Andrej Rozman – Roza: Mleko

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
Mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«
Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
To, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
Močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Jaz da kakav bom?! Nikdar nikoli!!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«
Je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
In belo in čisto se v svet je podalo.

»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«
je vpilo še ko so ga brisali s tal.

Kumej ga čakam v petek v Pivki
:))))))))