Se opravičujem ljudem, ki ste “prišli” v to temo po tolažbo, jaz pa skorajda smetim (no, tudi razni bukseljni smetijo). Želim pa tudi vam pokazati, da se nikoli, ampak res nikoli ne pustite poniževati gnojem od ljudi. Morda bo tudbreme vaše bolezni potem manjše.

Pri unem bukseljnu bo pol metra dost. Samo mora biti taka rodovitna, mastna zemlja. A si kopač jam na pokopaliču?
[/quote]
Veš, te raje peljem na kavo kot da ti kopljem jamo.

Veš, te raje peljem na kavo kot da ti kopljem jamo.
[/quote]

Glede kave – ne, hvala.

Tudi sama sem taka… Biti celo karanteno z avtisticnim možem in dvema zahtevnima otrokoma v bloku… Pokop. Globoko diham, da preživim. Je pa ze eno leto nevzdržno. Prej je bil samo kak dan, teden tak. Sedaj pa je to predolgo obdobje. Razmišljam, da grem po tablete.

Glede kave – ne, hvala.
[/quote]
Napisal sem, da te raje peljem na kavo, kot pa da garam in kopljem jamo….
Ampak samo raje še ni povabilo, a ne …. ha, ha, ha

Res vas ne razumem, da v vecini vsi hodite po cudezne tabletke k zdravniku, a sami zase nicesar ne storite. Mar menite, da bodo cudezne tabletke, ter psihiatri vse opravili namesto vas?? – Vse se pricne ter konca s vasim razmisljanjem – vse je v glavi! Psihiatri in cudezne tabletke so vam samo v uteho, da vam osebno ni potrebno skoraj da nic storiti, razen svojo leno rit spraviti do osebnega zdravnika in psihiatra!

No, ko sem sam pred leti zapadel v kar hudo depresijo, sem sprva isto odsel do zdravnika… dobil sem cudezne tabletke, ki so po enotedenskem jemanju koncale v smeteh. Po tabletkah sem bil se bolj nagnjen k samomoru in nasplosno k negat.razmisljanju. Pricel sem veliko brati o psihologiji cloveka, ter o samo depresiji in hoditi v naravo. Dobesedno sem se prisilil, ter v najhujsih mukah s samim seboj drgnil ploscice v kuhinji, kopalnici itn. Kadar mi je bilo zares hudo, sem misli v slozah zlil na papir & papir sezgal – poizkusite to, zelo pomaga. Pobral sem se tudi s pomocjo sporta – sport je balzam za duso in telo.

Potrebno je na vsak nacin preusmeriti misli, se zamotiti, ter s delom utruditi telo. Ampak s sedenjem na miru, oz.v postelji to ne bo slo.

Kasneje sem pricel sprva uporabljati cbd smolo s majhnim odstotkom thc-ja – tukaj sem bil kot noc in dan, povsem umirjen, spal kot top, apetit se mi je zelo povrnil, tudi v kolikor sem zelel razmisljati negat., so bile moje misli povsem drugje. Ko sem z zgoraj opisanim pozdravil depresijo, ter se naprej uporabljal cbd, sem sprva iz radovednosti nek vecer prizgal joint – kadim ga se danes, izogibam se kave in alkohola; sem kot prerojen!

Poznam vec primerov, pri katerih so antidepresivi zelo mocno poslabsali stanje posameznika, ter povzrocili hudo odvisnost posameznika, cbd in thc to resita.

Sicer pa kakorkoli kdo zeli. Vsak hodi po svoji poti. Zase vem, da ima farmacija profit samo z bolanim clovekom – zdrav clovek jim ne koristi. Mene v glavnem niso prepricali s njihovo umazano sintetiko.

Depresija in anksioznost pride po! tem ko prideš ven iz “taborišča”. Ko si travmatiziran od življenja in dogodkov.

Drugače pa, dekleta in ženske, pri meni se epizode depresije pojavijo pred menstruacijo kot PMS in je res izčrpajoče in takrat si včasih ne želim živet. Ostale dni sem v redu, samo malo travmatizirana od tega obdobja. Pomaga če slediš menstrualnemu ciklu z aplikacijo na telefonu in ti pošlje sporočilo kdaj se bliža to obdobje. Pred tem sem mislila da sem pogubljena in si nisem znala razlagati tega stanja. Mogoče kateri to pomga najti vzrok…

O ketaminu pa nihče nič ne ve…?

