sem prevelik idealist???
Idealistka ali ne – je odvisno le od tvojega dogovora z možem in otroki. Mislim, da se je pred tem korakom nekatere stvari potrebno pošteno dogovoriti, ugotoviti kakšen pogled na to odločitev imajo ostali, kaj pričakujejo od tebe in kaj ti pričakuješ od njih in od svojega življenja. In če vidite, da se vaši pogledi ujemajo – veselo naprej!
Pišem zato, ker sem opazila, da se pri nas ne ujemajo popolnoma. In to se je pokazalo, ko sem imela 6-urni delavnik. Super je bilo, a vendar se z možem nisva popolnoma strinjala o tem, čemu sta namenjeni ti dve dodatni uri.
Sama sem ju videla kot 2 uri več z otroki, mož ju je videl kot 2 uri za to, da je stanovanje v malce bolj normalnem stanju. Tako je bilo meni logično, da pridem prej po otroke v vrtec, možu bi bilo logično, da se v tem času pospravi osnovne stvari in da ga čaka kosilo, ko pride domov. Sicer zaradi tega ni bilo hujših sporov – včasih sem izvedla mojo varianto, včasih njegovo, sem pa šele sedaj, ko delam zopet 8-urni delavnik opazila, kako se je njegov odnos spremenil. Kar naenkrat tudi on pelje otroka k zdravniku ali zobozdravniku (kar ju prej, ko sem bila na porodniški in skrajšanem delavniku ni), kar naenkrat veliko več sodeluje pri hišnih opravilih.
Mogoče sem bila predolga in izgleda, da te strašim. Res, sploh ne. Lahko, da bosta ugotovila, da oba pričakujeta isto ali pa vsaj vnaprej uskladila svoje poglede.
In če imaš še za 10 ur na teden dela v kaki službi, da greš malo med ljudi, pa sploh super.
Srečno!
Mi živimo tako in večkrat mi kdo reče, da živim v pravljici, pa to sploh ni res, kajti za tako pravljico je kljub vsemu potrebno imet najprej veliko srečo, pri nas je bila to v vlogi najinih staršev, ki so nama pomagali, da sva brez kreditov uspešno ustvarila vse kar imamo in nato garanje vseh in nato res pride normalno življenje, da je mamica doma, očka pa dela neko normalno delo za normalno plačo. Pojem normalno je zame zlata sredina.
Svetujem ti, da nikogar ne poslušaš, to je odločitev tebe in moža, če sta vidva za, potem le ustvarita življenje tako, da boste tudi uživali ne samo životarili in to sedaj, ko so otroci še doma!
Enako lahko potrdim, ne boš, če se ne boš zapustila in sama tako hotela. jaz se kljub temu, da sem doma vsak dan uredim, kar ne pomeni neko šminkanje in take fore, uredim in sem urejena. Organiziram čas za vse, tudi zase, telovadba, kakšna kavica, skrbim, da mi pamet ne zalrni s tem, da občasno delam v svojem poklicu, imam zelo ustvarjalni hobi s katerim prisluzim kaksno zepnino, skratka ker sem doma se ne počutim kot neko gnilo gospodinjo, prej obratno, zavedam se kaj priporome v nasi druzini, koliko je to vredno in to mi potrjujejo vsi moji, zakar sem jim zelo hvalezna. velika razlika je, če si doma, zato ker sam tako hočeš, ali če si doma po sili razmer, izguba sluzba…to dvoje se ne more primerjat!
Drugačna, Jania1, Metuljčica…, saj nas je že nekaj – idealistk.
Tudi jaz sem ena tistih, ki bi od življenja pričakovala in želela kaj drugega kot sekirancijo v službi, nepospravljen dom, ki pravzaprav potem že ni več dom, srečanja z družinskimi člani na vratih, nestrpnost, psihično in fizično utrujenost….
Bila sem zrela za spremembo, ne samo jaz, posredno vsi.
Naredili smo jo, sicer dosti drastično (mož), vendar sem jaz tista, ki se počutim notranje svobodna, ki počnem nove stvari v življenju in jih še želim početi, ki sem se začela tudi rekreirati in, ki sem odprta za vse novo in lepo v življenju, kar me bo notranje izpopolnjevalo in delalo srečno in zadovoljno.
Zato punce, če imate možnost biti idealistke…pogumno naprej!
