Pred kratkim sem pregledala hčerkino garderobo in izločila tisto, kar ji ni več prav. Eno veliko škatlo oblačilc sem nesla na Karitas. Kakih 10 kosov, ki izgledajo popolnoma novi pa sem sklenila prodati v komisijski trgovini. Mislila sem, da bi iztržila vsaj za kakšen nov puloverček. Tam pa mi je prodajalka, razložila da oblačilc sploh ne sprejemajo več in da imajo prenatrpano trgovino. Ponudnikov je veliko, odjemalcev pa skoraj nimajo. Še največ gre pohištva.
In na poti domov me je prešinilo, da bi tudi jaz lahko tam kaj kupila, pa mi takrat v trgovini še na misel ni prišlo, da bi sploh pogledala. Pa sem tale mesec tako na tesnem z denarjem, hčerka pa potrebuje še nekaj kosov zimske garderobe.
Sicer sem kar nekaj stvari dobila od svakinje in ene prijateljice in sem jih z veseljem sprejela. Vse ostalo pa kupim in kljub temu nanese kar veliko, pravzaprav ogromno, poleg tega pa otroci vse skupaj tako hitro prerastejo.
Imam pa eno prijateljico, ki z možem gradita hišo, zaslužita pa tudi ne ravno veliko. Ona skoraj vse kupi in vrhnjih oblačil ne mara rabljenih. Zadnjič je svojemu miškotu kupila kapo za 6000 SIT!!!
Skratka čudim se, zakaj takšne trgovine ne cvetijo, ko pa je v Sloveniji toliko ljudi na robu revščine? In ali je res tako pomembno, da je naš malček oblečen v znamke in po najnovejši modi? Zraven pa prebiram teme, ko si nekatere mamice že deset let niso kupile nič novega.
Mal smo smešni in očitno imamo denarja še vedno dovolj.

Denarja itak ni nikoli dovolj, res pa je, da ima vsaj za moje pojme veliko ljudi totalno zmešane prioritete. Pa še tip cankarjanske matere je pri nas še kako živ. Pri nas nekako delujemo po motu, če je vojna, je vojna za vse, tudi za otroka.

Ojla!

Pri nas v MB sploh ni več teh komisijskih trgovin. Kajža mogoče še….. Izgleda, da tovrstna dejavnost res ne teče.
Veliko otroške opreme in oblekic se preproda in podari po liniji sorodnikov, prijateljev…. vsaj v naši družini je tako. Vse kaj je še uporabnega, kroži.
Drugi problem se pa meni zdijo cene v teh trgovinah. Ko sem enkrat zašla v takšno trgovino, so se mi zdele cene obupno previsoke, glede na stanje stvari, ki so jih ponujali.
Poleg tega danes bolj prakticirajo ljudje prodajo v lastni režiji, za kar je veliko možnosti: otroške revije, internetni oglasi, …
Ogromno je tudi akcij čez celo leto ter ugodni plačilni pogoji. Če ujameš trenutek, lahko kupiš novo in kakovostno stvar za zelo majhen denar.

Kaj pa vem…..

Jaz zase lahko recem, da na oblacilih za miskota in na splosno stvareh za ta malega ne sparamo. Ok, kako igraco premislim, ce jo res rabi, ampak to je pa tut vse. Pa oblacila niso glih nujno da znaka znamka ni.

Z dragim imava podobno razmisljanje. Raje imava enega otrocicka in da ima ta vse kaj rabi in kaj ne rabi, kot pa vec in bi kateremu kaj manjkalo.

Ob enem sem pa misljenja, da tut sebe nesmes pozabit, ce imas otroka. Sama sem v zadnjih nekaj mesecih resno, vsaj kaj se materialnega tice, mislila na miskota in pozabila nase in dragega.

No, vse se zravna, bozic bo kmalu in z njim vsi dobri mozje. …

Sicer pa,…katera se lahko upre nasmesku, ki ga otrok ima v oceh, ko dobi tisto kar si zeli? Jaz se ne morem.

Tudi pri nas se ne kopljemo v denarju, prej nasprotno. V te trgovine pa tudi ne zahajam, ker nekaj dobim od prijateljic, nekaj za darila, nekaj kupim, vse kar je nasega in otrok preraste pa podarim naprej. Tako, da gre pri nas vse v principu podarim – dobim.

