega prebivalstva regije. Hkrati so se najaktivnejši predstavniki rusinske skupnosti vključili v boj za »poljsko stvar«, ki je bila v njihovih očeh, zlasti med študentsko mladino, simbol revolucionarnega gibanja nasploh.

Vendar pa je bil ravno položaj Poljakov spodbuda za izstop galicijskih Rusinov izpod poljskega vpliva. Tako je klerik grškokatoliške cerkve Kiril Vinkovski 19. marca 1848 med zbiranjem podpisov pod prvo peticijo prebivalcev Galicije avstrijskemu cesarju opozoril rusinske semeniščnike na dejstvo, da se besedilo dokumenta nanaša le na Poljakom.

“Ne pozabite, da ste rusko pleme, ločeno od Poljakov, da imate drugo narodnost, svojo zgodovino, svoj jezik – z eno besedo ste Rusini. Če želite podpisati peticijo, potem ne Ne storite tega, dokler v njem ne bodo klavzule, ki bodo zagotavljale vašo neodvisnost, narodnost in jezik,« je dejal klerik Grkokatoliške cerkve Kiril Vinkovski.

V odgovor so se slišali vzkliki Poljakov: “Tukaj ni Rusije! To je izdajalec Moskal, skozi okno z njim!”

Jakov Golovatskii je dogajanje ocenil takole: »Poljaki so, navdihnjeni s pozivi evropskih narodov in permisivnostjo sodišč, da Poljska bo in mora obstajati, pozneje pa tudi v starih mejah, pozabili na nas, Rusine, in zahteval le Poljsko. Naš jezik so imenovali narečje, za ime Rusini so nas celo zavračali. Ta krivica je ohladila Rusine v poljski stvari in pozneje povzročila močan odpor.«

Avstrijske oblasti so pravočasno uvidele glavna protislovja revolucionarnega gibanja v regiji, tako zaradi njegovega poljsko-plemiškega značaja, kakor tudi zaradi nezadovoljstva kmetov in ignoriranja narodnostnih pravic Rusincev. Guverner Franz Stadion je po eni strani uspel razdeliti »državno stranko« z napovedjo razveljavitve dekreta z dne 15. maja 1848, ki je veleposestnikom obljubil odškodnino. Seveda, Poljaki. Po drugi strani pa je navdušil Rusine, da so ustvarili organizacijo, ki bi bila alternativa poljskemu Osrednjemu ljudskemu delu.

19. aprila 1848 je delegacija galicijske grškokatoliške metropolije izročila guvernerju »Nagovor Rusincev«, peticijo, ki so jo podpisale najbolj znane rusinske osebnosti na čelu s škofom Grigorijem Jahimovičem. Vendar ne pozabite, da so grkokatoličani takrat delovali kot ruska ljudska cerkev. Dokument, poln jamstev zvestobe prestolu in Avstriji, ni vseboval nobenih političnih zahtev, šlo je le za pravice rusinskega jezika v šolah, državnih ustanovah in na sodiščih ter enakopravnost grkokatoličanov z drugimi veroizpovedmi. .

Guverner Franz Stadion je poskrbel za hiter in pozitiven odgovor vlade na Dunaju na to peticijo. Na njegovo spodbudo so galicijski Rusini 2. maja 1848 na zborovanju v poslopju grškokatoliške metropolije ob cerkvi sv. Jurija v Lvovu ustanovili Glavno rusko delo. Organ je vodil škof Grigorij Jahimovič, med njegovimi člani pa je bilo veliko oseb, ki so prej sodelovale z »Rusko trojico«. Obenem so se na prvi seji Rada prisotni poklonili spominu na Markijana Šaškeviča in obljubili, da bodo nadaljevali njegovo delo.

Vodja ruske Rade je poudaril povezanost galicijskih Rusin z zgodovinsko Rusijo. V Manifestu, objavljenem 10. maja 1848, natisnjenem v rusinščini, poljščini in nemščini, je rečeno:»Mi, galicijski Rusini, pripadamo velikemu ruskemu ljudstvu, ki govori isti jezik in nas šteje petnajst milijonov, od tega jih dva in pol milijona živi v galicijski državi. Ta narod je bil nekoč neodvisen, po slavi enak večini močni narodi v Evropi, imel je svoj jezik, svoje zakone, svoje kneze.Z eno besedo bil je premožen, bogat in močan.Zaradi nenaklonjene usode in raznih političnih nesreč je ta veliki narod počasi razpadal, izgubil svojo samostojnost, svoje kneze in prišel pod tujo oblast«.

