samo za vdovo 50+

To je to, takšni ženski se lahko reče…. Ženska z veliko začetnico. Ne pa tiste, ki nabijate avtorici slabo vest, ko poskuša kakšnega možakarja dobit in v bistvu moških sploh ne trpite v svoji bližini. Pozabljate, da je napisala, da je vdova tri leta in si verjetno želi bližino moškega.
Kaj mislite vi, ki imate poln klitoris vaših tipov, da si ženske v teh letih ne sme želeti bližino moškega, ko jo tako odvračate od te želje in pišete o moških kot o največjih krivcih vašega nezadovoljstva v življenju. V starih cajti bi rekli takim ženskam hudič b……

Torej Popay, če te prav razumem, če se ženska v zrelih letih ne želi več vezati, potem ni ženska? Nisem ne ločena, ne v slabem zakonu, pa mislim enako. Da se ne bi več vezala. A zato sem hudič? Oprosti ker pri 50 + letih ne verjamem več v pravljice, sploh če jih trosi moški znan po tem, da mu varanje ni tuje.
Avtorica išče in bo našla. Vprašanje pa je, če bo potem njeno življenje še tako, kot je zdaj.
Zreli ljudje vedno pretehtajo pro et contra. Nejateri ji skušajo samo odpreti oči, da morda pa le ni vse tako super v dvoje.
Pa še nekaj. Jaz mojega zakona ne idealiziram, pa ne vem če bi bila po treh letih vdovstva pripravljena na drugega moškega. Svojega moža zelo spoštujem in bi rabila bistveno več časa, da se sestavim. Zato težko verjamem v zgodbe o idealnih zakonih, kjer potem ženska po nekaj letih odžvrgoli v drugo gnezdo.

Berem tole temo in dejansko ima kolega čisto prev ko pravi da se (vsem) babnicam po štiridesetem čist odpelje, no moji se sicer (še)ni , ampak bog si ga vedi kaj prinesejo petdeseta…

Ženske so pri teh letih še žive, samostojne in neodvisne. Zato se je samskim čisto fletno dobivati z nekom na skupnih srečanjih, po njih pa oditi vsak v svoj dom.

Nenazadnje so so moški fleksibilnejši, ko še vlagajo v odnos in gredo izza štirih sten. Po tem postanejo v glavnini zapečkarji, ki nergajo, če se ženska odloči, da gre po svoje…

Hodi vštric z njo in ni bojazni, kaj prinesejo leta.

A vi to resno, d a se je b… odpeljalo po 40 ? A je to res tako hudo, če si želiš nekoga ob sebi? Imela sem krasnega moža in ga več ni, sedaj pa se mi je zmešalo, če hočem nekoga ob sebi?
Res vas ne razumem…. Vsi tako lepo govorite, nihče od vas pa niti približno ni v moji koži, a mislite, da je res tako fino, ko si sam v hiši, zvečer, ko prijateljice gredo domov, nikogar ni, samo ti in 4 stene.

Provokacija?

Lep pozdrav!! Kaj samo resna zveza Ali tud avantura? Lp

Ne bom rekel ali je bolje biti ločen ali vdovec(ka). Samo zdi se pa mi, da je apriori bolje biti vdova kot pa ločenka sem pa v dvomih. Mene bi motilo pri vdovi to, da bi iz principa idealizirala pokojnega moža in mi očitala, da je pa on vse bolje naredil kot jaz, pa čeprav nič od tega ne bi bilo res. Ločenke imajo vsaj to dobro lastnost, da so prizemljene in ne idealizirajo svojih bivših mož.

Dober zapis:

“Nekoč sem (danes že pokojno) omo vprašal, v katerem obdobju svojega življenja je bila najbolj srečna. Tistikrat sem dosti razmišljal o teh zadevah. Oj, mladosti moja, kam odšla si, kje si in podobno. Pa je oma rekla, da so to bedarije. In da se nikoli ni imela bolje kot med svojim 60. in 70. letom. Da pa ji tudi pri osemdesetih ni slabo.
V družbi, ki temelji na kultu mladosti, je kaj takega težko verjeti. Samo mladost naj bi bila vznemirljiva in strastna. Samo mladost je dovoljena. Prožna, močna telesa in sveži obrazi so predstavljeni kot najvišji ideal in le tisti, ki ustrezajo temu idealu, so v celoti priznani kot človeška bitja z vsemi čustvenimi in telesnimi potrebami. Starost pa je v očeh družbe postala sramota, stanje žalovanja za izgubljenimi priložnostmi in pasivnega čakanja na smrt. Toda oči družbe so slepe. Človek je človek v vsakem obdobju svojega življenja. Star ali mlad, bolan ali zdrav, ni pomembno. Nikoli, prav nikoli se ne znajdemo v obdobju, v katerem bi bili povsem brez iskre in brez moči. Nikdar nismo tako šibki, da ne bi zmogli odpuščati in prejeti odpuščanje, ljubiti in biti ljubljeni. Nikoli nismo dokončno poraženi.

