Sestra, 4 leta mlajša, pred letom dni sva se nekaj spričkali, ne spomnim se več zakaj in mi je rekla debeluharca. Okej, sem za razliko od nje res bolj debele sorte, sem poskušala večkrat hujšat, pa se vedno nazaj zredim. Ampak take žalivke, posebej od sestre me ful prizadanejo. Zato sem z njo nehala komunicirat. Ko prideva domov, ko so kakšni rojstni dnevi ipd. (obe s sestro sva že na svojem), sem sicer v istem prostoru s sestro, ampak tudi če me kaj vpraša, preslišim. Vidim, da bi ona rada da bi bilo tako kot prej, ampak ne morem. Enostavno vedno ko jo vidim, pomislim na tisto debeluharco. Čeprav je bilo izrečeno v jezi, ko sva se zaradi nekih neumnosti spričkali. Enostavno ne morem mimo. Mama mi je že večkrat rekla, da naj neham kuhat mulo, da jo zelo teži, da se s sestro več ne hecava, pogovarjava itd. in da je sestri hudo, ker me je vedno imela za vzor… ampak jaz enostavno ne morem preko tega. Ker je sestra točno vedela, da me bo to prizadelo in je to nalašč in privoščljivo rekla.

Saj ne vem, kaj sprašujem. Vem, da bi morala popustiti, ampak v sebi imam tak cmok in vem, da nikoli več ne bo isto med nama. Tudi če ji “odpustim”, vedno bo neka grenkoba. In tudi ne morem se prisilit, da bi se z njo normalno pogovarjala po tem.

A si debela?
Si.
In?

Preboli!
Boh si ga vedi, s cim si pa ti njo uzalila!
Zakaj grenkoba? Mogoce pa lahko tudi sestra nosila v sebi grenkobo zaradi cesa, kar si ji ti v jezi rekla…

Ti nimas problema s sestro, ampak sama s sabo in nesprejemanjem svojih kil!
Razcisti pri sebi! Al shujsaj al pa sprejmi, da si debela!

Jaz sem tudi takole zamerljiva kot ti. Me teži, ker izgubljam ljudi, ki so mi pomembni v življenju zaradi tega.

Ignoranca in nekumunikacija sta zelo hude oblike agresije. Zelo neizprosna sodnica si. Si tako stroga tudi do sebe? Sestra se je posredno prek mame opravičila, ti pa še kar vztrajaš. Sestri sploh ne daš možnosti opravičila.

Ko boš to doživela na svoji koži, boš razumela.

Še umore, izgonitja, tragične nesreče raziskujejo dokler ne najdejo trupla, čeprav upanja na preživetje več ni, v veliki meri zato, da žalujoči bližnji ne živi v negotovosti.

No ja…prepir nikoli ne poteka tako, da samo ena oseba žali drugo. Verjetno si tudi ti njo užalila, samo si toliko trmasta, da greha ne priznaš. To se vidi iz tega, da se več ne spomniš, zakaj sta se spričkali pred enim letom. Pa še kako dobro se spomniš, le načrtno si razlog prepira zamolčala.

Me s sestro si direktno poveva kar nama gre. Si ne predstavljam, da se zaradi besede debeluharca ne bi pogovarjala z njo. a se je zlagala? Živjenje je prekratko. Kaj bi naredila, da tvoja sestra danes umre? A bi si oprostila, da se zaradi bedarije nista pogovarjali?? Jaz si zagotovo ne bi.

Sestra ti je nekaj izrekla v jezi. Torej ocitno po tistem, ko si jo ti zjezila. Ampak na to si seveda pozabila. Kot starejsa sestra si jemljes pravico, da imas vse prav in si zdaj ze toooliko casa upraviceno uzaljena…

Ves, vsi imamo svoje tezave. Svoje travme. Tvoje so mogoce celo doati prej resljive kot kaj drugega. Samo nehaj biti tako otrocja in se pogovori s sestro.