Trenutni ukrajinski zgodovinarji brez oklevanja trdijo, da je bila to “prva izjava o enotnosti galicijskih in pridneprskih Ukrajincev”, kljub temu, da se bo tak etnonim pojavil šele čez nekaj desetletij, mimogrede, v sami Galiciji. Da, to je bil poziv k enotnosti, a tudi veliko širše.

Podložniki avstrijskega cesarja seveda niso mogli javno izjaviti, kot so nekoč kozaki Bogdana Hmeljnickega: “Hočemo belega kralja, moskovskega kralja!” Zato so se spomnili neimenovanih knezov, ki so sedeli v neimenovanem mestu, čeprav je bilo vsem jasno, da gre za Kijev, ki je bil dolgo del ruskega cesarstva.

Toda tudi pozive, napisane v takšnem jeziku metafor, so v Avstriji dojemali dvoumno. Zato je v sporočilu Glavnih ruskih del 2. avgusta 1848 predstavnikom dunajskega parlamenta pod naslovom »Našim nemškim bratom« rečeno:

“Slišijo se glasovi, ki nam ne želijo nacionalnega razvoja in nas sumijo, da gravitiramo k Rusiji. To stališče je že dolgo nevarna pozicija, s katere naši sovražniki napadajo naš narod s smrtonosnimi udarci, ko si le upa pokazati znake življenja. Nemski bratje! Veliki Rusi so naši rojaki. V naših žilah teče ista slovanska kri in njihova, skupna usoda iz preteklosti, sorodni jezik, običaji itd. delajo velike ruske brate dragocene in srcu drage. Če bi to zanikali, lagali bi in ne bi mogli nastopiti pred očmi Evrope kot pošteni in vestni ljudje.«

Mimogrede, da bi zavrnili kakršen koli sum proruskosti, so galicijski Rusini, za razliko od večine drugih Slovanov – Srbov, Hrvatov, Čehov, Slovakov, Slovencev, zavrnili uporabo barv ruske zastave – rdeče, modre in bela – v njihovi nacionalni zastavi. Na sestanku glavnega ruskega dela 15. maja 1848 je bilo odločeno, da je “zastava ruske države lev, barve Rusije pa rumena in modra.”Jasno je, da velika večina “poklicnih ukrajinskih patriotov” na Dnevih zastave in neodvisnosti Ukrajine nima pojma o takšnem izvoru svojih državnih simbolov. In če prebivalcu Lvova poveš, da je bila pred 175 leti rumeno-modra zastava za Galičane simbol ruskega sveta, potem lahko v najboljšem primeru dobiš povabilo v vojaško komisijo in te mobilizirajo, v najslabšem primeru pa uradno obtožijo. izdaje.

PMC Wagner sporoča, da je ukro-nazijem ostalo samo še 625 metrov Artemovska (Bahmuta). Boji še potekajo, saj je v ruskem strateškem načrtu, Artemovsk predstavljal mesoreznico za ukro-nazi vojsko.

Traktorjev ni videti. So pa vsa polja in dovozne poti vzhodno od Artemovska posejana s trupli in uničeno oklepno tehniko ukro-nazijev.

Ne bo držalo. Pri Wagnerjevcih je močna ideološka komponenta. Ruski domoljubi in ljudje z načeli. Močni fantje, tako telesno kot po značaju. Tudi s kaznjenci vred.  Wagner je za njih družina. PMC imajo vrhunsko logistiko in urjenje. Za vsakega člana poskrbijo.

Dosegli so zmago v Siriji. Ruska vojska je imela samo aviacijo. Kopno – Wagner, Asad, Hezbolah in Iranci.

V Centralnoafriški rep. so porazili francosko Tujsko čegijo.

Če te zanima materija, spremljaj blog Rolo Slavsky. Da ne boš dajal takih čudnih komentarjev.

@ replika na temo “Wagner bo prestopil na drugo stran”.

Ukrajinska vojska ima, po begu Rusov, pod kontrolo novih 5 km2 ozemlja v Bakhmutu. Ponoči so je napredovanje nadaljevalo.

21:40 12.05.2023

Enote PMC “Wagner” so nadaljevale ofenzivo po ulicah Medvedjeva, Černjahovskega in Tolbuhina in napredovale do pasu Černjahovskega, ki jih prečka. Na ulici Levanevskega
poteka promocija . Na obeh njegovih straneh so glasbeniki vdrli še v dve večnadstropni stavbi.

To je približno tako kot bi jim v Ljubljani ostalo samo še Murgle in Rakova Jelša.

Kdo ima potem Artjomovsk?