Ma kakšna poporodna depresija. Tip je zagotovo užival med seksom brez kondoma, ni obvladal metode hitrega umika, če bi mu ona predlagala kondom, bi jo pa verjeno znogiral.

Tip, ki reče ženski, da ne želi otroka in naj gre splavit, ne zna kontrolirat svojega ejakulata. In je en navaden pussy.
[/quote]

Preden obsojamo, bi bilo fino slišat zgodbo očeta. Mogoče ga je pokojna, v času depresije, sama odrinila stran. Se ji je zdelo, kot da je nima nihče rad in se zatekala v samoto. Naj mu hkrati ni povedala za depresijo ali celo sama sebi zanikala kaj doživlja. Saj ni vsevedež, bralec misli, kako bi naj pomagal? Mogoče je celo izjavo, da ne podpiše rojstnega lista, rekel v hudi jezi. Saj se je mogoče boril za njo, a ga je v depresiji pač odrivala, kot vse znance. To je lahko huda bolezen. Duševne bolezni si moraš najprej sam priznati in se zavedati, da ti krojijo življenje.

to ne mores da verjes, kako znajo nekateri akterji glumit.

Ja, ampak ta otrok je bilo zanjo “tako težko pričakovano darilo, nagrada” po tolikšnem mučenju s poskusi zanositve in ga je končno dobila. To dete ji je bilo verjetno najbolj želeno bitje na svetu. Zato je vse ostalo lahko prebrodila, kar se je zgodilo “za zraven”.

V avtoričnem primeru pa ni bilo tako – otrok z ene strani je bil nezaželen :). Se je praktično ponesrečil.
[/quote]

Iskanje dlake v jajcu sedaj ni na mestu. Na svetu nista samo ta dva primera, jih je ogromno, nešteto, dva nista enaka. Bistvo je v tem, da se je nekdo sposoben spopasti z zelo težkimi preizkušnjami, drugi se pa fenta, ker ga je pustila punca. Da je mamica ostala sama z otrokom ni nekaj novega, prav tako ne bolni starši, ni edina, ki jo je doletelo oboje. Pa ne naredi vsaka samomora zaradi tega, zato te okoliščine nikakor niso alarmne in ne vodijo avtomatsko v samomor. Jasno je, da takemu človeku ni lahko, kako hudo mu je in ali mora bližnje že skrbeti, pa je zelo težko in včasih nemogoče oceniti. Zato kljub težkim okoliščinam ne moreš ljudem reči, kako niste opazili, da se namerava ubit?

Daj no, šla bo v bolnico in potem spet nazaj delat. Ne se preseravat.
[/quote]

Kdo bo šel v bolnico in nazaj delat? Pokojna je

Zakaj? Ljudje doživljajo vse mogoče, še kaj hujšega, pa ne padejo vsi v depresijo, vsaj ne tako hudo, da bi delali samomor. Moja sodelavka je po celem kupu spontanih splavov med nosečnostjo izgubila mamo, tik pred porodom pa se ji je smrtno ponesrečil mož, torej oče. Ostala je popolnoma sama, brez sorodnikov, babic itd. sama z majhnim dojenčkom. Seveda je bila strta, a ni padla v dolgotrajno depresijo, še manj pa mislila ali poskušala delati samomor. Danes je otrok že najstnik in tudi ona si je uredila življenje, ima novega partnerja, ki se zelo lepo razume z otrokom. Vsak človek je drugačen, eden bo šel skozi pekel, pa ne bo obupal in ostal pozitiven, drugi bo obupal ob prvi oviri. Tudi za tole mamico so gotovo vedeli, da ji je hudo, saj to je normalno. Verjetno pa nihče ni opazil, v kakšno skrajnost je njena stiska šla in po vsej verjetnosti je to tudi dobro skrivala. In seveda ne boš kar pomislil, da bo človek naredil samomor. Kakor sem rekla, vsak človek ima kdaj hudo krizo, pa če bi za vsakega trepetali, ali se bo pokončal ali ne, potem v življenju ne bi počeli nič drugega.
[/quote]

Pises kot da je depresija stvar izbire. Je psihicna bolezen, nic manj pomembna od fizicnie. Si je ne izberes in basta. In ko bodo vecina tumbastih ljudi nehala limat etikete ljudem, ki so depresivni, bo taksna mama v bodocnosti lahko brez skrbi poiskala pomoc. Brez skrbi, da se bodo razni bebci iz njene bolezni norcevali in jo pognali v skrajno dejanje, o kakrsnem beremo tu.