Kar se pa kg tice, ocitno pahko shujsas, potrm pa se nazaj zredis. Torej ne problem izkljucno v tebi oziroma nezdravi prehrani. Za tvoje kg ni kriva tvoja sestra, temvec ti sama. In kmalu, ce bos tako nadaljevala, bos se zelo kriva za slabe odnose in svoho zagrenjenost. Odrasti, menda si starejsa sestra, obnasas se pa kot uzaljena razvajena najstnica.

Če se ti je sestra opravičila in rekla, da ji je žal, da ni tega tako mislila, potem ne vidim razloga, da z njo ne bi normalno govorila.
Smo pa vsi občutljivi, ko gre za debelost. Nihče namreč noče biti debel, še zlasti, če ga tako ozmerja eden najbližjih oseb.

tvoj problem je v tem, da te zelo boli, da si debela, še bolj pa, da ti drugi to očitajo.

dokler ne boš pri sebi razrešila, da nisi manjvredna, ker imaš več kil, ne boš mogla razrešit problema s sestro.

Tudi mene je v preteklosti sestra zelo prizadela. Na takem področju, kjer sem že sama videla probleme in so me boleli a jih nisem znala rešiti, ona pa me je prav tam “udarila”.
Sicer govorim z njo, mi tudi veliko pomaga, ampak ne najdem z njo tistega pristnega povezovalnega stika, kot ga imajo druge ženske s sestrami. Vedno me zaboli, ko jo vidim in čutim kot, da ona v meni vidi nekaj kar mora zaničevati. Tudi še potem se je dogajalo, da mi je očitala stvari, ki jih nisem prav naredila in to je večna zavora s katero se ne morem soočiti in čutim vedno njeno zaničevanje vsega kar naredim.
Tako je, ne vem ali bi rabila psihoterapijo ali kaj, da se tega znebim. Vedno tisto zaničevanje, ne znaš, ne bo ti uspelo in mi tudi ne uspe. Skušam ji ugoditi, vendar ji ne znam in ne morem.

Prav tam, kjer bi morali biti najtesnejši odnosi, prav tam se dogaja, da prihaja do velikih konfliktov in užaljenosti, pa tudi do trpkih bolečin, ki nas zaznamujejo za celo življenje.
Kljub temu, da smo si ljudje različni, se dogaja, da eden od sorojencev ne prenese drugega, bodisi zaradi ljubosumja ali zaničevanja.

Komplicirano je. Sestra se mi ni opravičila in ni rekla, da ji je žal. Pač posredno je videti, da bi rada spet navezala stik, ampak jaz ne morem. Ne rečem, da nočem. Enostavno ne morem.
Glede pričkanja: šlo je za neko pogovorno oddajo, o kateri sva debatirali. Ne spomnim se točno, zakaj sva se začeli kregat, ampak ne, jaz ji nisem rekla nič takega, s čimer bi se spuščala na osebno raven. Komentirali sva nek šow. Ta njena pripomba o debeluharci je udarila kot klofuta.

Vem, da bi morala preboleti, da bi morala iti dalje. Problem je, po moje, če se soočim s seboj, v tem, da sem bila jaz vedno njena starejša sestra, vedno me je imela za vzor, tudi študirat je šla tisto, kar sem šla jaz. Kaj pa vem, kot bi v nekem trenutku ona hotela vse to uničiti. Ona je bila vedno moja mlajša sestrica, ki sem jo pazila, imela rada, ji razlagala o življenju, potem pa se je odločila udariti. Mene, ki ji nikoli nisem želela nič slabega. Ne vem, če sem dobro razložila, pač tako čutim. Ne gre dejansko samo za tiste odvečne kile, gre za veliko več…kot bi z eno besedo vse uničila…ne znam drugače razložiti.

