Pred točno enim letom sem naslovila vprašanje, ali se pri uporabi črke s in z ravnamo po zapisu ali izgovorjavi. Konkretno imam pred sabo prevod nemške slovnice. In tam recimo piše:

opisna oblika s “von” – pri čemer Nemci izgovarjajo v kot naš “f”.
nedoločnik s zu – pri čemer Nemci izgovarjajo z kot “c”.

Lektorica mi je v teh primerih popravila na: z “von”, pa z “zu” – pač upoštevajoč zapis.

Meni se to upira. Takrat, pred enim letom (ko sem se ukvarjala z angleško slovnico in imela enake dileme), je bilo tudi nekaj glasov za “moj” zapis, zdaj pa me zanima še kakšno drugo mnenje. Ali naj se držim lektoričinih popravkov ali naj uporniško vztrajam pri svojem? Kaj pravite?

Hvala za kakršnakoli mnenja!

Sem malo pregledal SP, pa nisem našel pravila glede tega, ampak po moje veljajo pravila izgovorjave tudi za zapis. Torej bi jaz na tvojem mestu lektorico ignoriral, ali pa naj ti pokaže ustrezni paragraf v SP, ki ji bo dal prav. Ampak ne verjamem – potem bi brali traparije kot npr. “s Jenny” in podobno.

Glede angleščine pa sploh ni dileme. Že v OŠ so nas učili, da se piše a pencil, a book, an apple in tudi AN HOUR.

LP

Meni se zdi prav, da je lektorica popravila, ker gre vendarle za zapis, ne za izgovorjavo. Izgovorimo pa potem tako, kot izgovorimo. Ampak ne verjamem, da obstaja v SP kakšen paragraf, ki bi to potrdil.

Morda bi se skušala izogniti tej dilemi, pa bi rekla, npr. opisna oblika s predlogom “von” (saj je von predlog, ne?).

Sporoči, kako si se odločila.

SP2001, paragraf 683: Predlog in predpona z/z- imata pred PISANIM nezvenečim zvočnikom govorno in pisno varianto s/s-.
…
Primeri kot z Zoisom, s Hugoje, s SDK se berejo [s cojzom, z igojem, z esdekajem].

Hvala vsem, še najbolj Zvedavcu. Če tako pravi pravopis, bo že držalo. Moj prvotni načrt je bil ta, da se jutri z vsem skupaj spravim k urednici in lektorici (ki jo imam sicer prav rada, so njeni popravki praviloma zelo fini in smiselni), zdaj pa mislim, da bom šla še enkrat skozi in popravila še tisto, česar doslej nisem:-)) Čeprav se mi, po pravici rečeno, še vedno “grdo vidi”. Pa kaj hočemo, pravila so pravila.

Imejte se!

ta suhi škafec pušča- pred besedami. ki se začnjeo z temi črkami, je s.
To je star ljudski rek, ki drži.

NADA

brcanje v temo in meglo je tudi že stara fraza

Meni se je, ko sem ravno na osnovi sodelovanja na tem forumu lansko leto to zadevo pri sebi razčistil, tudi upiralo upoštevanje zapisa kot edinega kriterija pri izbiri predloga, vendar sem moral po kratkem razmisleku ugotoviti, da je SP v tem primeru izrazito dosleden, saj loči zapis od izgovorjave tako pri imenu kot pri predlogu (predlog se tudi lahko napiše “z”, izgovori pa “s”). Samokritično sem si priznal, da sem bil do takrat nedosleden jaz in si obljubil, da se poboljšam!
Je pa tako pravilo tudi izrazito praktično, saj še tako veliki slovenski poligloti lahko obvladajo morda par promilov vseh jezikov in posledično lahko uporabijo pravilen predlog glede na izgovorjavo … da ne govorimo o tem, kako so potem zmedeni tisti, ki kakšnega jezika sploh ne obvladajo (in imajo do tega seveda vso pravico, celo po ustavi :-)))

Glede predlogov se ravnaš glede na prvi glas in ne na prvo črko. Pogajaš se z SDS (esdees) … Če pa naprej napišeš predlog s, to pomeni, da se SDS bere kot [sEdEsE] (E = naglašeni polglasnik; ker ga ta deska ne prikazuje).

Placebo: “z SDS” je očitno nepravilno (SP 683), PISNO je možno samo “s SDS”, ki se pa lahko BERE na dva načina: “z es-de-es” ali pa “s s&d&s&” (& je polglasnik).
Vsaj tako jaz razumem do sedaj povedano in omenjeni paragraf SP in to se mi zdi tudi edino pravilno in praktično splošno uporabno (npr. zaradi primerov, kot so: z Zucchijem – beri “s Cukijem” – če ostanem samo pri sosednjih jezikih …).
Kakšen komentar?