Sem slaba mati, ker sem hčerki pustila nekaj kar večina staršev nebi?
Zanima me kaj porečete ljudje, ki me ne poznate, ki ne veste kakšna mama sem, na to da sem hčerki omogočila, da si vzame čas zase, da se umiri in naredi plan kako naprej.
Hčerka je korona čas drago plačala. Mentalno, čustveno in telesno. Takrat še ne polnoletna je hudo zbolela, korona, komaj je preživela.
Sveže zaljubljena, prva ljubezen, katere ne moreš negovati in ji dajati kril zaradi bolezni, zaradi omejitev, ki so vladale takrat, zaradi razdalje. Ljubezen razpade, takrat, ko bi morala biti na vrhuncu. Mlada dva nista zmogla vseh bremen.
Šolanje na daljavo, vmes bolezen, ki je pustila posledice, moje drago dekle ni zmoglo biti kos vsemu. Vsega je bilo preveč za mlado in občutljivo dušo.
Prosila je za razumevanje in podporo pri njeni odločitvi, da do nadaljnjega prekine šolanje, tretji letnik srednje, da se spravi v red, da razmisli kaj sploh bi rada počela v življenje.
Brez premisleka jo oba z bivšim podpreva. Naj se najde, naj ugotovi kaj si želi. Potem pa naju preseneti z idejo, da bi odšla v tujino. Tja kjer smo bili kot družina leta in leta najsrečnejši. Daleč je ta tujina, drugačna kultura, drugačni ljudje, ona pa tako mlada in neizkušena.
Poslušan svoje srce in jo tudi pri tej odločitvi podprem, oba jo in ona odide.
Pred dnevi smo se vrnili iz obiska pri njej. Razcvetela se je. Kot bi bile vse rane zaceljene, vse slabo pozabljeno. Polna je idej za prihodnost. Vsi smo srečni z njo in zaradi nje. Izgleda drugače, razmišlja drugače. Življenjska šola je bila zanjo pomembnejša od srednje.
Nisem se še čisto sprijaznila na vse obtožujoče pogleda doma, opravljanja, laži, pač tipična slovenska folklora. Kar naprej sem na tnalu, da sem slaba mama, da sem otroka poslala stran, na drugi konec sveta, namesto, da bi jo rajši spravili k psihologu, ker bi za nas bilo to prevelika sramota.
Nisem čisto nedovzetna za vsa obrekovanja in lažne govorice. Nanje se ne odzivam, čeprav sem težko tiho.
Resnično me zanima, bi vi podprli otroka v primeru kot je naš ali bi ga zaredi nekih norm, ki veljajo pri nas reje vkalupili, ne glede na ceno?
Moram povedati, da težko razumem ljudi, ki to mislijo zato, ker sem podprla hčerko pri njeni odločitvi, da prekine šolanje in odide po nove moči na drug konec sveta. Mar bi ji raje dali na tablete ali pa jo gledali trpeti zaprto za štirimi stenami? Kaj bi vi storili v mojem primeru? Resnično me zanima!
Glede samostojnega odhoda v tujino ne vidim težav, tudi tega da sta jo podprla ne morem videti kot nekaj slabega, ravno obratno. To, da si je vzela čas po vsej ten norosti, je prav tako pametna poteza. Šolo lahko vedno dokonča.
Predvsem pa me je zmotilo dvoje: pogovor s psihologom ne pomeni zdravila, ampak usmerjanje, razjasnitev situacije. Točno to kar je gospodična potrebovala in bi ji dobro delo. Ni potrebe v 2023 imeti predsodke glede psihologa. Psihiater je tisti, ki predpisuje zdravila. In druga stvar, zakaj se sploh obremenjujete s tem, kaj si drugi mislijo o vašem življenju? Ne živijo oni namesto vas. Glejte da je vam prav, ne pa da je lepo navzven.
Mladi so žilavi. Nič jim ne bo. Poskrbite dobro tudi zase v tem obdobju. Pa pogovor in zaupanje. Ostalo bo že.
Melek, 25.01.2023 ob 20:56
Glede samostojnega odhoda v tujino ne vidim težav, tudi tega da sta jo podprla ne morem videti kot nekaj slabega, ravno obratno. To, da si je vzela čas po vsej ten norosti, je prav tako pametna poteza. Šolo lahko vedno dokonča.
Predvsem pa me je zmotilo dvoje: pogovor s psihologom ne pomeni zdravila, ampak usmerjanje, razjasnitev situacije. Točno to kar je gospodična potrebovala in bi ji dobro delo. Ni potrebe v 2023 imeti predsodke glede psihologa. Psihiater je tisti, ki predpisuje zdravila. In druga stvar, zakaj se sploh obremenjujete s tem, kaj si drugi mislijo o vašem življenju? Ne živijo oni namesto vas. Glejte da je vam prav, ne pa da je lepo navzven.
Mladi so žilavi. Nič jim ne bo. Poskrbite dobro tudi zase v tem obdobju. Pa pogovor in zaupanje. Ostalo bo že.
*Ni treba (autocorrect)
Dobra mati, 25.01.2023 ob 20:40
Zanima me kaj porečete ljudje, ki me ne poznate, ki ne veste kakšna mama sem, na to da sem hčerki omogočila, da si vzame čas zase, da se umiri in naredi plan kako naprej.
Hčerka je korona čas drago plačala. Mentalno, čustveno in telesno. Takrat še ne polnoletna je hudo zbolela, korona, komaj je preživela.
