Jaz tudi sploh ne hodim na morje. Na enem mestu zdržim kvečjemu 3 dni, pa še to se mora skoz dogajat.

No, da se še jaz malce oglasim, če me je že “Mici2014” navedla, kot nekoga, ki potuje s partnerjem…
Zadeva seveda ni bila vedno takšna in za nekoga, ki potuje že vse od otroštva, sem tudi jaz dolgoletnega partnerja dobila takšnega, ki ni nikoli potoval in sploh sedel na letalo… Sicer mi to nikoli ni bilo nič spornega, saj sem bila vedno mnenja, da so potovanja nekaj takega, kar navduši vsakogar… In tako je padlo najino prvo skupno potovanje…povsem turistično področje Turčije, ki pa se je za mojega partnerja izkazalo za hmmm…recimo temu milo rečeno, izredno stresno… in nenazadnje je bilo to potovanje stresno tudi zame… a nekako sem zaprla oči in rekla, ah saj bo… gremo nekam drugam..in tako sem vstrajala s parimi destinaciji in namesto, da bi bilo vedno bolje, je bilo vedno slabše… na koncu od potovanja nisem imela ne jaz nič pametnega, ne on in vse kar sva iz tega potegnila je bilo to, da to pač ne moreva početi skupaj…tako sem začela potovati sama, brez njega, on pa je ostajal doma…tistih 21 dni letnega dopusta sva nekaj let preživljala povsem ločeno (na zunaj me to ni motilo, a vendarle, bi mi bilo veliko ljubše, da bi ga preživljala skupaj). Kako zelo bi bila na potovanju vesela, da bi se zvečer z njim nekam posedla, opazovala ljudi in se pogovarjala o vseh doživetjih na poti, razmišljanju, spoznanjih…no, saj sem se, samo ne z mojim partnerjem… nekako sva to furala nekaj let, ko je to ne le mene, ampak oba začelo motiti… konec koncev je moje mnenje tako, da ti potovanja zelo veliko dajo… ti dajo misliti in te spreminjajo… spreminjajo tvoj pogled na svet in tudi dojemanje le-tega in namesto da bi se tako spreminjala skupaj s partnerjem, sva se vedno bolj razlikovala…na koncu je bilo skupno le to, da sva si delila posteljo… in seveda se je tudi to končalo…enostavno nisem zmogla več… prišlo je do omejevanja, ljubosumja in vsakič sem dlje zbirala pogum, da mu povem, da grem (spet) na potovanje… Enostavno sem imela dovolj! Odločila sem se, da bom raje sama in srečna, kot z nekom in nesrečna… Tako sem spet potovala sama…včasih s prijateljicami, znanci… enostavno sem sama pri sebi rekla, da nikoli več ne grem v zvezo, če se interesi ne skladajo…sploh pa pri nečem takem, kar meni pravzaprav pomeni vse na svetu in zaradi česar sem takšna, kot sem… srečna… Saj ne rečem, zadeva lahko normalno deluje, ampak kot prava rakica, sem jaz zelo družinski človek in mene so te reči pač motile in gledano z mojimi očmi, to ni vodilo več nikamor…
No in potem je vendarle mimo prišel še en fant, moški, ki je sedaj tudi moj mož… in verjele ali ne, je bil tudi moj mož popoln začetnik pri potovanjih… Tudi on ni še nikoli letel z letalom in je večina časa preživljal svoj dopust na hrvaški obali…Mater, jaz pa znam zbirat, kaj 😉
No, ampak sem se iz prejšnje zveze nekaj naučila… rabila sem “test”…grdo rečeno, ampak res… Hotela sem ga videti kako bo, če greva skupaj na potovanje.. Če se ne bi obneslo, nimam z njim kaj načrtovati prihodnosti, saj približen razplet že poznam od prej… In tako sva šla…Nič ga nisem šparala, ruzak na rame in gremo! Šlo je na vse ali nič! In kako drugačna zgodba je to bila…UŽIVALA sem in z mano je užival tudi on… Sledilo je še nekaj potovanj in z vsakim novim, je bil bolj notri, bolj podoben meni in na trenutke celo večji avanturist, kot jaz… Skupaj sedaj načrtujeva potovanja, se o njih pogovarjava, razmišljava…postala so del naju… Kot kaže je bilo popotništvo vedno v njemu, le nekdo mu je moral to pokazati!
Za njih dihava in živiva… prenaša moje “napade” popotne mrzlice, ko mu skoraj vsak dan povem kakšno novo destinacijo, ko s prstom po zemljevidu letam sem in tja in mu navdušeno govorim, kam vse lahko greva, pa čeprav naslednje načrtovane destinacije sploh še ni konec… Prenaša me ko mu povem, da sem našla eno poceni letalsko karto in ko ure in ure preživim ob urejanju svojega bloga, pisanju reportaž, urejanju fotografij, pripravam na potopisna predavanja… pač ve in me razume, da mi te stvari enostavno ogromno pomenijo in ve, da sem takšna, SREČNA, prav zaradi tega… Ni ga čez potovanja s tvojo sorodno dušo in še zdaj se včasih vprašam, kje sem ga našla 😉 Ampak sem prepričana, da je takšnih še veliko, zato Mici2014 in ostale, ne obupat 😉