Sočustvujem z vami in verjamem, da so tezave resljive, so pa verjetno v povezavi s casom, v katerem smo ze tako dolgo, dodatno zakomplicirale stanje …obcutljivo stanje se v takem obdobju kot smo, brez sonca, prepovedi, negotovosti samo še poglobi, sama se v naravi najdem, a v soncnem in svetlem, v takem temnem, mokrem vremenu, ki traja in traja pa dvomim, da komu prupomore k boljsemu pocutju, energicnosti …

Ko se mi vse sesuje, se zaklenem v kopalnico, da se v miru zjokam, potem pa pogledam ploscice in zacnem drgnit in drgnit in drgnit in preklinjat in klet! :)))

Vsaka žalost, temačno obdobje, pomanjkanje energije, brezvoljnost se ni depresija. Depresije so različnih vrst, nekatere zahtevajo tudi hospitalizacijo. Seveda si ob lahki obliki lahko rečeš, saj je vse v glavi in zadeve rešuješ s sprehodi, pozitivnim razmišljanjem… Težke klinične slike pa zahtevajo resno strokovno obravnavo in brez AD in se drugih zdravil ne gre. AD pomagajo, da si sploh zmožen funkcionirati, vstati iz postelje, se umiti. Šele ko si to zmožen, lahko začneš “delati na sebi”.
Sama sem se srečevala bolj z anksioznostjo, ki se mi občasno še pojavi, depresija v mili obliki je bila bolj za zraven

To niso uradna navodila navodila v slovenščini. Tega pri nas ni.

Ves kaj, oseba z depresijo se pa res zeli slisat, da je vse v glavi in da tablete ne pomagajo in da nic ne dela na sebi. Nisi noben psihilog niti ne psihiater. Ce tebi niso ustrezale, prosim, ne nagovarjat druge.

Normalno je, da se stranski ucinki po 1 tednu jemanja ad poslabsajo. Sanomorilne misli se povecajo.

Tablete ne vzamejo tezav stran, ampak vcsaih je treba telo pomirit, da se spravis malo k sebi, kaj pojes, stusiras. Tablete so samo pomoc k temu, da lahko zacnes v glavi odravljat vzroke.

Ko zbolimo za gripo, gremo tudi po antibiotik, in je tudi kemija, ampak telesu pomaga. Isto je z ad, telesu pomagajo, da si opomore.

Depresija in anksioznost se pri nekaterih da popolnoma odpraviti, nekateri pa se se lahko naucijo ziveti s tem, oz. S tem, kako se s tem spopadati, da jih to ne obremenjuje v vsakdanjem zibljenju.

❤️

Tudi jaz, kot je že napisal zgoraj, priporočam za umiritev, boljši spanec, več energije…CBD smolo s polnim spektrom in visokim odstotkom kanabinoidov (nad 40%). Resnično pomaga pa še dvigne imunski sistem.

Sama sem se borila z anksioznostjo 7 let nazaj. V bistvu se je pojavila zaradi izgorelosti. Dolgo časa sem zanemarjala vse znake utrujenosti in je potem kar naenkrat udarilo ven. Pet let sem jemala Cipralex, nazadnje že dve tableti na dan. Zaradi tablet sem tudi čisto otopela, fučkalo se mi je za vse stvari, v glavnem čista beda. Tudi zredila sem se za 20 kil, seveda, če se ti pa nič ne da. Potem sem sama začela počasi opuščat tablete, več športat v naravi. Sedaj sem že 2 leti brez tablet, če pa je še kdaj kriza, pa vzamem kakšen Lexaurin, ampak sem se naučila sebe poslušat in dat na prvo mesto. Če kdaj ne zmorem, mi tudi zdravnica odobri par dni bolniške, ker nazaj na tablete ne grem več.  aja pa še to, tudi na k psihiatru sem hodila, zame pobiralci denarja. Ker tisti kateri ni dal to sam skozi, se v bistvu težko vživi v tvoje počutje oz. kaj ti ob tem doživljaš.