Na srečanje in kak dober projekt!
enako razmišljam kot ti. in iz leta v leto postaja ta tempo bolj ubijalski. meni je uspelo, da sem padla ven iz tega ritma in sem res zadovoljna. delam doma, imam s.p. V bistvu sem imela srečo večjo kot pamet, da se je tako izteklo. cela družina je pod manjšim stresom in vsem se nam bo to obrestovalo.
ja se strinjam.
moževa sestra in svak delata oba po polovičen delovni čas, da bosta z otroci, pa čisto nič ne morejo, ker so otroci kao ves čas živčni, potem majo ful dela s pranjem perila …
skratka stvari, ki jih ob službi vseeno hitro narediš so njim ful too much. pa še otroke tretirajo, kot da brez staršev nič ne morejo. se mi zdi, da je to kar past. slišat je dobro, ampak…
pa še to, meni se tvoje razmišljanje zdi zrelo, odgovorno – verjemi na pravi poti si.
sama sem bolj po naključju padla v tole in sprva se mi je zdelo, da sem manj vredna ker sem zapostavila kariero. ej, kakšna kariera neki, saj ni vredna, za koga vendar. Tako kot si ti rekla, delaš za nekoga cele dneve in ta tega ne spoštuje. Jaz sem bila sita celodnevnega garanja.
Ti imaš glavo na svojem mestu in ti je vse dosti bolj jasno kot je bilo meni takrat.
Uživaj življenje zdaj. To počneš zaradi sebe in moža, ne samo zaradi otrok.
Veseli me, da so med nami ljudje, ki jim ne pomeni vse v življenju samo dirka za denarjem.
Pa še to, odkar delam doma, nam kar naenkrat ostaja več denarja. Nalašč nismo potrošniško usmerjeni, ker se nam to upira in kar malo izstopamo. Lahko bi si npr. kupili nov avto, pa si ga iz principa ne, nam je tako všeč. Si pa z možem privoščiva druge stvari, hodiva v družbo, na potovanja, za kar prej ni bilo ne energije, ne časa.
Pa otroka pusti v vrtcu, tudi moja hči je stara 3 leta- Je v vrtcu, kadar je bolana je z mano doma-brez problema.jo peljem k zdravniku, brez slabe vesti.
da se da živeti čisto drugače sem dojela šele ko sem šla na porodniško in sem padla iz prejšnjega ritma. in začela uživati.
le pogumno
Ja tvoje razmišljanje je kar pravo za moje pojme .
Prednost tvoje situacije je da sta finančno in stambeno preskrbljena . Večina ljudi v 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} hodi v službo zaradi denarja .
Če imaš možnost nek honorar zaslužiti z ustvarjanjem , ki te veseli in je hkrati donosen si zmagala . Dve muhi na en mah . JE zelo pomembno da boš delala , kar te veseli in sprošča in ob tem ne boš imela občutka slabe vesti , da zapostavljaš malčke . Ko le ti odrastejo imaš še vedno možnost se zaposliti , kar ti bo tisti trenutek ležalo .
Sem mnenja da se moramo otrokom posvečati , ko nas potrebujejo in ne živeti mimo njih zaradi službe . Ponavadi je to tako da se potem navežeš na vnučke in želiš to ljubezen pozornost ki si jo izpustil nadomestiti pri njih . PA to ni isto .
Res je , da moramo biti realni , da je v današnjem času tako da morata oba starša trdo delati da preživijo družino , ti pa poskušajo na svoj način nadomestiti kolikor jim to uspeva .
Sem malo zabredla .
Skratka , delaj kar te veseli če boš ti srečna bo cela družina srečna !
Če si komercialist, koliko je komercialistov, ki imajo svoje s.p., si plačujejo najnižje prispevke in to je to in vmes delajo kolikor jim paše, le toliko, da firma ne zamre.
jaz recimo sem izkoristila in sem si do otrokovega 7 leta sama plačevala prispevke, osnovno pa sem bila zavarovana po mozu, dodatno pa si tudi placujem sama. Ko so otroci prerasli 7 leto, sem hotela placevat pripsevke dalje, pa ni slo in tako si sedaj tega ne placujem vec in sva z mozem poklicala nasega zavarovalniskega agenta in sedaj na mesec raje placujem neki znesek po zelji v triglav pokojninski steber. delovne dobe imam veliko, ker sem šla zelo kmalu v sluzbo in nato šolala ob delu, tako da še vedno lahko podelam tistih nekaj let, ki bi mi mankale do moje pokojnine. Ampak trenutno smo vsi tako kot je zelo zadovoljni. Zavarovana sem, kar je glavno, po mozu, dodatno si placujem sama, denar za pokojnino se mi nabira, denar, ki bo sigurno le moj in ga bom dobila, saj ves, bog ve kaj bo z izlacili pokojnine čez 20 let, bo sploh se’??
denar imava tudi nalozen v raznih varnih zadevah, tako da obresti tecejo in imamo zalogo za “hude” dni, tako da se s tem ne obremenjujemo, kar s emi zdi glavno, če se odločiš da nekdo ostane doma in sluzi le se eden v obliku denarja, drugi pa stima vse ostalo.