Jaz imam pa rada morje..ampak grem tja kjer ni mase, mir in lepa narava..ala Stara Baska…pa ko ni sezona. Imam tudi srečo, da sem že šla s prijateljico in njeno familijo v njihovo hiško na en mali otok pod Kornati, kjer ni avtov, 100 hiš, prijazni domačini……čisto zeleno, modro morje, kjer vohas borovce, rožmarin…..mmmmm…zjutraj pa greš na pomol in kupiš sveže ribe za kosilo, ki jih je ribič ujel tisto jutro.

Nina, ti si avtorica spletne strani na linku? Čestitke. Kapo dol.
Moram pa reči, da si mi dala malce upanja, ko si napisala, da je bil tvoj sedanji partner tudi začetnik in si ga navdušila. Upam, da tudi meni uspe.
Namreč več kot strinjam se z vsem, kar si tu sem napisala. Če človeka nimata skupnih interesov, če ves prosti čas preživita ločeno, res ne more it.

Bi šla, ja, to pa res. Če je lep dan, poležavam samo, če sem recimo v bolnici (zraven pa seveda trpim). Drugače se mora pa dogajati.

Hvala “samske ženske” 🙂
Jaz sem že od nekdaj zelo hiperaktiven človek..če nisem na potovanju, kolesarim, tečem, hodim v hribe, kajakiram…vglavnem, nisem pri miru in verjamem, da je zaradi tega še toliko težje najti nekoga z istimi interesi, ampak res se da… mogoče sem jaz imela srečo tudi v tem, da če mož že ni prej potoval, da je bil vsaj športnik in da sva se vbistvu tudi pri športanju spoznala… potem sem mu pa še potovanja predstavila in evo, mu je bilo všeč 🙂
Saj za koga sem mogoče egoistična, oz. sem vedno bila za tiste, ki pač nimajo enakih interesov, sedaj ko pa sem našla moža z enakimi interesi, pa sploh ni govora o egoizmu, ker se dejansko ne prilagajava eden drugemu, ker se nama sploh ni treba…in ko je bila moja ex zveza ne le razburkano morje, ampak pravi tcunami, je tole z možem sedaj popolno ležerno plutje po mirni vodni površini 🙂
Da ne govorim, da so mi nekateri govorili, da nisem vsak dan mlajša in da že zaradi tega ne smem biti preveč zbirčna (ampak mi je oče jasno povedal, da če ne najdem nekoga, ki me osrečuje in me dopolnjuje, naj bom raje samska – on bo pa ja že vedel 😉 , da ne bom sam izbirek dobila, ampak halo…če ne najdem nekoga ki me dopolnjuje in osrečuje, sem potem raje sama, pa če se tako egoistično sliši… življenje je prekratko, da bi v njem trpeli…

popravek… zgoraj sem mislila napisati “samske popotnice” 😛

Nina, super si. Zdaj si dala upanje, da tudi meni uspe, kar se prave veze tiče.
Namreč sem tudi ugotovila, da je bolje biti samska in početi kar te veseli kot se temu odreči. Seveda je pa najbolje tako kot imaš ti. Da imaš čudovitega partnerja in počneta stvari, ki vaju oba skupaj veselijo.
Bom z veseljem prebrala še veš na tvoji spletni strani.

Jaz sem za, sem pa 40. 🙂
Razmišljam podobno kot so omenile zgoraj, rada potujem, za denar in čas se da pa vse zmenit, tudi avto imam. Všeč so mi posebno navedene lokacije: Provansa, tudi Italija me mika (Toskana), na sploh Avstrija in Nemčija, vse, kar je dosegljivo z avtom, zelo rada vozim. Nimam pa nič proti tudi letalu za kam dlje, recimo Portugalska ipd.

