Še moje voščilo …..
……………. prijatelji moji mili, prijatelji moji dragi.
Malce sem zatajile te dni, PC na onem koncu ni
delal, ko pa sem prišla v ta konec, sem bila totalka
in nisem se uspela držati pokonci in ………. in …….
in tako ostaja moje voščilo še neizpisano, a si ga
močno močno želim iizpisati. Pri naši cerkvici sem za
vse nas že pozvornila, trikrat: enkrat za svojo družino,
enkrat za meni najdražje prijatleje s tega foruma in enkrat
tudi za tiste, ki niso še prišli do spoznanja, kaj vse imajo,
če imajo doma take ljudi, kot smo se zbrali tu gori, na tem
forumu “Avstralija – še pomnite tovariši”, kot je zapisal naš
ljubi ježek! (Btw, mili moj ježek, kaj misliš, ne bi bi nekako
zastopal našega F.Milčinskega s svojo modrostjo, pa še pravo, čisto pravcato ime imaš za kakšno tako in podobno obujanje “spominov”?)
Želim vam povedati veliko, a je za vse to, kar se poraja v mojem srcu in v moji glavi nekako premalo besed ali bolje povedano, jaz ne znam povedati le z malo besedami. Morda celo lahko napišem v dveh stavkih, česa vsega vam želim, pa bi bilo to najbrž tudi edino pravo in popolno…… vendar potem to ne bi bila jaz, Mariči, ki naklada in naklada in naklada in naklada ……..
Vseeno, prijatelji moji, je čas, ko vam moram povedati nekaj malih reči, ko vam moram povedati, kako rada se sprehajam po mostu prijateljstva, ki smo ga vzpostavili, most prijateljstva od vas do mene in od mene do vas. Samo nanj, na ta most sem stopila in bila v hipu z vami, za hipec pozabila na tegobe, ki so me v letošnjem letu dodobra pestile, se nasmejala z vami, jokala z nekaterimi od vas in vas nosila v mislih na izpite, na srečanje, ki ga ni bilo, a vem, da enkrat bo….. Stali ste mi ob strani, potolažili ste me, ko sem tolažbo močno potrebovala, obiskali ste me, se veselili z menoj vsega, kar nam življenje ponudi…. o bog, ko bi vam lahko na nek način vse to povrnila. Pa ne morem drugače, kot z napisano besedo hvaležnosti in iskrene izpovedi o lepoti prijateljevanja z vami, ki ga občutim vsakokrat, ko odprem tole škatlico, ki me je pred letom in še malo povezala z vami. Naj vam torej zdaj zapišem v znak hvaležnosti za vaše sodelovanje besede neznanega avtorja, ki so me ganile:
————
Ne puščaj svojih alabastrnih škatlic, v katerih hraniš ljubezen in nežnosti, zapečatenih, dokler prijatelji ne umrejo. Napolni njihovo življenje s prijaznostjo. Govori jim o lepotah, spodbujaj jih, dokler to lahko njihova ušesa slišijo in dokler se njihova srca lahko navdušijo nad njimi in zato postanejo srečnejša. Prijaznosti, ki jih nameravaš reči, ko jih ne bo več, raje povej, preden odidejo.
————-
Tako, prijatelji, jaz bi vam rada, preden odidete povedala, da mi pomenite zelo veliko. Da ste mi kot prižgana luč v temni sobi… da ste mi kot najslajše sanje, ki ostanejo tudi takrat, ko se zbudim. Sanje kot sanje se razblinijo, vi pa ostajate.
Bodite torej v letu, ki prihaja, bodite nocoj, na božični večer mirni, spokojni in zadovoljni, bodite v sebi to, kar ste. V miru si privoščite tihi večer, večer pod zvezdnim nebom, pogled v dalj za vami in pogled v dalj pred vami …. misel sreče naj ponese vaše srce nekomu v dar, misel zadovoljstva naj v hiši vašega prijatelja sproži smeh in veselje, misel vaše dobrote naj lačnemu v neznani hiši da kruha in mleka, misel upanja naj pogreje premraženega brezdomca, vaša misel poguma naj obupanemu vlije novih moči, vaše misel prijaznosti naj prižge toplino v srcih tistih, ki so navajeni zatiranja, misel ljubezni in naklonjenosti pa naj spodbudi vsakogar, ki ga boste srečali in pozdravili v tej noči, da to prenese naprej, na drugega, da se ta “bolezen” širi……… po vsem tem vas bo zagotovo obšla še misel modrosti R.Tagoreja (1861-1941), ki je dejal:
“Spal sem in sanjal, da je življenje veselje. Zbudil sem se in ugotovil, da je življenje dolžnost. Dela sem in spoznal, d aje dolžnost veselje.”
Dragi prijatelji, znanci, kolegi, virtualni prijatelji, ki ste postali del mene, del mojega vsakdana, ki mi delate en micen micen kanček mojega življenja za dolžnosti in to dolžnost za eno prav posebno veselje, naj vam bo v tej noči, božični noči, naklonjen njen čas, naj v domove, kjer je toplina in v tiste domove, kjer je toplina zaradi kurjenja, zvezda repatica posuje zlati prah, ki naj se dotakne tistih stvari, reči, ljudi, katerih toplino je treba najti in vanjo verjeti, naj vam bo v tej noči in v letu, ki prihaja ” ….pomemben človek, ki glas vetra spremeni v pesem, čudovito zaradi njegove ljubezni.” (Kahlil Gibran).
Samo še: srečen Božič in srečno Novo leto, prijatelji!