Mi pa si kar pomagamo z komisijsko trgovino in to v smislu npr. bundice, jakne. voziček, otroško kolo, rolarji…pa še bi se našlo. Skratka stvari za katere menim, da so dobro ohranjene in po simboličbi ceni. Ker otroci res hitro prerastejo in nekaterih tvari sploh ne uničijo.
Sama pa še nisem nič nesla v tako trgovino ker kar pa jaz kupim pa ponavadi dam naprej.

Jaz osebno večkrat obiščem Šparovčka v Medvodah, kjer imajo veliko izbiro in res lepe stvari, pa še prodajalka je ena taka res luštna ženska, ki ti zna še kaj svetovat. Tam smo kupili drugi avtosedež, dve vreči za spat, en sončnik, pa še nekaj malenkosti. Večino garderobe dobimo oz. si jo izmenjavamo tri družine med sabo. Vsak nekaj prispeva, zaloga je več kot spodobna.

Ampak vprašanje je čisto na mestu. Glede na jamranje bi se morali ljudje gnest tam notri vsaj tako kot v H&M-u. Pa mene še vedno večina ljudi malo od strani pogleda, ko rečem, da sine še gatk nima vseh “svojih”. Ja, a ste socialni reveži? A da niste? Ja, a si brez službe? Ja, a je pol mož brez službe? Nič od tega. Ja, kako pa pol…..mislm, kar staro nosi?! In to mi reče običajno nekdo, ki je pred tremi minutami rekel “joj, kako si pa ti čedno oblečen!”

Jaz zagovarjam obratno od Nine Katarine: raje kakšen otrok več, pa malo manj razvajen. Pa tudi če se zgodi, da proti svoji volji ostanemo samo pri enem, mu nikoli in nikdar ne mislim kupit, dat in nudit vsega, kar si bo ali bi si lahko izmislil in zaželel. Ker me izkušnje drugih učijo, da so tisti otroci, ki so vedno imeli čisto vse, na koncu vedno najbolj nesrečni, ker sploh ne znajo cenit tistega, kar imajo, da o malenkostih in drobnih zadovoljstvih sploh ne govorim. Sploh pa je mulčku tja do šole presneto vseeno, kaj ima na riti, važno je, da je v tistem svoboden in je lahko brez posledic (beri besne mame!) “do vratu usran” :))

Aleluja! Se popolnoma strinjam.

Se strinjam z Lolo in Skrbno.

Se strinjam s skrbo. Tudi mi imamo raje več otrok, čeprav moramo hoditi po cote na Sezamov sejem – sicer nam ne bi bilo treba, ampak denar raje koristneje porabimo, kot za nove cote, ki jih tako hitro prerastejo.

Zaenkrat jim kljub večjemu številu nič ne manjka. Se oba z možem strinjava, da ne želiva vzgojiti enih razvajenih otročadi, ki bodo dobili vse kar rabijo in kar ne.

Na Sezamov sejem v Šiško pojdi. Tam prodaš in kupiš tudi kak krasen puloverček znamke Beneton.
AnaM

Se strinjam s Skrbno, ker se mi zdi kupovanje cunj na veliko totalno brez veze. Mi imamo srečo, ker smo res vse dobili sposojeno ali podarjeno, če bi pa morali kupovat, bi kupila samo nujno potrebno (čeprav bi si lahko privoščila več). Raje dajam vsak mesec kak tolarček na stran za otroka, ko bo “velik”, kot pa da zapravljam na veliko za cunje ali igrače.
Šla sem tudi pogledat v komisijsko trgovino, pa se je tudi meni zdelo malo predrago: bodije so prodajali za 900 sit, za tak denar dobiš novega od Lumpija, drugih stvari nisem gledala.
Enako kot Skrbna sem mnenja, da raje več otrok (2 ali 3), manj razvajenih, kot pa samo eden, kateremu kupiš vse. Jaz sem celo življenje svoje starše krivila, da mi niso omogočili praktično nič, ker nikoli ni bilo denarja, niti za šolo. Sedaj sem jim hvaležna, ker sem vse sama dosegla sama (okoli 30. leta prideš do določenih spoznanj).

