s sestro ne govoriva že eno leto
Jaz bi rekla, da so ene osebe in so druge osebe, s katerimi smo v interakciji. In da nekatere besede bolijo od določenih oseb, medtem ko iste besede, ki jih izrečejo druge osebe, nič ne bolijo, zamahneš z roko in greš dalje. S tistimi, s katerimi smo na istem nivoju, se lahko obkladamo z žaljivkami, tu in tam vzrojimo, se skregamo, če gre za enakovredne ljudi, ampak potem spet pozabimo in gremo dalje. In potem je spet način, na kakršen je nekaj izrečeno. Ali je res samo kot obramba, ali je z namenom osramotiti, prizadeti, ali pa je iz čiste zaje.bancije in ne pomeni nič.
Pri avtorici gre po moje za to, da je vedno imela nek “patronising”, pokroviteljski odnos do svoje mlajše sestrice. Po moje se nikoli niso na tak način pogovarjali, da bi med seboj izlivali žolč ena na drugo in si govorili žaljivke. Mlajša sestra jo je občudovala in kot sama pravi, posnemala. In potem se je to vse skupaj zlomilo kot hiša iz kart, ko je videla v njej zaničevanje. Saj po moje ne gre za to besedo, če bi ji tamala rekla “ej, debeluška, greva tole pogledat…”, bi ji ona odgovorila “hej, mala, tako se ne govori starejši sestri…”. Ampak kot sem jaz razumela, jo je nalašč prizadela in avtorica je to čutila kot zaničevanje. Saj bi isto bilo tudi če bi ji rekla “smrdljiv gnoj”. Pač izrečene besede niso tako pomemne kot način, na kakršen jih izrečeš.
Jah, mogoče bi se avtorica morala spustiti iz piedestala, ki ga ima do sestre in mogoče je bil tole poskus mlajše sestre, da bi jo zvlekla dol. Ampak če ne znata funkcionirat v enakovrednem odnosu, potem je verjetno brez veze. Jaz tudi svoji mami niti v snu ne bi rekla bajsa debela, pa če bi se ne vem kako grozno sporekli okoli česa. Tega pač mami ne rečeš. In imam na sumu, da ima avtorica podoben odnos do sestre- bolj mama/hči kot dve sestri.
Jaz bi povedala mami, da pričakujem od sestre direktno opravičilo in ne nekih ovinkov preko tretje osebe. Če hi se sestra opravičila, bi se sicer z njo spravila, a bi pustila nekaj distance. Povedala bi ji točno to, kar si napisala.
Jaz imam tak odnos z mamo. Ko sem bila najbolj na tleh, najbolj rabila oporo, je udarila še ona, pa še na grd način me je primerjala z mojo sestro, njeno uspešno ljubljenko. Tistega prezira in škodoželjnosti ne pozabimo kar tako. Več let nisem šla domov, nisem sploh klicala. Potem se je oče enkrat zlomil in jokal, da sem začela hoditi spet domov z otroci, a sem dala jasno vedeti, da je to zaradi očeta. Danes je mama v domu, ker jo njena ljubljenka spokala tja po hitrem postopku zdaj, ko očeta ni več. Obiščem jo, ko jo obiščem. Sicer sem ji oprostila, ne gojim zamere, ker jaz tako lažje živim, a mislim, da morajo ljudje vedeti, kdaj so šli čez mejo in čutiti posledice svojih dejanj.
[/quote]
Res je! Gre za prezir, prek katerega ne morem. In verjetno ima prav tudi tista, ki pravi, da imam s sestro bolj mati-hči odnos kot pa ga imata dve sestri. Jaz sem bila vedno bolj resna, vsi so rekli preveč zrela za svoja leta, ona pa vedno še preveč otročja, tako da je ta razlika 4 leta dejansko bila še večja razlika. Ona je vedno k meni prišla, če je kaj potrebovala, vodila sem jo v šolo, ko je bila v 1. razredu, jaz pa v 5. In potem ves čas šolanja, pazila nanjo, če ni bilo staršev, vedno me je imela za vzor. Če zdaj pomislim za nazaj, mi niti oporekala ni skoraj nikoli. In dejansko sem to občutila tako kot bi verjetno občutila moja mama, če bi ji jaz v jezi in s prezirom rekla kaj zelo grdega. ne vem, če bi lahko to premostili.
Hvala za vse odzive! Tudi za tiste malo bolj osorne.:))
Res je! Gre za prezir, prek katerega ne morem. In verjetno ima prav tudi tista, ki pravi, da imam s sestro bolj mati-hči odnos kot pa ga imata dve sestri. Jaz sem bila vedno bolj resna, vsi so rekli preveč zrela za svoja leta, ona pa vedno še preveč otročja, tako da je ta razlika 4 leta dejansko bila še večja razlika. Ona je vedno k meni prišla, če je kaj potrebovala, vodila sem jo v šolo, ko je bila v 1. razredu, jaz pa v 5. In potem ves čas šolanja, pazila nanjo, če ni bilo staršev, vedno me je imela za vzor. Če zdaj pomislim za nazaj, mi niti oporekala ni skoraj nikoli. In dejansko sem to občutila tako kot bi verjetno občutila moja mama, če bi ji jaz v jezi in s prezirom rekla kaj zelo grdega. ne vem, če bi lahko to premostili.
Hvala za vse odzive! Tudi za tiste malo bolj osorne.:))
[/quote]
Tvoja sestra je odrasla oseba, a ti si do nje še vedno pokroviteljska in verjetno še vedno držiš svojo perut nad njo, jo vzgajaš in popravljaš. To, kar ti je rekla v kregu, je njen upor proti tvojemu odnosu do nje, ko ji ne priznaš, da je odrasla in tebi enakovredna.
Bi bila enako užaljena, če bi ti tvoj otrok rekel, da si debela? Bi mu oprostila?
Jaz sem mogla oprostit to, da je sestra MENI pred leti zamerila, ker me je njen partner prijel za nogo in mi pijan težil, pa sta skupaj že kar nekaj let. Jaz, ki nisem mignila s prstom in jasno povedala da to ni sprejemljivo, sem bila na koncu jaz slaba oseba, samo da ni rabila verjeti, da je njen partner naredil napako.
Če sem pravilno razumela monovsko srenjo, se vam zdi čisto sprejemljivo, da lahko nekateri žalijo, prizadanejo, se obnašajo brezčutno, drugi bi morali pa to vse pogoltniti in oprostiti, ker se gre za sestro? Zakaj že? Če kdo ni zmožen normalne komunikacije in se v vsaki situaciji spusti na raven žaljivk, je toksičen in take ljudi iz svojega življenja odrežem.