Žalostno, če je resnično.

Upam,dasi dobro tudi jaz bi šla s teboj na kavo,drži se saj bo tudi zate posijalo sonce boš videla oglasi se nam kaj tukaj!

Moj najboljši prijatelj je dolgo govoril o samomoru (predvsem zaradi hude bolezni). Okolica je najprej odreagirala točno tako – če o tem govori, se ne bo zgodilo nič. Po prvem neuspelem poskusu ga je brat preselil nazaj k mami, da ga je imela pod kontrolo, da se ja kaj ne bi zgodilo… Ampak odločil se je in odšel na božični večer. V dveh urah, ko je njegova mama pripravljala večerjo. Po božiču smo se poslovili od njega. Še vedno peklensko boli, še vedno se sprašujemo zakaj in če bi še kako lahko pomagali…
Avtorica, razmisli, ker za seboj boš pustila ljudi, ki jim boš zadala hude rane. Razmisli ali so tvoje težave res tako hude, da jih ne moreš premagati ali vsaj poskusiti? Ne le zaradi tistih, ki bodo ostali, predvsem zaradi sebe. Samo eno življenje imamo. In to življenje ni potica. Se pa vendarle v njem zgodi marsikaj pozitivnega.