sanja rozman in odvisnosti
Brala sem Peklensko gugalnico in takoj ugotovila, da sem odvisna od hrane in od odnosov.Za vse to je bila podlaga neupoštevanje mene kot otroka, alkohol v družini in s tem se je razvil močan, toda nezaveden občutek manjvrednosti ter nezavedanja same sebe. Zdaj, pri 23. letih, ugotavljam, kdo sploh sem,dobivam informacije o svoji samopodobi in samozavesti, za katere moram reči, da sta še vedno na dnu.Vem za načine in metode, kako si izboljšati kakovost življenja, vendar ne najdem tiste strasti v sebi, za katero bi bila pripravljena narediti marsikaj.Edino za čokolado (malo heca). Poleg tega sem se pred dvema letoma spustila v odnos s fantom, ki ima punco , vendar se mi dozdeva, da tudi on nekaj čuti do mene, kar se kaže v vse pogostejših obiskih ter seveda pri spolnosti (zelo hitro doživi orgazem, kar menim,da kaže na čustveno neravnovesje).
Moti me , da za vse te stvari vem, pa še vedno nič ne naredim. No, vsaj sekirati in živcirati sem se začela bistveno manj kot prej. A ima kdo podobne izkušnje in kako si je pri tem pomagal sam?
Če vse to veš, kar si povedala, poišči predvsem tiste vzroke, ki ti omogočajo opravičevanje lastnega poniževanja in vztrajanje z nekom, ki ima že drugo dekle. To še zdaleč ni preprosto, vendar vedi – ko boš končala z njim, ali mu dala ultimat, naj izbere med vama, boš storila korak naprej – zase! Iz lastnih izkušenj pa ti povem, da pri 23.-ih še vedno dozorevaš, se iščeš, pa tudi samozavesti morda še ni… Ni pa to “dozorevanje” nikakor pozno! Nekaterim se še pri 40.-ih ne “posveti”, no, saj si prebrala… Včasih je potreben kakšen “šok” v življenju, da spregledamo in si drznemo stopiti naprej, toda, če ga ni, zakaj vztrajati v nečem, česar si ne želimo? Zgolj iz udobja, ker bi bilo za nas “preveč” karkoli spremeniti?
Za spremembe na bolje!
I.