Samoglasniki
Sin se uči, da jih imamo 8 (osem). Prepričan sem bil (no ja, sem še), da je malo pomešal zadeve, kot praviš, glede glasov in črk, nakar mi pokaže zvezek, kjer imajo jasno napisano, da jih je osem. Še vedno mu ne verjamem, a celo pokaže, da je najprej napisl pet, a moral popraviti na osem. V nadaljevanju so tudi navedeni: vsi vokali, o in e v obeh različicah.
Preden ga poskušam prepričati, da se moti, sem se hotel prepričati ali ni morda tudi tu kaj novega od tedaj, ko smo mi hodili v šolo. Kot recimo povedi in podobne nemunosti.
lp
Aha, v tem je haklc.
Če je tako napisano v učbeniku, je traparija, če tako trdi učiteljica, je spet traparija. To upam zaprmej trditi.
Drugače pa gre za samoglasniški trikotnik, v katerem ločujemo spodnje, srednje in zgornje ter sprednje, srednje in zadnje samoglasnike. Tako ločujemo:
i + u
ozki in široki e + ozki in široki o
polglasnik
a
Tule na spletu sem našla tudi sliko samoglasniškega trikotnika: http://209.85.129.132/search?q=cache:BU4GKt2GOb8J:www.najblog.com/media/5991/20080129-10glasoslovje.pdf+samoglasni%C5%A1ki+trikotnik&hl=sl&ct=clnk&cd=1&gl=si
Ampak, kot pravim, traparija je reči, da imamo 8 samoglasnikov, imamo jih pet, preostalo so soglasniki in tako ima slovenska abeceda 25 črk, imamo pa 29 glasov.
Saj pravzaprav ni v znanosti nič novega, meni se zdi malo trapasto, da ne povedo tako, kot je, zakaj nekaj dolgoveziti, po mojem otroke s tem samo begajo. Ne rečem, če to izpostavijo v fakultetnem programu, tam moraš zadeve do potankosti razumeti in jih tako tudi formuliramo, ampak da bi pa otrokom rekla, imamo 8 črk, ki jim rečemo samoglasniki, bo pa število soglasnikov ustrezno “zmanjšal”, da bo imel 25 črk. 
So pa to vsekakor glasovi, ne črke, torej je res malo trapasto. Ozkost in širokost je namreč stvar naglasa, ne črke kot take.
Podobno je s poudarjanjem besed v stavkih. A zdaj bomo pa rekli, da imamo toliko in toliko milijonov besed, ker bomo šteli vse različice poudarkov kar za novo besedo? Po mojem je tole malo čudno. Osnova je eno, variante so drugo.
V šoli učimo, da ima slov. knjižni jezik 29 glasov, ki jih zapisujemo s 25 črkami. Tako imamo 8 samoglasnikov in 21 soglasnikov. Glasovi, ki nimajo “svoje” črke so polglasnik (zapišemo ga z E, v besedi pes), široki e, široki o in soglasnik dž (zapišemo ga z dvema črkama, npr. Madžarska). Seveda široki e in o lahko zapišemo z naglasnim znamenjem.
Tako je glasoslovje razloženo tudi v šolskih učbenikih.
Hja, po mojem problem nastane ravno zaradi tega “imamo” 8 samoglasnikov in 21 soglasnikov. Torej imamo 8 črk, ki jim rečemo samoglasnik, in 21 črk, ki jim rečemo soglasnik. Po mojem bi bilo še vedno edino prav reči, da imamo 5 samoglasnikov, in to je to. Rekli pa bi lahko: imamo/ločimo pa 8 glasov v okviru samoglasnikov ali pač nekaj temu podobnega …
Potrebno je ločiti med govornimi znamenji (glasovi) in pisnimi znamenji (črkami). Kadar govorimo o samoglasnikih in soglasnikih, imamo v mislih govorna znamenja. Tako v SKJ poznamo 29 glasov, ki jih zapisujemo s 25 črkami. Štirje glasovi pa nimajo svoje črke.
Tako imamo 8 samoglasnikov, ki jih zapišemo s 5 črkami, in 21 soglasnikov, za katere pa imamo 20 črk.