Všeč mi je razmišljanje zgoraj za kam dlje, izjmeno mi je bilo všeč v južni in severni Ameriki, ko bom velika, bom šla še v Avstralijo in Novo Zelandijo. Pri meni je glavni problem čas, težko sem dlje časa odsotna, za kak teden bi pa lahko šlo.

Bi se morda dobili na kaki kavi, da kako več rečemo? 🙂

Če je katera za kak spoznavni potep po Sloveniji, bi se mogoče lahko kaj zmenile 🙂

Jaz sem za, sem pa 40. 🙂
Razmišljam podobno kot so omenile zgoraj, rada potujem, za denar in čas se da pa vse zmenit, tudi avto imam. Všeč so mi posebno navedene lokacije: Provansa, tudi Italija me mika (Toskana), na sploh Avstrija in Nemčija, vse, kar je dosegljivo z avtom, zelo rada vozim. Nimam pa nič proti tudi letalu za kam dlje, recimo Portugalska ipd.

Všeč mi je razmišljanje zgoraj za kam dlje, izjmeno mi je bilo všeč v južni in severni Ameriki, ko bom velika, bom šla še v Avstralijo in Novo Zelandijo. Pri meni je glavni problem čas, težko sem dlje časa odsotna, za kak teden bi pa lahko šlo.

Bi se morda dobili na kaki kavi, da kako več rečemo? :)[/quote]

Dajmo.
O Avstraliji in Novi Zelandiji pa sanjam že kar nekaj let , pa mi še ni ratalo .

Javi se mi na [email protected], pa se zmenimo.

Jaz sem za, sem pa 40. 🙂
Razmišljam podobno kot so omenile zgoraj, rada potujem, za denar in čas se da pa vse zmenit, tudi avto imam. Všeč so mi posebno navedene lokacije: Provansa, tudi Italija me mika (Toskana), na sploh Avstrija in Nemčija, vse, kar je dosegljivo z avtom, zelo rada vozim. Nimam pa nič proti tudi letalu za kam dlje, recimo Portugalska ipd.

Všeč mi je razmišljanje zgoraj za kam dlje, izjmeno mi je bilo všeč v južni in severni Ameriki, ko bom velika, bom šla še v Avstralijo in Novo Zelandijo. Pri meni je glavni problem čas, težko sem dlje časa odsotna, za kak teden bi pa lahko šlo.

Bi se morda dobili na kaki kavi, da kako več rečemo? :)[/quote]

Dajmo.
O Avstraliji in Novi Zelandiji pa sanjam že kar nekaj let , pa mi še ni ratalo .

Javi se mi na [email protected], pa se zmenimo.[/quote]

Jaz sem tudi za kavo :), bom posla mail

O Nina si nas našla, pa napisala svojo zgodbo :). Ma super si.. res:)

Mici2014 ja pa sem vas res in sem prav vesela, da sem vas našla 🙂 Če karkoli rabite, nasvet ali pa kako motivacijsko besedo, pa sedaj veste, kje me najdete 😉
Mici2014 pa še to…tudi moja mami je prebolela raka na prsih in je sedaj od tega že 8 let, tako da samo pozitivne misli pa je… sicer pa v to, da jih ne bi imela, sploh ne dvomim – vsaj iz napisanega ne 😉
Srečno vsem in verjemite vase, v vaše odločitve, v vas, ne ozirajte se na druge in si naredite tako, da boste srečne…vse ostalo potem kar pride samo od sebe!

Ja Nina hvala, sej tudi moja prognoza je zelo dobra…ni une ta agresivne vrste in tudi moja sestrična je že 23 let zdrava… njah gremo naprej ni druge :).

Punce, a imam lahko eno prošnjo…a se lahko registrirate, da si izmenjamo kakšno besedo na “privat”…malo lobiram, če bi šla kakšna januarja ali pa februarja v Azijo.

Vas pa berem, pa ste mi full luštne in res ne bi bilo neumno, da se najdemo kje “v živo”…

Jaz sem dosegljiva na [email protected].
Lep vikend želim! 🙂

Jaz še nikoli nisem potovala sama Rada bi iskusila kaj tašnega, vendar ne čisto sama.

jaz čisto sama tudi še nikoli nisem potovala. z družino smo potovali vedno v lastni režiji, z ruzaki, po campih, low budget. ta hip pač tega ni. pa bi spet rada poskusila, me je pa, priznam, malo strah samo se spravit na pot.