Vsaka izguba je boleča.
Ohranimo ga v spominu kakršen jebil navzven, stiska v njemu je bila prehuda, ker jo je tlačil vase in ni želel obremenjevati okolice.

Počivaj v miru.

Naj počiva v miru….

Premalokrat se vprašamo, kako živijo ljudje okoli nas.
Včasih so bolečine in obup tako huda, da ne vidiš več izhoda.
In kje so takrat “pravi prijatelji”? Mnogo ljudi se hvali, da imajo prijatelje!! Res?
Jaz zelo ločim med prijatelji, kolegi, znanci!
Sam velikokrat občutim kako so ljudje hladni, preračunljivi, izkoriščevalski,.. Nikjer sledu o prijateljstvu.
REK :Prijatelj ni le tisti, ki se smehlja, prijatelj je tisti, ki ti v stiski roko poda!

S številom prijateljev je pa tako. En moj bivši, zelo ekstravertirani sošolec ima ogromno prijateljev in kolegov in mi je celo očital, da se včasih preveč držim zase, pa sem med lahkotnim deskanjem po siolovi blogosferi odkrila njegov “anonimni” blog (po neumnosti je dal nanj avtorsko fotko, ki jo ima tudi na nekem javnem profilu, pa še sebe je dokaj natančno opisal, tako da ni pomagalo, da je zamolčal ime in kraj), v katerem je zelo jokal nad sabo in svojim življenjem. Kdor bere njegove depresivne spise in ga ne pozna, ima občutek, da blog piše revše, ki je popolnoma samo na svetu, ne pa tip, ki leta nonstop po žurkah. Vsi smo kdaj žalostni, on pa je že prav pretiraval. Bolje je imeti enega dobrega prijatelja, kot pa 100 “prijateljev”, ki jim ne moreš potarnati, ko ti je hudo.

Sorri, ampak zame so tisti,ki storijo samomor, z eno besedo egoisti.

1. ker prizadanejo s svojm dejanjem predvsem tiste najbližje
2. ker so prešibki, da bi se soočili s svojimi problemi

Že res, da je potreben določen “blisk”, da storiš samomor. Je tudi res, da če vzameš štrik, še vedno obstaja možnost, da preživiš. Ko pa takole skočiš z viadukta, pa je skoraj 0% možnosti za preživetje. Je le dobro premišljeno dejanje.

V tem primeru se mi smili le sin, ki je ostal brez odgovora na vprašanje “zakaj?” in ker ga bo to mučilo celo življenje.

Po drugi strani pa me zanima, kako je možno, da tisti kao najboljši prijatelji in najbližji niso opazili stiske, ki ga je mučila.

Po bitki je lahko biti general…..

Samomor je storil zaradi ženske, ki ga je zapustila 2 dni prej…

Če je to res, potem je dejanje še bolj grozljivo. NIHČE ni vreden tega! Zaradi ženske…. Upam, da lahko spi.

Danes o požar reportu več… kaj več pa ne vem ker nisem prebrala.se je potrebno projaviti…

mi vsi pa vključno tudi z ta pravimi prijatelji, znanci in kolegi glih toliko vemo da nič ne vemo…. vse se dogaja po ljudskem izročilu, rekli in kazali….

So stvari ki jih tudi ta pravim prijateljem ne poveš in ostanejo za vedno samo tvoje…

Mi vsi pa trdimo da smo prijatelji oz. ta pravi prijatelji in nekako si jemljemo preveliko pravico razglabljati.

Zdaj, ko je vse že tako dolgo mimo (razen za njegove bližnje) berem tole in gledam te odgovore…

Če bi radi vedeli, zakaj je pri nas toliko samomorov, poglejte svoje odgovore.

Oglasi se Sašov prijatelj in pove svoje.
Nihče se mu – pa magari “samo” iz bontona – ne zahvali za pozornost, za obvestilo – kaj šele, da bi mu izrazili sožalje, kot je navada v ciliviliziranem svetu!

Ne. Popoln molk in potem naprej ignoriranje S. prijateljev, kakor da se sploh niso oglasili.

Potem pa “sočutna” sporočila v duhu “Škoda ga je, športnik je bil”, “drugim bi še lahko veliko dal”, itd. Že sam izraz, da je nekoga “škoda”, implicira, da ta sodba ni namenjena čisto vsakomur. Kakšnega klošarja verjetno ni “škoda”. Pa kakšne stare mame najbrž tudi ne, posebej potem, ko je že vse moči (pa denar) dala njim, ki jih je (zaenkrat še) “škoda”.

Svoje avtistične odgovore poglejte, in potem same sebe, pa boste videli, zakaj človek, ki ima srca in dušo, v teh krajih, med temi ljudmi, noče in ne more govoriti.
Ali živeti.

Kako srhljiv, a lep zapis, brezdušnost, zlasti zadnji odstavek. Res je, do zadnjega ločila res.

🙁

Nihče ne naredi samomora zaradi druge osebe, ampak zaradi sebe, ker se z nečim pri sebi ne zna nositi. Prijateljici se je fant fental pred njenimi očmi. Pred tem je na ta način, da se bo ubil, izsilil že marsikaj, tudi to, da je bila prijateljica takrat, ko se je to zgodilo, še vedno z njim. Mar bi ga pustila že prvič. Ko se je ubil, je bilo pol strani osmrtnic uspešen športnik, poslavljali so se bivši soigralci v dresih, klubi od blizu in daleč, ni pa bilo enega, ki bi rekel, zamočili smo, nismo ga pripravili na to, da če mu ne bo uspel preboj naprej, da bo padel na rit, na trdo in da bo takrat sam. Iz nadpovprečnega igralca je postal čez noč brez sanj. In od tega si mnogo teh mladih fantov ne zna opomoči in se soočati s trdimi pristanki. Tako da, tudi če ga je ženska pustila dva dni prej, ga je pred tem verjetno zapustilo še več tistih, ki bi mu lahko in morali stati ob strani. Nekateri so za to celo plačani. Tudi Strel je bil odličen smučar. Tudi Peterka je bil nekoč odličen skakalec. In takih žalostnih zgodb v slovenskem športu je prav preveč. Šolali so jih za uspeh, ne za življenje!