Ti pa si idi.ot. Saj tudi ni podatkov, koliko jih je imelo raka, buksl. Le zakaj?

Jaz se ukvarjam z depresijo že ca. 4 leta. Vmes je bilo nekaj vzponov, nekaj hudih padcev, najnižje takrat, ko sem pomislil na samomor tri leta nazaj. Takrat sem se odločil spregovorit o problemu, prej sem sam mučkal po netu in forumih in iskal rešitve.

Moji nasveti po korakih:

– najdite dobrega psihiatra. Če vam izbrani ne paše oz. ne klikneta, zamenjajte. Pravi bo to tudi sam predlagal.

-ne bojte se AD, ker vam pomagajo v kritični situaciji obdržati tla pod nogami in se spoprijeti s prej nerešljivim problemom.

– ko boste kolikor-toliko bolje (ponavadi v mesecu, dveh po začetku jemanja AD), se lotite športa. Napornega, takega, ki vam bo izpraznil mislim in po katerem boste zvečer zaspali ko ubiti. Meni pomagajo hribi.

– premislite vzorce, zapisujte si situacije, reakcije, ko vidite, da padate. Poskusite napisat tudi sprožilec, ki je pripeljal do reakcije (npr. prepir s partnerjem, situacija na cesti….). Potem poskusite najti vzrok. Tukaj veliko pomaga psihiater.

– preberite večkrat, kar ste napisali. Dopišite, kar vam pade na pamet

Meni je ta sistem pomagal, da sem se izvlekel v dveh letih, trenutno sem brez AD 3 mesece. Nikoli nisi povsem ok, se pa naučiš prepoznat situacije, ki te potopoje in uporabit kontra vzvode, da to ustaviš. Z leti gre potem na bolje, živiš lahko povsem normalno, povrne se volja do življenja.

Je dril, nekaj časa traja, ampak gre. Ne obupat.

–

Priporočam knjigo od Tine Bončina z naslovom Izgorelost.

Sicer pa iz prve roke: sprehodi v naravi, dovolj počitka, skenslat ljudi in okoliščine ki vam pobirajo energijo (kolikor se pač da), obrnite mindset in v vsaki stvari poiščite nekaj dobrega, zdrava prehrana (sadje/zelenjava, čim bolj izključite gluten), prehranski dodatki dokler ne pridete k sebi (B, D, Omega 3), dovolj počitka in spanja … Meni se je tako uspelo rešiti izgorelosti, se mi pa zdi, da vseeno nikoli ne bo več isto kot prej – to te dobesedno prisili k bolj zdravemu načinu življenja, kar pa tudi ni nič narobe 😉

Tale zgornji citat je samo ilustrativni primer, ugotovitev pa velja za vse debelorite depresivke, ki ne vedo, kako bi še ujčkale svoje riti.

Ja, depresivne ste, pa veste, zakaj? Ker ste te svoje čič službice dobile z navadnim fejkanjem in zanašanjem na joškovje, češ kakšen kadrovik al pa šef al pa kateri koli že moški me bo pa že vzel! In potem ste prišle do teh svojih čič službic, za katere dobro veste, da ste mutaste in butaste in nimate popolnoma nobenih kompetenc, nobenih resničnih znanj, nobenega pregleda, pač pa eno samo fejkanje z nekim drajsanjem po nekih tabelcah pa prelaganjem številk sem in tja in seveda večnim iskanjem koga, ki bi delo naredil namesto vas!

Jasno, ste mislile, kako boste furale en lajfstajl z dobrimi plačicami za fejk delo, bistvo življenja vam je pa pretegovanje po kafičih in plažah in šopingiranje za cunovjem! Aha, zdaj so vas pa v službi razkrinkali, da ste neuporabne neznalice, pa ajde, gremo past v depresijo in od dohtarjev izmolzimo razna potrdila, kako smo boge reve iztrošene!

Če si depresivna, se izpiši iz službe in marš na psihiatrijo! (Aja, to pa ne! Kdo bo pa šopingiral?)

