samozaložba
Na občini boš zvedela glede davka. Najlažje ti je preko s.p.-ja, če poznaš kakšnega, ki sme posredovati. On od prodanih knjig odvede davek. Tako je tudi najlažje glede knjigarn. Knjigarna podpiše dobavnico in to je to. Knjigarne pa več ali manj vse sprejmejo knjigo v prodajo. Zmenite se za odstotek, ki ga določiš ponavadi sama. 10, 20, 30 ali več odstotkov od kupnine, ki pripada knjigarni, če knjigo prodajo (ne upaj preveč). Ponudbo pošlji prav tako v vse knjižnice. Priloži recenzije, če imaš, kajti samozaložniških knjig se kar nekaj knjižnic izogiba. Izstaviti moraš račun, kar je zopet najlažje preko s.p.-ja. Se je pa nekaj spremenil zakon, če se ne motim, tako da je morda preprosto tudi brez s.p.-ja. Pred tremi leti so na občini imeli formular/pravilnik ( prodaja intelektualne lastnine) še iz nekdanje Jugoslavije.
Za pravšnje odstotke lahko knjigo prodajaš preko mene, he, he. Aja, knjigo lahko prodajaš tudi preko kakšnega društva, ki mora seveda biti registrirano.
Imaš na knjigi črtno kodo, ki si jo dobila od NUK-a?
Mene pa zanima naslednje, v čem je smisel izdati knjigo v 300 izvodih? Upam, da me ne bo kdo narobe razumel, da se norčujem ali karkoli temu podobnega, priznati celo moram, da občudujem vse z toliko ustvarjalnega potenciala in samozavesti, da se odločite za izdajo lastne knjige; se samo sprašujem o smotrnosti tega početja. Kot slišim imaš samo stroške, in vprašanje, če se katerikoli avtor zadovolji s prodanimi 200 izvodi? Ali si ne bi bilo boljše prizadevati, da prideš pod okrilje založbe, že zaradi same promocije nenazadnje?
ld
Vse to drži. Upam, da imate Vi z založbami dobre izkušnje; sama menim, da založbe ustvarijo svoj krog avtorjev in te tudi podpirajo. Novih, če ni za to posebnih razlogov, se branijo. Boste rekli, da odloča pač kvaliteta. Morda. Vendar v kopici rokopisov večine niti ne pogledajo, kaj šele preberejo (ali celo odgovorijo naivnemu in nepoznanemu avtorju!).
Vseeno hvala za razmišljanje,
Meta
Pozdrav Norah!
Ne vem koliko si na tekočem glede naklad, a za primer ti lahko povem, da je bila Noč v Evropi od Polone Glavan (uspešna knjiga, Beletrina) natisnjena v 500-tih izvodih (če se ne motim). Tudi z drugimi knjigami slovenskih avtorjev (razen izjem alla Jančar, Moderndorfer…) ni bistveno drugače. Knjige se ne prodajajo bogve kako, da o poeziji sploh ne govorimo.
S stroški samoizdaje je pa različno. Nekateri jih prevzamejo nase, nekateri pa si najdejo pokrovitelje. Z malo spretnosti si stroške zlahka povrneš. Če si zagrižen, lahko zaslužiš še za pizzo.. Nedvomno je bolje, če ti knjigo izda založba, a kaj, ko piše vsak drugi. Smisel tega početja? Približno za dva tedna si napolniš ego, verjameš bolj kot sicer, da si v bistvu pesnik, pisatelj (dočim izdaja knjige nikakor ni merilo za to.). Ploskaš z ušesi, ko poslušaš hvale od znancev (knjiga dalj ponavadi niti ne pride, kar je dobro), ki se jim niti ne sanja o literaturi, a te to niti najmanj ne moti in tako naprej in tako naprej. Največje sranje pa je, ko mine nekaj mesecev (zdaj se seveda še bolj intenzivno ukvarjaš s stilom in vse kar pač sodi k dobremu pisanju, bereš neprestano..in če imaš srečo, postajaš mnogo, mnogo boljši, mogoče pa samo bolj samokritičen, zdaj, seveda, ko si izdal knjigo, hudiča)
in ti postane jasno, da si uničil papir za kup sranja v verzih ali prozi. In potem si srečen, da ti na podstrešju leži slaba polovica naklade. In potem? Začne se vse znova. S to razliko, da se ti nova dela zdijo res genialna, kje boljša od izdanih, ki si jih imel nekoč tudi za genialna. Pa so? Hmmm…
Končno diagnozo o objavljenem lahko postavimo bolj realno na en sam način: odložimo za nekaj let, nato pa poskusimo spet brati. Če smo iz pravega testa, se bo samozavest takoj dvignila. Če smo se zmotili o sebi in nismo pisatelji in pesniki, kot se spodobi, je od objave minilo že nekaj let, stvar se je polegla in naše sramote ne vidi več nihče. 🙂
Tako da je hiperprodukcija kontraindicirana. Ena knjiga na desetletje bodi dovolj (če smo pravi). Nismo vsi Balzaci.
Samo nekaj informacij:
zakaj mislite, da založba proda več od 200 izvodov. Wrong! Manj. Včasih so samozaložniki celo boljši, ker poznajo več znancev. Hm.
Naklada pod 350 se ne splača, ker v Sloveniji še ne premoremo tehnologije, ki bi omogočala poceni tisk za nižje naklade.
Sicer se pa glede samoizdaje nekako strinjam z Janom.
Pa še to: mislim, da je zaprtost založb za “nove, sveže” avtorje bolj izgovor kot kaj drugega. Preprosto dejstvo je, da v zadnjih dveh letih založbe ne morejo izdati celo nekaterih zelo dobrih rokopisov dobrih avtorjev – zakaj naj bi potem imele interes izdati knjigo nekoga, ki se ni na tak ali pa drugačen način dokazal že prej? Mislim, da tu nekaj realizma ne škodi.
Vendar – če se pač komurkoli da ukvarjati s samozaložbo, svaka mu čast. Meni se, glede na to, kako potekajo stvari, to ne bi dalo.
Sicer pa zares, le zakaj izdajati knjigo poezije? Če vprašate tiste, ki se spoznajo na zadeve: poezije tako ali tako nihče ne bere, nihče ne kupuje. Zakaj torej? Poglejte si samo v Cobiss, koliko poezije je sposojene v posameznih knjižnicah. Pri avtorjih kot so Čučnik, Zupan idr. – od 50 naročenih izvodov so morda zunaj trije, štirje.