Na tem svetu ni nič nesmiselnega. Življenje sploh ne bi obstajalo, če ne bi imelo smisla.
Če ne najdemo smisla, potem to pomeni, da smo notranje razdvojeni med našimi potrebami in prepričanji.
Svoj trud vlagamo na takšen način, ki nas ne zadovoljuje. Zato dobimo vtis, da je vse brez smisla.

Včasih pa rinemo z glavo skozi zid. Ponavadi se splača poiskat kakšna vrata, da gre lažje, mogoče nam lahko pomaga kdo pri tem. Včasih pa ni izhoda, in takrat? Ne opravičujem samomorov, jih pa razumem, no vsaj prepričujem se tako.

Se strinjam. Ampak, če si tako nezaupljiv, kot zgoraj avtor, boš težko koga prosil za pomoč, da ti pokaže kaj počneš narobe, da ti življenje ne odseva prijetnih občutkov in s tem občutkov o smiselnosti samega življenja.

Pa saj je ta tema svoja vrsta prošnja. Upajmo, da mu bo uspelo.