Ah ja, mi je znano, ta tvoja sestra bo ob prvi priložnosti spet explodirala. Samo vprašanje časa je, kdaj se ji bo spet odpeljalo. Jaz ji te priložnosti definitivno nebi dala več. So stvari, ki se jih ne pozabi. Praviš, da so se pri njej stvari umirile, ni se pa opravičila. Verjemi, vedno jo bo kaj matral. Ko ji pride žuta minuta, bo šla do konca, ne bo izbirala. Prevečkrat si jo tolerirala, njej življenske izkušnje niso šola za naprej. Na njej je, da začne delati na sebi, njej se bodo izpadi dogajali stalno in to pri osebah, ki ji boste to dopuščale. In ne pristajaj na lažne dobre odnose samo zato, ker je nekdo s teboj v žlahti.
Pozabi ravno toliko, da te več ne bo bolelo, zapomni si pa ravno toliko, da se več ne ponovi.

Komplicirano je. Sestra se mi ni opravičila in ni rekla, da ji je žal. Pač posredno je videti, da bi rada spet navezala stik, ampak jaz ne morem. Ne rečem, da nočem. Enostavno ne morem.
Glede pričkanja: šlo je za neko pogovorno oddajo, o kateri sva debatirali. Ne spomnim se točno, zakaj sva se začeli kregat, ampak ne, jaz ji nisem rekla nič takega, s čimer bi se spuščala na osebno raven. Komentirali sva nek šow. Ta njena pripomba o debeluharci je udarila kot klofuta.

Vem, da bi morala preboleti, da bi morala iti dalje. Problem je, po moje, če se soočim s seboj, v tem, da sem bila jaz vedno njena starejša sestra, vedno me je imela za vzor, tudi študirat je šla tisto, kar sem šla jaz. Kaj pa vem, kot bi v nekem trenutku ona hotela vse to uničiti. Ona je bila vedno moja mlajša sestrica, ki sem jo pazila, imela rada, ji razlagala o življenju, potem pa se je odločila udariti. Mene, ki ji nikoli nisem želela nič slabega. Ne vem, če sem dobro razložila, pač tako čutim. Ne gre dejansko samo za tiste odvečne kile, gre za veliko več…kot bi z eno besedo vse uničila…ne znam drugače razložiti.
[/quote]

Če ne gre, ne gre.Očitno se ti je precej zamerila in čez to ne moreš.Zakaj bi šla preko, kot da ni nič, če pa te je zelo prizadela.Nismo več v osnovni šoli, da se bomo zdaj obmetavali z debeluharji.Grdo in nesramno in jaz te povsem razumem, da ji ne moreš odpustiti.Če bi se vsaj opravičila.Pa se ni….zaenkrat ne.Zato jo pusti pri miru.Ko se bo opravičila, pa razmisli.Zgleda, da sta si zelo različni.Nista edini.Saj ni nujno, če je sestra, da morata biti super prijateljici.Tako pač je v življenju.Ni tako samo pri tebi…

Če ne gre, ne gre.Očitno se ti je precej zamerila in čez to ne moreš.Zakaj bi šla preko, kot da ni nič, če pa te je zelo prizadela.Nismo več v osnovni šoli, da se bomo zdaj obmetavali z debeluharji.Grdo in nesramno in jaz te povsem razumem, da ji ne moreš odpustiti.Če bi se vsaj opravičila.Pa se ni….zaenkrat ne.Zato jo pusti pri miru.Ko se bo opravičila, pa razmisli.Zgleda, da sta si zelo različni.Nista edini.Saj ni nujno, če je sestra, da morata biti super prijateljici.Tako pač je v življenju.Ni tako samo pri tebi…
[/quote]

Hvala za tolažbo. Če vse skupaj analiziram, je s tisto izjavo pokazala do mene zaničevanje. V tistem sem videla njeno zaničevanje do mene, kot bi šlo za neko tujo osebo, ki v meni vidi samo zunanjo lupino. Tega od nje nisem pričakovala, tega zaničevalnega odnosa. Preko tega ne morem. Kot da bi takrat zrla v neko meni nepoznano osebo. Vse se je zrušilo.

