Se je vredno toliko sekirati in živeti pod stresom?
Živimo samo enkrat, ničesar ne bomo odnesli s seboj na drugi svet. Zakaj bi se torej sekirali?
Vedno bolj razmišljam, da bi živela v slogu Dalmatincev, ali še bolje, prebivalcev grških otokov. Materialno precej skromno, a duhovno bogato in zdravo življenje. Ne vem pa, ali je to v našem okolju sploh možno, saj te vsi gledajo čudno, če izstopaš… Mogoče se to da v kakšnih bolj odročnih koncih, kot so Haloze naprimer.
Res, dovolj mi je tega vsakdanjika, stres in vsak dan vse isto, ne napreduješ pa nikamor. Hiška, nekaj prihrankov in priložnostno delo. Tako hočem živeti. Pika. Še kaj somišljenikov tu gor?
Se strinjam glede priložnostnih del in stresa. Našparala bi toliko, da bi si pokrila vse nujne življenjske stroške, priložnostno delo pa samo tako za kaj ekstra.
[/quote]
To pa ja.
Ampak moraš imeti tudi en kupček nekje – ne za porabiti, samo za nepredvidene stroške.
Največji stres je, ko ti sredi zime v enem mescu crkne peč, avto in pralni stroj, zboli pes in Komunala pride z idejo, da zdaj bi pa oni potegniti tisti kabel do tvoje hiše, ki ti ga že deset let obljubljajo in če lahko prosim plačaš par jurjev.
Živeti skromno pa ni nobena umetnost – začneš tako, da se za vsako stvar vprašaš “ali tole res potrebujem?” in potem počasi klestiš nepotrebno šaro in vsiljene razvade iz reklam .
Aja… sem zdaj prebral, da ti bi se čisto “odklopila”, tudi od služenja in vsakdanjih stvari… To je pa malo bolj zahtevno, sploh finančno.
A moja poanta prej je bila, da dokaj enostavno lahko izklopiš stres in ostaneš kjer si – samo zmanjšaš intenzivnost in tvoje lastno doživljanje pomembnosti stvari in opravkov – npr. službe.
Sekiraš se zato ker je sekiranje v tvoji podzavesti. S seljenjem in bogatijo ne boš dosegla napredka. Če se danes sekiraš ker nimaš denarja, se bi ob bogatiji, kam dat denar, da ti ga ne ukradejo oz. da ga ne izgubiš. Če se danes sekiraš kaj bo rekel sodelavec, se bi v nasprotnem primeru, kaj bo rekel sosed. Če se danes sekiraš, da v službi stvari ne bodo delale, se bi v nasprotnem primeru, kaj če ti srne pojedo solato. itd.
Do neke mere lahko, če ti materialne stvari resnično niso pomembne, če imaš vsaj osnovo za preživetje in če si samski.
Mož ima prijatelja, ki je samski. Ima manjše (enosobno) lastniško stanovanje v Ljubljani. S pomočjo staršev si ga je kupil v mlajših letih, ko je več delal in bil pod stresom. Stanovanje je skromno, a funcionalno opremljeno, resnično samo s tem kar potrebuje. Nobenega preseravanja. Enako z oblekami, minimalno.
Dela priložnostno, toliko kot potrebuje (redko več kot en teden na mesec). Če si želi npr, na kakšno potovanje, izlet, preceni, koliko mu je to vredno, oz. koliko več bi moral za to delati. Potem se odloči.
Avtomobila nima, uporablja javni prevoz in kolo. Telefon ima en starejši model od kolega, ki se ga je naveličal. Kar potrebuje, kupi na bolhi, v centru ponovne uporabe, dobi od prijateljev … Nove stvari si praktično ne kupi.
Njemu to ustreza. Najbolj od vsega ceni to, da mu ni treba hoditi redno v službo. In za to svobodo se je pripravljen marsičemu, kar je nam samoumevno odreči.
Če so Dalmatinci in Grki duhovno bogati, potem si dam takoj yayca kromat… Tudi tam se borijo za denar, pri čemer je možnosti za zaslužek bistveno manj kot pri nas. Dalmacija je najbolj revna hrvaška regija in to kljub “rekordnim” turističnim sezonam. Isto velja za grške otoke kjer je življenjski standard nižji kot na celini.
Jaz sem se isto spraševala danes ponoči, ko nisem mogla spati.
Kaj je smisel tega ubijanja v službi? Kopičenje denarja in materialnih stvari? Koliko sploh človek rabi, da je brez skrbi in koliko človek rabi, da je srečen? Kdaj se človek ustavi in začne živeti? Ne vem. Vem pa, da mene služba 8 ur dnevno ubija, pa nisem lena. Sem precej aktivna in imam veliko drugih dejavnosti, in vem, da bi mi doma verjetno bila še večja kriza, če se ne bi imela kam dati, ampak vseeno. Ko si predstavljam tak način življenja še več kot 35 let, mi postane kar slabo. Želela bi si samo živeti brez skrbi, brez pritiskov in pričakovanj pa ne vem, kako to doseči.
Ko se najbolj sekiram, si ga vržem na roke in stres izgine, potem lepo zaspim. Občasno se dam tudi dol s kakšno voljno gospodično, ki želi, da ji nekdo polepša dan, lahko se oba ozdraviva tega stresa in skrbi, samo skupaj se morava dat dol. 
[/quote]
Lahko pa se vsak da s svojim dol, pa smo štirje ozdravljeni stresa 