Žal se ne spomnim natačno kako je napisano v učbeniku, tudi avtorja, lahko pa jutri pogledam.
Gre za odlomek, kjer mora učenec vpisati v prazen prostor število samoglasnikov, ki so potem našteti v nadaljevanju, kot sem že zgoraj omenil. Glede na gornje poste je torej očitno, da nekaj sicer je na tem, a je neustrezno razloženo, vsekakor pa gre glede na starost otroka za nepotrebno in neprimerno navlako.
Sicer je zadnja objava ravno včeraj obhajala že prvo obletnico, pa se mi je ta tema vseeno zdela tako zanimiva, da sem se odločil še sam pripisati svoje mnenje.
Ne vem, od kod ideja, da “8 samoglasnikov” pomeni “8 črk, ki jim rečemo samoglasniki”. Izraz “samoglasnik” (kakor tudi “soglasnik”) se ne nanaša na črko, ampak na glas (tako jo definira tudi SSKJ: glas največje odprtostne stopnje …).
Osebno menim, da ni nič prezgodaj, če se učenci v OŠ naučijo razlikovati med pojmoma “glas” in “črka”. Glasovi so namreč povsem naravni deli jezika, črke pa so zgolj arbitrarno dogovorjen način zapisovanja jezika (zato je tudi na svetu toliko različnih pisav, čeprav z vsemi zapisujemo več ali manj podobne glasove, predvsem pa omejeno število glasov). Skratka, gre za dva zelo različna koncepta. S tem se otroci konec koncev srečajo že zelo zgodaj, saj morajo pogosto za zapis različnih glasov uporabiti isto črko, npr.: pes (polglasnik), pet (ozki e), peta (široki e). Teoretično bi se lahko slovenisti tudi usedli za mizo in se dogovorili, da bomo od zdaj naprej za te glasove uporabljali 3 različne znake (npr. e, ε in ə ali pa celo æ, ð in ø). Kakor bi se, v prid poenostavitvi, lahko dogovorili, da bomo ukinili strešico in v zapisu ne bomo več razločevali med s in š, c in č ter z in ž. Glasovna podoba slovenščine se s tem ne bi nič spremenila, le govorci bi morali vedeti, kdaj C izgovoriti kot [c] in kdaj kot [č] – nekako tako kot moramo danes „intuitivno” vedeti, kdaj E izgovoriti kot polglasnik, kdaj kot široki e in kdaj kot ozki e. V obeh primerih gre za povsem različne glasove in ne za „stvar naglasa”.
Vprašanje torej ni, ali to sodi v OŠ ali ne, snov je treba učencem le predstaviti na način, ki jim bo razumljiv (tj. s čim več primeri in čim manj teorije). Reči, da je razlikovanje konceptov glasu in črke prezahtevno za OŠ, pa je nekako tako kot bi rekli: “Da ne bomo obremenjevali otrok, jih bomo v OŠ učili, da je delfin riba, tistim, ki se bodo odločili za študij biologije, bodo pa že tam razložili, da gre v bistvu za sesalca.” Konec koncev pri tem ne gre za neke finese slovenskega jezika (kamor bi, recimo, lahko šteli tonemsko naglaševanje, razločevanje dolgih in kratkih fonemov, ki jih poznajo le še nekatera narečja ipd.), ampak za zadevo, ki jim bo prav prišla tudi pri pravilni rabi slovenščine (tako pri zapisu kot pri izgovorjavi). Spominjam se sošolca, ki je besedo “pes” izgovarjali s širokim e (celo v sklonskih oblikah), ker mu očitno nihče ni na razumljiv način pojasnil, da se s črko E lahko zapiše kar tri različne samoglasnike.
So tudi jeziki, pri katerih je situacija obrnjena: število samoglasnikov je manjše od števila črk za zapis le-teh, npr. v ruščini: а-я /a/, у-ю /u/ itd. To navajam zgolj kot dodaten dokaz za to, da je zapis glasov povsem arbitraren (v enem jeziku je urejen na en, v drugem na drug način) in ga ne smemo mešati ali celo enačiti s samimi glasovi.
Tule je zelo luštno vse pojasnjeno, nanizani so tudi vsi: samoglasniki in soglasniki: zvočniki, nezvočniki.
