Se malo knjizevnosti, prosim
Pesem Otona Župančiča, po mojem (bornem) spominu, v upanju, da se zaradi tega ne bi prevečkrat obrnil v grobu…
Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo,
vsi jo bomo povzeli za tabo!
Vem, o vem svoj dolg,
v prsih tu me žge,
naj se mi zemlja odpre,
bom zavijal kot volk…
Na vseh štirih bom stal vrh planine,
kričal in tulil med planine.
Vrh Mežaklje bom stal,
pesem svojo rjul,
Blegaš jo bo čul,
Krim odmev bo dal.
Na vse vetrove jo bom tresel,
eden jo bo na Pohorje nesel.
Gozd in gora poj,
silen ženimo hrup,
uboga gmajna, le vkup, le vkup…
staro pravdo zdaj tulimo,
da se pretulimo skozi to zimo.
Še bo kdaj pomlad,
še bo napočil zor,
tedaj volčji zbor pojde lovce klat.
Plani čez Savo,
plavaj čez Dravo,
zob za zob
in glavo za glavo.