Sveže zaljubljena, prva ljubezen, katere ne moreš negovati in ji dajati kril zaradi bolezni, zaradi omejitev, ki so vladale takrat, zaradi razdalje. Ljubezen razpade, takrat, ko bi morala biti na vrhuncu. Mlada dva nista zmogla vseh bremen.
Šolanje na daljavo, vmes bolezen, ki je pustila posledice, moje drago dekle ni zmoglo biti kos vsemu. Vsega je bilo preveč za mlado in občutljivo dušo.
Prosila je za razumevanje in podporo pri njeni odločitvi, da do nadaljnjega prekine šolanje, tretji letnik srednje, da se spravi v red, da razmisli kaj sploh bi rada počela v življenje.
Brez premisleka jo oba z bivšim podpreva. Naj se najde, naj ugotovi kaj si želi. Potem pa naju preseneti z idejo, da bi odšla v tujino. Tja kjer smo bili kot družina leta in leta najsrečnejši. Daleč je ta tujina, drugačna kultura, drugačni ljudje, ona pa tako mlada in neizkušena.
Poslušan svoje srce in jo tudi pri tej odločitvi podprem, oba jo in ona odide.
Pred dnevi smo se vrnili iz obiska pri njej. Razcvetela se je. Kot bi bile vse rane zaceljene, vse slabo pozabljeno. Polna je idej za prihodnost. Vsi smo srečni z njo in zaradi nje. Izgleda drugače, razmišlja drugače. Življenjska šola je bila zanjo pomembnejša od srednje.
Nisem se še čisto sprijaznila na vse obtožujoče pogleda doma, opravljanja, laži, pač tipična slovenska folklora. Kar naprej sem na tnalu, da sem slaba mama, da sem otroka poslala stran, na drugi konec sveta, namesto, da bi jo rajši spravili k psihologu, ker bi za nas bilo to prevelika sramota.
Nisem čisto nedovzetna za vsa obrekovanja in lažne govorice. Nanje se ne odzivam, čeprav sem težko tiho.
Resnično me zanima, bi vi podprli otroka v primeru kot je naš ali bi ga zaredi nekih norm, ki veljajo pri nas reje vkalupili, ne glede na ceno?
Moram povedati, da težko razumem ljudi, ki to mislijo zato, ker sem podprla hčerko pri njeni odločitvi, da prekine šolanje in odide po nove moči na drug konec sveta. Mar bi ji raje dali na tablete ali pa jo gledali trpeti zaprto za štirimi stenami? Kaj bi vi storili v mojem primeru? Resnično me zanima!
Ana kaj si skuhala danes za še eno mišlenovo?
Sem prebrala podobno zgodbo nedolgo nazaj. Mogoče gre celo za isto. Mi je dala mislit.
Kot prvo bi rekla to, da starši najbolje poznamo svoje otroke in svoje odločitve sprejemamo na podlagi tega poznavanja. Nihče drug jih ne pozna tako dobro, zato nima dovolj info, da sodi o tem. Lahko sodi le zase.
Kar se vprašanja tiče kaj bi naredila – o tem sem se spraševala tudi jaz. Ne vem če bi bila lahko tako močna, da bi pustila otroka pri takih letih samega v širni svet. Je pa res da so moji mlajši. Sigurno pa vem, da tablete ne bi bile rešitev.
Imam par let mlajše otroke in na mlajšega je zapiranje v času covida slabo vplivalo. Zato razumem dobro kaj ste preživljali. Razumem tvojo hči. Mi smo situacijo reševali na podoben način, odsotnost iz šole par tednov pred počitnicami. In smo šli v kraj kjer nam je lepo. V bistvu sem lani skoraj 3 mesece preživela tam skupaj z otroci. Veliko smo se pogovarjali, družili in hodili med ljudi. Počasi smo se vračali v normalo. Upala sem da bo tako ostalo tudi ko se vrnemo. In nekako je. Ampak zdaj smo bolj povezani in prej zaznamo kdaj se je stres nakopičil in ukrepamo.
Avtorica kot se je izkazalo je bila vaša odločitev prava. Ne poslušaj drugih, zaupaj sebi in svoji deklici.
zgodbica, 25.01.2023 ob 21:05
Glede na stil pisanja, še posebej na vprašanja na koncu, vse tole zgleda le še ena od monovskih zgodb.
Zgodba se je pa dni nazaj pojavila v zvezi s tisto kuharico.
In ta monpisačica jo je takoj uporabila tukaj. Hehe. Kar dobro ji gre, tele dežurni zgodboklepki .
Mene zanima, 25.01.2023 ob 20:54
Kje živi, kaj dela, od kod ji denar za življenje… Veste, s kom se druži?
Predvidevam, da ste na dopust hodili v hotel ali bungalovi, ki ste ga najeli in plačali. In da ga zdaj ne plačujete. Ali pač?
Ja, vemo kje je in vemo kaj počne. Financirava jo midva z možem, nekaj malega pa služi sama. Se izobražuje na več področjih.
Poslušaj ti mama,
TI imaš srečnega otroka. Kaj bi ji pomagalo pet magisterijev če je lupina človeka. Verjamem, da je varna kjer je. In tudi to, da se bo vrnila in dokončala šolo.
Glede obrekovanj pa…ljudje itak govorijo. Če bi bila punca doma in na tabletah, bi enako obrekovali. Verjamem, da ti ni vseeno. Ampak ko kažeš s prstom na nekoga, imaš tri obrnjene proti sebi. Vi ste ekipa, vi se podpirate in to je vse kar je pomembno. Eno leto gor al dol..