Bravo Skr bna.Se popolnoma strinjam s tabo.

Jaz ima pa do tega en tak čuden odnos, ni mi žal in nikoli ne rečem ne cunjam, ki sem jih podedovala od žlahte. In jih je veliko, sine ima same nove cunje, ker je prvi iz te generacije oz. nosi podedovano le kakšne jakne in puloverje. Ostale cunje, so se po devetih otrocih iztrošile.
Rabljenih pa ne bi šla kupit, kljub pomanjkanju keša. Zakaj ? Ja mora biti še za drugega in tretjega, pa še za vse nečake… aja pa ne kupujemo kakih oh in sploh znamk, kak kos že, vse ostalo pa precej poceni, ampak presneto popazimo, da je kvalitetno.

mi cunje vse kupujemo nove … ampak sem prepričana da znam kupovati .. zato ne zapravim preveč.

skoraj vedno kupujem na razprodajah … večinoma dobre znamke .. ko je bil mali manjši sem večino kupovala v Benetonu in pri posrednikih Reebok in Diadora.

za kos nikdar nisem dala več kot 1.500 sit … cunje pa so še danes za drugega miškota kot nove …

letos sem ob poletni razprodaji v outletu nakupila cel kup poletnih majčk s kratkimi rokavi … Iana in Tom Taylor .. nobena ni bila dražja od 800 sit … redkokdaj se zgodi da kak kos nujno rabim in ga je potrebno kupit na brzino .. ponavadi na vse mislim že veliko prej … pa večje zadeve kupujem … prvo leto malo zavihamo … drugo leto je skoraj prav … tretje pa je kot ulito :)) … tako ima naprimer kombinezon zimski že tretje leto isti … prav tako bundo .. isto je s hlačami … sej je moderno da so mal prevelike … njega pa tudi ne moti.

nikakor pa ne pozabim nase … prejšnji teden sem si kupila v outletu hlače in superge … račun je bil 19.000 sit … ampak ob kopici popustov sem za oboje dala 5.900.

B.

Se strinjam s Skr bno!

Lahko rečem,da smo kar dobro situirani.Mož ima privat,jaz pa imam zelo dobro službo(s tem mislim,da kar veliko glede na slovenske standarde zaslužim).Ampak,meni ni bilo nikoli nerodno,če sem sprejela kakšna oblačila za mojo hčerko.To res veliko pomeni.Saj otroci,tja do 7 leta sploh ne vedo,ka je to iana bambini,pre natal,itd.Saj sem ji sem in tja kupila kakšno cunjico,toda večino stvari sem dobila od prijateljic in sodelavk.Razen,pri čevljih pa nisem nikoli šparala.Kupila sem ji zmeraj,še sedaj dobre čevlje,tako da smo imeli mir za eno sezono(saj same veste kako hitro rastejo otroci).Tudi moj mož je bil zmeraj mišlenja,boljše da je eden in da ima tisti vse,toda z leti sem mu dopovedala,da ni tako.Poznam družine,ki jih imajo po tri,štiri pa so otroci,kot iz škatlice.Imam pa eno znanko,ki je pa svojo hči zmeraj oblačila samo v “firmato”,sploh po zadnji modi,kakšne barve oblekica,takšne špangice in čeveljčki…In sedaj po 8 letih…To ubogo revše nima nobenih prijateljic,ker vse deklice kažejo s prstom nanjo-to je pa una,ki je zmeraj tako oblečena.pa še sedaj,ko je moja hči stara 10 let,sem vesela vsakih kavbojk(seveda sedaj pa morajo biti že na zvonc)in majčk,ki jih dobimo.
Malo v razmislek mlade mamice.Saj vem tisti pogled,ampak….kasneje boste videle,da s tem niste naredile nič koristnega,ne sebi,ne otroku.

Podobno, tudi midva z možem sva dokaj dobro situirana, skratka prav nič nam ne manjlka, vse, prav vsa oblačila, čevlje pa še drugo za mojega 21 mesečnega sinčka, dobim od sestrične in njenih 3 otrok, kupila sem le voziček, avtosedež… Vem pa, da so nekateri, ki zaslužijo tudi po 3x manj kot midva z možem, pa se sramujejo, da bi otrok nosil rabljena oblačila…
Edino kar kupujem so igrače, edino morda tu lahko rečem, sem morda malo potratna, a vedno kupujem dobre igrače, čim bolj raznovrstne, vedno se najdejo kakšne akcije… , poizkušam biti kar se da racionalna….

