sančka moja
pravi….****razo, kaj zdaj tebe meče-
ni bilo besed glede najine sreče;
sreča lahko je moja, lahko tvoja,
sicer pa veš, da sem najraje – samasvoja:))))++++****
zato sanči…od mene….
Moja želja je, da bi umrl, umrl takoj zdaj, čeprav nebi sončnega žarka več uzrl čeprav zame nebi cvetel več maj.
Kaj naj naredim, da bom rešen tega trpljenja? Niti trenutka ne držim več, v meni ni več niti kančka veselja. Vse bi naredil, da bi se mi želja izpolnila, čeprav nebi nikoli več rožic sadil, čeprav nikoli več se nebi ljubil… . Čeprav imam nekog zelo rad, najraje bi zapustil ta svet. ….*
no sanči…………boš moja?
so čudno zvozlala se pota usode,
zato sančka od nikogar več ne bode,
če komu, potem sama sebi pripada,
ne glede na to, koga in kako ima rada….
se znova bo treba od začetka učiti,
da važno živeti je in ljubiti,
a nikakor izročati svoje usode v roke neznane,
ker potem od duše samo razbitina ostane….
umiranje znotraj lahko je boleče,
lahko pa odpira pot ti do sreče,
ker ta vedno pride, do najmanj pričakuješ.
zato jo vzemi, da ne obžaluješ…
..usoda praqviš……da te ni namenila meni…khmmm
reciva tak……ko se svet okoli tebe zruši, ti ostanejo koščki, da jih pobereš,
nekaj, kar lahko primeš v roke, kot ostanek vstopnice ali drobiž.
Sreča pa lebdi. …Ne potrebuje te, da bi jo pridržal na tleh.
Ne potrebuje ničesar.
Sreča pristane na strehi sosednje hiše in poje, in izgine, kadar se ji zljubi.
Kakorkoli, ti si srečen/a.
Tudi dejstvo,da si nekoč živel v mirni hišici na drevesu
in sedaj živiš sredi samega hrupa in prahu, te ne more onesrečiti.
Vsaka stvar živi svoje življenje;
jutro te lahko preseneti s kavno torto in zrelimi breskvami
ali s tem, da vzljubiš celo tla, ki jih je treba pomesti,
od zemlje umazano perilo in opraskane gramofonske plošče. . .
Ker ni prostora, ki bi bil dovolj velik, da bi obsegel toliko sreče, skomigneš z rameni,
dvigneš roke in sreča se pretoči iz tebe na vse, česar se dotakneš.
Vendar ti nisi odgovoren.
Nisi zaslužen za to, kot ni zaslužno nočno nebo za luno,
vendar jo kar ima in jo deli in zato vemo, da nebo je…..
za istočnico pa…..
Ljudje pogosto spregledajo lastno srečo.
Tuje nikoli!
Ko se ena vrata sreče zaprejo,
Se druga odprejo;
Toda pogosto tako dolgo zremo v zaprta vrata,
Da ne opazimo tistih, ki so se nam odprla!
se tudi tebi to dogaja?!………..
………………..dogaja……………….da ob jutrih pometam kamnita tla, razžrta od časa……………………..in razpoke med grobo tlakovanim pragom opogumljajo sonce, da posije v najbolj skrit kotiček……………….četudi zaprašen, četudi oguljen, četudi zlizan od korakov, ki so bili nekoč nekomu dragi, ljubi, zaradi katerih so koprnenja dobila svoj odsev v prihajajočem dnevu…………………..
…………………dogaja, da gledam mimo……………………da ne vidim oranžnih juter, ki se leskečejo s takšno močjo, da bi morala biti vsaj malo tudi moja, pa to niso, ker sem sama tista, ki hočem biti drugje, hočem temo, in hočem brezno………………………….veš, zakaj?…………………..zato, da lahko znova pogledam gor, iz vodnjaka, sivega, kamor sem padla po lastni neumnosti in neprevidnosti………………..da lahko pogledam gor, z v krog postavljenim zidom omejeno projekcijo nečesa, kar pričakujem, nečesa, za kar vem, da je tu, blizu………………….. in si dovolim zajeti sapo, vzeti zalet in…………….leteti………………………………