Hvala za tolažbo. Če vse skupaj analiziram, je s tisto izjavo pokazala do mene zaničevanje. V tistem sem videla njeno zaničevanje do mene, kot bi šlo za neko tujo osebo, ki v meni vidi samo zunanjo lupino. Tega od nje nisem pričakovala, tega zaničevalnega odnosa. Preko tega ne morem. Kot da bi takrat zrla v neko meni nepoznano osebo. Vse se je zrušilo.
[/quote]

Tako kot razlagaš, te povsem razumem. Ne ceni te kot osebo, niti osnovno te ne spoštuje, kot spoštuješ živo bitje, kaj šele kot sestro vzornico. To ni zamerljivost, si izjemno senzibilna oseba, večina česa takega sploh ne prepozna, začutijo že, a ne prepoznajo. Poslušaj intuicijo. Nimaš kaj.

Mogoče je čas da odrasteš in vse to kar pišeš poveš svoji sestri in se pogovorite kot dva funkcionalna odrasla človeka.
Lahko pa seveda javkaš, se smiliš sama sebi in jo ignoriraš. Ker to je še vse do sedaj rešilo a ne?
Z takim načinom nikoli ne boš imela normalnih odnosov z ljudmi. Ja te je prizadela. Zakaj ji ne poveš? Zakaj ne razčistiš z njo vajin odnos? Ti je lažje se v svoji trmi valjati. Ker samo nase misliš. Si domišljaš da vse za druge narediš in bla bla bla….. Tvoja mami trpi ko gleda hčere. Tvoja sestra očitno ne zna reševati problema in čaka da bo minilo. Ti čakaš da ti nekdo pove da imaš prav. Žalostno da kot odrasla oseba nimaš toliko čustvene inteligence, da če te nekdo ki ga imaš rada (jo sploh maraš btw?) užali, da mu to tudi poveš in se pogovoriš.

Najbolj mi gredo na živce izjave v stilu: odpusti…. pozabi …
A se sploh zavedate, da obstajajo enostavno zlobni ljudje, ki se v vsakem trenutku čutijo poklicane “povedati resnico”, ampak bognedaj, da si kdaj drzneš kaj povedati nazaj. Potem so užaljeni, prizadeti, ker so pa ja “samo resnico povedali”.
Odpusti v smislu, da se ti ne obremenjuješ več s tem prepirom, nikakor pa ni treba, da imata spet sestrski odnos iz filmov. Ker, ko bo imela prvo priliko, ti bo spet “servirala” kakšno nizko, se potem “opravičila” (preko mame?!?!?) in bo spet vse lepo in prav. Japajade …

Komplicirano je. Sestra se mi ni opravičila in ni rekla, da ji je žal. Pač posredno je videti, da bi rada spet navezala stik, ampak jaz ne morem. Ne rečem, da nočem. Enostavno ne morem.
Glede pričkanja: šlo je za neko pogovorno oddajo, o kateri sva debatirali. Ne spomnim se točno, zakaj sva se začeli kregat, ampak ne, jaz ji nisem rekla nič takega, s čimer bi se spuščala na osebno raven. Komentirali sva nek šow. Ta njena pripomba o debeluharci je udarila kot klofuta.

Vem, da bi morala preboleti, da bi morala iti dalje. Problem je, po moje, če se soočim s seboj, v tem, da sem bila jaz vedno njena starejša sestra, vedno me je imela za vzor, tudi študirat je šla tisto, kar sem šla jaz. Kaj pa vem, kot bi v nekem trenutku ona hotela vse to uničiti. Ona je bila vedno moja mlajša sestrica, ki sem jo pazila, imela rada, ji razlagala o življenju, potem pa se je odločila udariti. Mene, ki ji nikoli nisem želela nič slabega. Ne vem, če sem dobro razložila, pač tako čutim. Ne gre dejansko samo za tiste odvečne kile, gre za veliko več…kot bi z eno besedo vse uničila…ne znam drugače razložiti.
[/quote]

Ti si bila vedni njena zascitnica in vzornica, zdaj je pa sestra odrasla in ne potrebuje vec zascitniske starejse sestre, ampak sta si enakovredni, kar tebe boli, ker si se vedno do nje zascitniska in pokroviteljska, sebe oa drzis na stopnicki visje od nje…

Problem ni v sestri, ampak v tvojem staliscu do tebe same.
Razcistiti moras sama s seboj, ne s sestro!