Drzim pesti, da se za dete izide dobro!

Pises kot da je depresija stvar izbire. Je psihicna bolezen, nic manj pomembna od fizicnie. Si je ne izberes in basta. In ko bodo vecina tumbastih ljudi nehala limat etikete ljudem, ki so depresivni, bo taksna mama v bodocnosti lahko brez skrbi poiskala pomoc. Brez skrbi, da se bodo razni bebci iz njene bolezni norcevali in jo pognali v skrajno dejanje, o kakrsnem beremo tu.

Drzim pesti, da se za dete izide dobro!
[/quote]

Hja boljše vprašanje je, kdaj in kaj povedat otroku? Ga mama ni ljubila? Ni hotela? Zakaj imajo za meterinski dan vsi otroci mamo na predstavi, ji dajo voščilnico, ki so jo izdelali pri likovnem pouku?
To so vpraša s katerimi se naj družina ukvarja. In kako bodo govorili o tej mami? če zdaj imajo tiho mašo. Kaj dejansko povedat ali čakat, da otrok prvi vpraša?

Pises kot da je depresija stvar izbire. Je psihicna bolezen, nic manj pomembna od fizicnie. Si je ne izberes in basta. In ko bodo vecina tumbastih ljudi nehala limat etikete ljudem, ki so depresivni, bo taksna mama v bodocnosti lahko brez skrbi poiskala pomoc. Brez skrbi, da se bodo razni bebci iz njene bolezni norcevali in jo pognali v skrajno dejanje, o kakrsnem beremo tu.

Drzim pesti, da se za dete izide dobro!
[/quote]

Mogoče se tebi moj zapis tako bere, a še zdaleč nisem hotela reči, da je depresija izbira. Ni. Sem jo sama premagovala in vem, da ni. Je bolezen in to zelo huda. Ne moremo izbrati, ali nas bo doletela ali ne in kako hudo nas bo prizadela, lahko pa izberemo svoja dejanja. Ona je izbrala samomor. In verjamem, da je na to odločitev delno vplivalo tudi to, kar izpostavljaš, torej neuko okolico, ki te v najhujši stiski pohodi. A čeprav mi je zelo hudo zanjo, ne morem ignorirati dejstva, kaj je s tem naredila ubogemu otroku in to je iz njene strani bilo zelo sebično. Kaj je pomembneje? Kaj bo s tvojim otrokom ali kaj si bo okolica mislila?

Nihce ne ve, kako je zanosila, zakaj mozakar ni hotel najprej priznati otroka,zakaj ni otroka enostavno ze v porodnisnici oddala v posvojitev, ce ji je bilo tako tezko z njim,ce pa je ljubila tega otroka,zakaj ni mislila nanj in ne nase, je otrok res otrok tega moskega, depresija je le izgovor za uradno nemoc, ko naj se vsi okrog ukvarjajo s tabo ,le ti sam ne…in se in se. Klobasa bi lahko bila se veliko daljsa, vendar je nesmiselno.
Ste poznale to zensko, da veste,da je bila ona tista ta uboga?
Ce nekdo naredi samomor ,ni on/a tisti ubogi, temvec tisti, ki ostanejo.
In ta zenska je storila svojemu otroku nekaj strasansko hudega.
Sebicna je bila. Otrok bo avtomaticno nekega dne prisel na misel, da je to storila zaradi njega. In bo nosil to do smrti s sabo, ne glede na to, da ga bo kdo poskusil prepricevati, da ni tako. Vedno se bo cutil krivega za njeno smrt.
Baba je bila pokvarjena, gledala je le na svojo rit.
Otrok je tu tisti, ki bo trpel.