Resnično breme ni telesna, temveč duševna iztrošenost.

Človek postane starec, ko sprejme vsiljeno prepričanje, da njegov obstoj nima pravega smisla. Ko dopusti, da mu odvzamejo identiteto in odrečejo pravico do odnosov, se preda razčlovečenju. In to razčlovečenje je v resnici tisto, česar se bojimo. Vendar ni treba, da je tako. Kdor ne pristane na otopelost in zavrne lažno krivdo in očitke o nepomembnosti, kdor namesto utapljanja v starih spominih ustvarja nove, kdor ne zataji svoje strasti, se nima česa bati. Namesto da bi se obremenjeval z minevanjem časa, se sprejme v tem trenutku, tukaj in zdaj.
In takšen človek je večno mlad.”

avtor zapisa = Vasja Jager

se podpišem

Ne gre za to, da se počutimo ujetniki v zakonih, pač pa zato, ker je eno obdobje že za nami. Ko boš 60, boš videla da biti fit pri 35 in fit pri 60 je razlika. Bolj občutljivi smo, prej nas kaj vrže s tira. Lahko rečaš moškega, ki je krasen, a ima kup diagnoz. Lahko ima otroke, ki se do tebe obnašajo čudno. Lahko želi, da sta stalno skupaj in ti ne da dihat. Dejstvo je, da iti v zvezo pri 60 ni primerljivo z mladimi leti.
To je čas, ko se lahko res posvetiš sebi, morda nečemu za kar prej ni bilo časa ali denarja. Lahko odkriješ kako novo zanimanje. Lahko se preseliš iz 3 sobnega stanovanja v manjše. Karkoli je lahko. Naučiš se uživati v samskosti.
Moja soseda je šla pri 63 letih delat izpit za avto, prijateljica se uči angleško pri 70+…
Saj ni treba prostega časa povezovati s predhodnim ujetništvom in gledati črno belo.
Mnogo ljudi je imelo krasen zakon, pa so ostali sami. Vendar mlad človek to težko razume.[/quote]

Za ljubezen ni nikoli prepozno. Kdor govori negativno, govori iz lastnih grenkih izkušenj zaradi neuspeha v partnerskih zvezah.

Avtorico zanima, kje ste ponovno našli partnerje? Na žalost moram reči, da ni vprašanje kje. Bolj realno vprašanje je ali ste ga sploh našle. Bojim se da ga niso našle. Enako velja za oba spola. Taka je pač reala. To, da za ljubezen ni nikoli prepozno, so žal samo puhlice. V resnici imaš v življenju samo eno šanso za resno vezo, s poudarkom na resno. Eni sploh nikoli, redki dve šansi, tri šanse so že misija nemogoče. Vse ostalo je kr-neki govorjenje brez veze. Bolj pobožne želje.

Miisja nemogoče postane še karkoli doživeti, ko začneš na vse možnosti gledati kot na puhlice in pobožne želje. Tako ti in še to lahko rečeš zgolj za življenje, ki ga ti sama živiš.

če bi jaz postala vdova nebi ostala sama – imam super službo, tri odrasle odroke, že vnuka, sestro, prijatelce, imam moj hobi…

ampak….

zase vem, da brez moške družbe in brez intimnosti z moškim nebi vzdržala

vem pa tudi, da bi si omislila zvezo z možnostjo umika – to pomeni, da bi si želela , da imava vsak svoj dom in da se sproti dogovarjava kje, kdaj in kako bova preživljala dneve ter noči

stara sem 56 let 🙂

Učila sem gospo, ki je bila stara čez sedemdeset in frišno zaljubljena – zelo srečno, kot je bilo videt. Tako da nikar poslušaj teh zagrenjencev tukaj.

Točno tako in kot gor ena pravi.

Moj mož je super. Ga ne bi menjala. Ampak, da bi recimo pri 50 plus ostala sama, si tudi slučajno ne bi omislila drugega. 1. ker ne more biti tako dober , kot je moj mož, 2. ker ni oče mojih otrok 3. ker sem raje sama, kot da se enemu tujemu dedcu prilagajam, 4. ker ne bi želela mojim otrokom, da bi morali gledati v hiši, kjer je bil njihov oče, drugega moškega[/quote]

Tako sem tudi jaz mislila, ko sem pri 40 postala vdova. In še 10 let potem. Ko pa sem skoraj 50 let stara srečala novo ljubezen, so vse prejšnje misli spuhtele v pozabo. Če je ljubezen prava, lahko pride tudi pri 50. tih.

Vdova 5o plus, lahko pustiš kakšen kontakt ?

To mi je všeč 🙂

“kje ste si ponovno našle partnerja ?” – poglej v Hofferju. Slišim da imajo razprodajo.
🙂