…. predno spet odidem. Lepo se mi je zdelo, lepo
za to lepo jutro, lepo zame, morda lepo tudi za koga
izmed vas…

Ob vodi

nedelja, april 25 2004 @ 05:47 CEST

Piše: Tatjana Malec

Nad vodo strmim v tolmun,
v žuborenje svoje podobe,
v metulje svoje domišlije,
v svetlobo svojih misli,
ki jih lesk notranje zarje preliva.

Sedim ob kamniti stopnici ob vodi,
omamljena od zanosa
in obnavljanja navdiha.

Žarki razsvetljujejo nasmeh
in prižigajo razpršene svetlobne žarke,
ki me dosegajo in mi preplavljajo dušo,
se vame potapljajo in v meni oživljajo.

Vabijo me vase in me sprejemajo
s silnim šumenjem, z ognjem ožgano
in zaznamovano, s pepelom posipano
in očiščeno, od nemira pomirjeno,
s slutnjo, ki napolnjuje upanje majhnih stvari,
ki šepetajo na pomlajen način, z dušo otroka
in znova poženejo zelene bilke upov
v zemlji razbrazdani od dežja,
kakor sprejete slasti zapisanih besed,
ki skozi uho šivanke odtekajo
v počasi rastoče zaupanje tebe.

——————————————————————–
Naj bo to za vse tiste, ki jim metuljčki v trebuhu ne dajo miru, naj bo to za vse tiste, ki se počutijo … žive! Naj bo to zato, da se bomo še dolgo dolgo počutili … žive !

Lep dan vsem skupaj!

lepo ja..

Uraa še smo živi pravi
talele škrat, ki so
mu zadnje dni šarili
po zobeh in je bil malce
bolj tiho kot običajno, pa
še papcal je manj:)

sej pravm ne de da je vsaka
stvar za neki dobra…

kej čem rečt druzga kokr
da mene razganja (in to
vornih) pomlaaaaaad – yees…

Pacmakam use po vrsti kot so hiše
v Trsti