Ženska je bila sama z otrokom, sama je vse skrbela zanj, dojenčki imajo krče, ne veš, kako bi pomagal, jočejo, ko ne veš, kaj bi rad, si neprespan, ona je bila očitno tudi brez čustvene podpore. Potem še skrb za mamo. Že sama dolgotrajna neprespanost človeka popolnoma spremeni. Zadnje čase spim nekje 5 ur na noč in zelo opažam posledice neprespanosti.
Težko je, zelo težko, če nimaš nikogar, ki bi ti otroka za eno uro odpeljal na sprehod ali ti šel v trgovino iskat karkoli pač že.

Včasih se nam zdi, joj pa kako je lahko to razlog. Ko se nabere preveč vsega, tudi razmišljamo več ne razsodno ali tako, kot bi v “normalnem” stanju. Jaz jo razumem, okolica pa se naj vpraša, zakaj je bila tako brezbrižna in se jim je zdelo, ah saj bo že, saj to pa ni nič takega, če si sam z otrokom (plus skrb za ostarelega človeka).

Ljudje so privoščljivi. Stavim, da jih je en kup v njeni okolici, ki so ji privoščili, da naj trpi, kaj pa je imela otroka brez partnerja. Pa izjave v stilu “kaj pa je dala noge narazen, zdaj naj za pamža skrbi”, pa morebitna očetova izjava “sem rekel, da ga nočem, če ga pa ga ti hočeš pa skrbi zanj sama”. Take kaznovalne izjave so nekomu, ki je že depresiven, samo še huje. Logično, da ne prosi pomoč, saj bo še bolj obsojana. Človek pa samo toliko in toliko lahko prenese. Ampak najraj se tolče po tistih, ki so na tleh – naj trpijo, sami so se spravili tja. Pa kaznovalna logika “tistim mamam, ki vse narobe naredijo naj še pomagam in ob strani stojim, tam tiste, ki so pa vse kot je treba naredile, se pa morejo same znajt”

Ljudje so privoščljivi. Stavim, da jih je en kup v njeni okolici, ki so ji privoščili, da naj trpi, kaj pa je imela otroka brez partnerja. Pa izjave v stilu “kaj pa je dala noge narazen, zdaj naj za pamža skrbi”, pa morebitna očetova izjava “sem rekel, da ga nočem, če ga pa ga ti hočeš pa skrbi zanj sama”. Take kaznovalne izjave so nekomu, ki je že depresiven, samo še huje. Logično, da ne prosi pomoč, saj bo še bolj obsojana. Človek pa samo toliko in toliko lahko prenese. Ampak najraj se tolče po tistih, ki so na tleh – naj trpijo, sami so se spravili tja. Pa kaznovalna logika “tistim mamam, ki vse narobe naredijo naj še pomagam in ob strani stojim, tam tiste, ki so pa vse kot je treba naredile, se pa morejo same znajt”
[/quote]

Točno tako Videno v okolici in to od ljudi, za katere si ne bi nikoli mislila, da so takšni. Ker so v mladosti sami bili v podobnih situacijah, zdaj pa namesto da bi pomagali, je točno to, kar pišeš, ena sama privoščljivost.

Točno tako Videno v okolici in to od ljudi, za katere si ne bi nikoli mislila, da so takšni. Ker so v mladosti sami bili v podobnih situacijah, zdaj pa namesto da bi pomagali, je točno to, kar pišeš, ena sama privoščljivost.
[/quote]

Podpis.

Podpis.
[/quote]

Dodajam še to, da taki najbolj razlagajo, kako so bili sami za vse, če pa malo poznaš situacijo ali jih povprašaš kake podrobnosti, hitro ugotoviš, da niti slučajno ni bilo tako, ampak so imeli kar lepo konkretno pomoč, na katero so očitno pozabili.