Jaz sem si odprla osebno dopolnilno dejavnost, ki me ne stane nič, le 1x na 3 mesece placam davek. In tako sluzim s svojim hobijem, tempo narekujem sama, kakor tudi vse ostalo, to je moja zepnina in moj hobi, moje veselje. Ne morem pa biti tu zaposlena, to je le kritje za denar, ki ga zelim zasluziti, da me nihče ne more prijaviti da fušam…
Saj tudi to ne bi registrirala, pa se moras zavedati se necesa, postali boste drugacna druzina, malo je takih, si to lahko spoga in zato boste posledicno bolj na udaru, sosedje, znanci…zavidali vam bodo, slovenska fofsija dela svoje in nekdo je lahko se tako zleht, da vas prijavi, da recimo svercas…ja, se slisi smesno ali ne, pa je se kako resnicno verjemi. Da o tem, ko ti bodo kaksne tepke govorile, kako je teb lustn, ko si doma…ne govorim.
Zdr. zavarovanje lahko urediš po možu, namesto pokojnine pa vplačuješ v naložbeno življenjsko, rentno, pač po želji. Dodatno pokojninsko je menda zaenkrat še bolj tako tako, bo treba še počakati.
Druga možnost je, da štartaš s. p. in si prvo leto plačuješ najnižje prispevke, kako je pa kasneje, pa ne vem, to ti mora kak računovodja razložit. Prednost tega je, da si zavarovana tudi invalidsko in upravičena do porodniškega nadomestila, če bi se odločila še za kakšnega otroka (če razmišljaš o tem, se ti vsekakor splača vse uradno urediti).
Če si težko zaposljiv profil, se prijavi na zavodu in nato kasneje odpri dejavnost, pa ti pripada denarna pomoč za prvo leto poslovanja (v višini minimalnih prispevkov, kar je vsekakor dobrodošlo).
Glede stroškov: če prijaviš dejavnost (s. p. ali dopolnilno – ne vem, ali je to možno, če nisi redno zaposlen), ti priznajo 25 odstotkov norm. stroškov, če delaš na avtorske pogodbe brez prijavljene dejavnosti, pa samo deset. Če imaš prijavljen s. p., pa lahko obračunavaš seveda tudi dejanske stroške (vodiš poslovne knjige, kar sicer nekaj stane, ampak ker je s tem zelo malo račun. dela, ni nek omembe vreden strošek). V stroške sodijo prispevki, malica, kilometrina, telefon, računalnik, pis. material, itd. itd, pač odvisno od dejavnosti.
Malo se je treba poigrat s ciframi, koliko si pri dohodnini na boljšem zaradi višjih stroškov in potem vidiš, ali se ti splača registrirati dejavnost. Moja kolegica je vzela status samozaposlene, ker ji je na koncu prišlo isto: ko si je uredila status, je sicer morala plačevati prispevke, vendar je bila zato upravičena do 40 odstotkov norm. stroškov – plačala je manj dohodnine in ji je tako ostalo cirka isto neto plače, kot če bi uveljavljala samo 25-odstotne norm. odhodke in ne bi plačevala prispevkov.
Sem se spomnila še tole, otroke in sebe dam v olajšavo k možu in kljub večjem dohodku dobi vsako leto nazaj kar lep kup denarja. tako se res pozanimaj kaj vam najbolj odgovarja. če te ne moti, da ti delovna doba ne teče, potem ni panike, če te to moti in imaš otroke starejše od 7 let pa bo res najbolje kakšen s.p. . Ali pogodbena zaposlitev v kakšnem podjetju, ki bo vedelo, da bi bila le občasen delavec, po potrebi, tudi to je možno ali da bi delala od doma…
Uh, ja seveda, na olajšavo za vzdrževane sem pa pozabila!
Potem je treba pazit pri nakazovanju honorarjev. Raje se dogovori, da ti jih nakažejo samo vsake tri mesece ali samo na pol leta, da te bo mož pač za olajšavo vpisal le deset ali devet mesecev (tistih seveda, ko nisi imela honoarjev), drugače se znesek tvojih honorarjev odšteje od olajšave in potem ne ostane skoraj nič. Saj je še vedno tako?