Meni ste pa zanimivi ljudje, ki tako razmišljate. V bistvu ste ravno vi takšni, da bi vse najraje pod preprogo pometli, samo da bi bilo navzven vse ok,da bi izgledali kot normalno funkcionalna družina. Pa dostikrat ni tako. In odnosi med sorojenci so dostikrat prisiljeni, polni nekih skritih zamer, ljubosumja ipd. In zakaj bi se morali na silo razumet in pogovarjat, če ni pristno? Najbolj bosa je pa ta, da mama trpi, ker se ne razumeta. Ja a zdaj se morata pa zaradi mame razumet? Sploh veš, kako bolno je to?

babe!
rajši gojiš zamero, kot da bi kaj koristnega storila za svoje zdravje, debeluška…

Hvala za tolažbo. Če vse skupaj analiziram, je s tisto izjavo pokazala do mene zaničevanje. V tistem sem videla njeno zaničevanje do mene, kot bi šlo za neko tujo osebo, ki v meni vidi samo zunanjo lupino. Tega od nje nisem pričakovala, tega zaničevalnega odnosa. Preko tega ne morem. Kot da bi takrat zrla v neko meni nepoznano osebo. Vse se je zrušilo.
[/quote]

Jaz bi povedala mami, da pričakujem od sestre direktno opravičilo in ne nekih ovinkov preko tretje osebe. Če hi se sestra opravičila, bi se sicer z njo spravila, a bi pustila nekaj distance. Povedala bi ji točno to, kar si napisala.

Jaz imam tak odnos z mamo. Ko sem bila najbolj na tleh, najbolj rabila oporo, je udarila še ona, pa še na grd način me je primerjala z mojo sestro, njeno uspešno ljubljenko. Tistega prezira in škodoželjnosti ne pozabimo kar tako. Več let nisem šla domov, nisem sploh klicala. Potem se je oče enkrat zlomil in jokal, da sem začela hoditi spet domov z otroci, a sem dala jasno vedeti, da je to zaradi očeta. Danes je mama v domu, ker jo njena ljubljenka spokala tja po hitrem postopku zdaj, ko očeta ni več. Obiščem jo, ko jo obiščem. Sicer sem ji oprostila, ne gojim zamere, ker jaz tako lažje živim, a mislim, da morajo ljudje vedeti, kdaj so šli čez mejo in čutiti posledice svojih dejanj.

Prasec!
Raje govnariš po forumu, namesto da bi ženi kaj skuhal, starec ….

Hudoben starec. Bi se celo strinjala s tabo, če ne bi dodal zadnje besede. Le podlež zbada tam, kjer si mu sam pokazal, da boli. Pod pasom je takle način komunikacije.

Ko berem zgornje zapise me prešine: to so idealni ljudje. Se nikoli ne sprejo z svojimi bližnjimi. Ker v prepiru, v trenutkih afekta, znajo pasti težke besede. Takrat iščeš tisto besedo, ki bo “nasprotnika” tako prizadela, kot je njegova zadnja tebe, po možnosti še bolj. In zadeve v spirali eskalirajo.
In če potem na to vso večnost “kuhate mulo”, verjamem da imate malo (ali nič) oseb, s katerimi lahko še normalno komunicirate.
To se ve že od davnega. Zato je krščanstvo uvedlo koncept spovedi – za onega, ki prestopi rob, da se “resetira”. In tudi on, ki se počuti prizadetega, se mora občasno “resetirati”, “odpustiti”. Ker zelo verjetno tudi on ni brez greha (nekako ne verjamem v “popolnost”, nismo “svetniki”).
Tako da en “incident” zagotovo ni razlog prekinitve stikov med sorodniki (in kuhanju mule), morda je drugaće, če je to reden vzorec komunikacije.
Osebno, če bi meni moj sorojenec dalal kaj takega (po enem prepiru eno leto “kuhal mulo”) – bi jo potem prav lahko doživljensko – ga “izbrišem” iz življenja. Ker eno so besede v afektu – kakršnekoli že, drugo pa namerno in dolgotrajno ignoriranje .