Jaz sem imela lani zdravstvene tezave bolecine ki niso izzvenele so pa manjse potem so se zaceli panicni napadi, pa selila sem se potem kupla stanovanje, renovirala, sami problemi z delavci pa korona pravili, pa smrt v sorodstvu, pa izguba sluzbe, pa se dodatne zdravstvene tezave s poskodbo ki se ne pozdravi, koncno uspem malo nazaj se sestavit pa zvem se za eno smrt znanke. Nikoli konca. Res krizno obdobje. Vcasih ze zjutraj tezko vstanem in se sestavim skupaj. Rinem naprej ampak brez prave volje. Pa to je le del mojih tezav. Na tablete ne cutim da bi sla, ne rabim se…pogovor…dvomim da bi kdo razumel kako je to tezko pa tudi ljudje to prenasajo naprej ne maram tega. Narava me malo resuje in prihranki zaenkrat. Kako bo ko to zgine se mi ne sanja. Lepo bodite.

Dulsevija. Jaz imam 60+30, ker imam tudi fibromialgijo. Omili  bolecine v sklepih. Nisem ne otopela, ne vzhicena, pac cisto primerno danemu trenutku.  Solze vec ne tecejo v potokih.

Depresija je samo ena, tista, o kateri je zapis v 2. odstavku. Vprvem je samo melanholicnost in smiljenje samemu sebi. S sportom, drilom, pravilno ptehrano se tezave iznicijo. Ko pa clovek zacne zanemarjati redno prehrano, tusiranje, preoblacenje, zatemnjena soba, izklopljen telefon, dostikrat se poseg po proti bolecinskih tabletah in alkoholu, to je klic na pomoc. V pravem trenutku, ko je oseba v razsulu, pride prav oseba, ki ji zaupa, jo pelje

Pozdravljeni,

Če je le možno, bi vam svetovala, da si vzamete en resen ‘odmor’. Meni je pomagalo, ko sem govorila s svojimi nadrejenimi in smo se zmenili, da si vzamem 5 tednov frej, ker sem jih res potrebovala (na začetku sem menila, da je 5 tednov čisto preveč, da si res ne morem privoščiti toliko časa zase, ampak na koncu sem jih še kako potrebovala). Če je le možno, si vzemite en dober odmor in zamenjajte okolje (greste lahko kam na kakršnekoli počitnice? Za nekaj dni v kakšnen RB&B? H kakšni prijateljici/sorodnikom za nekaj časa, če vas to veseli, seveda? Izberite nekaj, kar vas bo razveselilo.)

Proti koncu tega odmora tudi razmislite, kaj želite v vašem življenju spremeniti, kaj potrebujete, da bi bili redno bolj srečni, da bi dosegli svoje cilje, kaj so vaše prioritete v življenju (in delu). Kasneje se na to večkrat opomnite, pomaga pa tudi, če vas na to resno opomni prijatelj/partner/sodelavec/družinski član…

Zelo lahko pomaga, če z nekom govorite, morda z nekom, ki vam je blizu (sigurno je več ljudi, ki jih skrbi za vas, tudi, če tega sami zdaj ne opazite). Morda je to kdo od vaših staršev/ vaš parter /prijatelj(ica) /sodelavec/ka…? Včasih pomaga, če je kdo samo tam, če gre na sprehod z vami in vam nudi oporo, tudi, če še res ne morete verbalizirat, kaj potrebujete in kako se počutite. Dobro je, če se s to osebo v vsakdanjem življenju redno videvate, saj vas tako lahko kdaj opozori, da si vzamete čas zase, da ne delate preveč, sploh pa ne, ko to res ne gre. Takrat je čas za počitek/za hobije/nekaj, kar nas veseli.