Ste smešne, ja ja! Mama v raztegnjeni trenirki, po možnosti 15 kg preveč, s sendvičem v roki, otrok pa tipi topi v vozičku za 150.000 sit! Slovenska idila, za kozlat!

Mi pa veliko kupujemo “v akciji”, na razprodajah, 2x letno gremo v Italijo in mislim, da ne zapravimo veliko za obleke. Tudi v Outletu se donijo dobre stvari po ugodni ceni. Na firme nikoli ne gledamo. Se prej naveličam oblečila kot pa ga uničim, mali pa tako prej preraste kot uniči. Se mi zdi pa neumno kupovat 2 številke preveliko in mu zavihat rokave in to potem nosi 2 leti. Če malo brskaš po trgovinah se že pri nas da že kar dosti dobit.

jest upam, da boš ohranla standard pa mulcu vse do smrti kupvala vse, kar si bo zmislil. mugoče se ti bo pa še clo na hitr zahvalu, če bo imev cajt.
jest bi se ne tvojem mestu ornk zamislu v kva pelje to preseravajne!

Jaz sem vesela vsake podarjene cunjice in čevljev. Vse uporabimo. Če pa so katere cunje res že uničene, razvlečene… take pa dam na stran. Po eni strani sem vedno zagovarjala, da je za na pesek vse dobro, potem pa vidim, da ga oči kar takega vzame s seboj k tašči, v trgovino… Torej, raztrgana nista nikoli, umazana – od igre.
Jima pa kar nekaj kupim sama. V glavnem (90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) na razprodajah. Tako imata tudi zelo lepe stvari, vendar po nizkih cenah. Na firme ne gledam, na material pa ja.
Čevlji. Gledam, da imata vsako sezono ene svoje čevlje, za preobuti pa imata rabljene. Priznam, da še najmanj varčujem pri čevljih.

.. pri mojem postu sem pozabila povedat … tudi jaz bi bla vesela kakšnega kosa oblačila če bi ga dobili .. pa žal nimam od kje .. naš miško je pač prvi med prijateljicami .. tako mi posojamo … v familiji pa tudi nimamo te sreče 🙂

.. kar se pa tiče večjih oblačil … mi imamo vsako zimo 2 kombinezona al pa kombinezon + hlače za na sneg … da se mali preoblači … ponavadi se nam izide tako da ima en kombinezon od lanskega leta … ki ga večino nosi … drug pa je nov .. ki ga pač ima za preoblečt … naslednje leto pa spet ..

B.

Se vsekakor strinjam z @fno in skrbno (vseh niti nesem brala), Nikakor pa ne z NinoKatarino. Moj je sicer star dve leti in nikoli ne tečnari da bi nekaj rad, v trgovini si želi edino žemljico in kakšno knjigico si izbere sam (za kar mi ni škoda denarja in kupimo tudi rabljene). Saj je O.k. ,se nasmehne, in všeč mi je če je to iz srca in ne zato ker je nekaj dobil, pomožnosti s predhodnim jokom. To, da je otrok srečen je vse kaj drugega kot da mu mama nekaj kupi. Še posebej je res, da mu je vseeno kako je oblečen.
Je pa res, da velikokrat kupujem nova oblačila, ker je ponudba rabljenih res slaba in tudi vem zakaj:če jaz želim prodat en mesec stare čevlje, ki novi stanejo 12.000,00 in je 5.000,00 preveč, potem je jasno, da za 2000,00 jih pa raje nekomu podarim. Ja to res ni kriza!

Nina Katarina,

zelim ti le, da vajin sinek na postave en razvajen edinec.
Tudi otroku je potrebno postaviti meje in ne izpolniti vseh zelja, ce ga zelis pripraviti na samostojno zivljenje.

Osebno sem mnenja, da otroku mnogo vec pomeni ljubezen in sprejetost znotraj druzine, vec otrok!, ne le en, kot pa materialne dobrine.
Tako se otroci od malega naucijo deliti z ostalimi .

Veliko srece in lep pozdrav, P.