Morda ta pristop zveni nekoliko idealistično nekaterim. Sama sem si dolgo časa govorila, da mi gre čisto v redu, da je veliko ljudi, ki jim gre objektivno gledano precej slabše, in da se nimam kaj pritoževat, da moram znat to speljat, da je patetično, ker imam take probleme. Tak pristop k stvari ni prav nič pomagal. Treba je sprejet, da se mentalni problemi pojavijo, in treba je investirat čas, energijo, prijaznost v to, da se rešijo. Potrebujete to prijaznost, te počitnice, karkoli pač že mislite, da vam bo pomagalo. Na začetku res pomaga, če samo počivate in delate karkoli vas pač spravi v dobro voljo (hoja v hribe/gozd? Slikarstvo? Kolesarjenje? Branje?) Ko pa se že nekoliko odpočijete, takrat je pa koristno aktivno narediti plan, kaj narest da boste bolj srečni, in se ga tudi držati (vsaj okvirno; morda boste čez čas ugotovili, da je kakšen, morda podoben plan boljši, in se boste potem pač držali tega novega plana). To je včasih težko, vendar je nujno, da se ustavite, ko zgleda, da boste spet zapadli v stare vzorce, ki so vas pripeljali do te točke. Prijatelji so tu lahko v veliko pomoč, vendar je zelo dobro, če ste takrat tudi sami res vztrajni.

A najprej, počitek. Vse bo še v redu. <3

Ko je redna kriza ne pomagajo nobeni sprehodi in soncki in pozitivno misljenje, mene je kar posrksla tesnoba vase v par tednih, kljub temu da sem se zelo trudila. AD so mi pomagali, ampak to je samo zacasna resitev, da zacnes delati na sebi, obvezno dober psihoterapevt, da razčistih vzroke, ki se skrivajo v tvoji podzavesti iz otrostva, namrec ob vsakem vecjem pretresu se bodo zadeve ponavljale, obvezno pa je seveda treba trud s sprehodi, pozitivnimi zadevami, delati itd da ne pades se globlje

Pozdravljeni,

Ne vem prav dosti o depresiji, vendar bi rada napisala nekaj prijemov, ki meni pomagajo pri ohranitvi splošnega dobrega počutja ali kadar sem izčrpana, žalostna, jezna, osamljena..

Meditiranje! Deluje!! Pri meditaciji sem spoznala kako malo (ali nič) časa posvetim sebi. Ne družini, prijateljem, službi, hobijem, telefonu, televiziji ampak samo sebi. Pri meditiranju se odklopim od vseh ljudi in motečih elementov, se udobno namestim, zaprem oči in počasi umirjam misli in dihanje. Na začetku misli skačejo sem ter tja, vendar čez čas osredotočim misli na lepo naravo, ki nam je dana in se počutim zares blaženo. Saj je konec koncev samo od mene same odvisno o čem bom razmišljala in ali bom dovolila, da drugi ljudje, okoliščine ali pretekla dogajanja vplivajo na moje počutje in misli.

Tako enostavno napisano, vendar je potrebno nekaj prakse, da se naučimo umiriti svoj um in telo. Na začetku mi je uspevalo samo po nekaj minut, potem pa vedno več in občutek je res dober.

Vsak večer si v beležko zapišem:

Kaj me je danes osrečilo?

Za kaj sem danes hvaležen/na?

Nisem verjela, da deluje dokler nisem začela zapisovati. Čez čas sem se čez dan začela zavedati, kako sem hvaležna za stvari, ki so mi prej bile samoumevne.

In priporočam jogijske vaje. Jogo lahko izvaja čisto vsak, mlad ali star, majhen ali velik, ni pomembno. 😀

Ne morem zagotoviti, da bo kaj od tega pomagalo tudi vam, ampak vsaj poskusite si vsak dan vzeti za sebe nekaj časa, ampak res samo za sebe, za svoj notranji mir.  Prepričana sem, da lahko veliko naredimo, če samo spremenimo način razmišljanja..

Dano nam je čudovito življenje in samo od nas je odvisno kako ga bomo živeli! Počivajte, kolikor vi mislite, da morate in čim več se sproščajte!

Želim vam vse dobro! 🤩

Sam se z depresijo bolim že nekaj časa. Normalno je, da se ne počutiš dobro. Ne obsojaj se za te občutke. Bodo minili. Samo ne obupaj in se trudi naprej.

Moj nasvet je, da začneš z malimi koraki. Postaviš si male cilje in plezaš do velikih. Priproročam tudi reden obisk psihoterapevta (ne psihiatra), obisk podporne skupine in branje “self-help” knjig.