Bližam se abrahamu. V življenju sem imela par dolgih vez. Vse so bile iz ljubezni. Nekatere platonske, nekaj zaljubljenosti, nekaj povprečnih in nazadnje tisto globoko- tapravo, vendar neizživeto. Vse predhodne sem realno ocenila in tudi to tazadnjo.To tapravo ima malo ljudi priložnost spoznati. Jaz verjamem, da sem jo spoznala in se mi zdi nemogoče, da dobim še 1x  priložnost, da jo ponovno občutim in tudi doživim. Zdaj, ko jo poznam, vem, da ne bom pristala več na manj, iste verjetno ne morem dobiti, boljša pa ne obstaja.

Sprejela sem, da je moje ljubezensko življenje zaključeno in da bom preostanek življenja preživela kot samska, zato glede ljubezni nič več ne pričakujem. Še kdo tako?

Pravkar sem odprla temo Smrt v družini – prosim za nasvet.  In doživljam se tako, kot ti, se mi zdi. Tudi jaz sem imela nekaj dolgotrajnih zvez, ni pa to bilo to, kot s partnerjem, s katerim sva že pet let skupaj.  Z njim sem doživela  najglobljo ljubezen, vendar svojo, ne njegovo. Na njegovo še nekako čakam.

Res ne vem, kako se bo najina zveza razvijala v bodoče, saj sem na tem, da jo zaključim, če se iz njegove strani ne bo nekaj premaknilo zares. Skupaj sva pet let, pa še nisem doživela njegove globoke potrditve, da misli globoko resno z nama.

Prav danes sem razmišljala o podobnem, kot ti. Tudi jaz bom verjetno, če bova končala, svoje ljubezensko življenje zaključila.  Ali za vedno, ne vem, vendar prav gotovo se, če bova končala, nikakor ne bom spuščala v novo zvezo, saj menim, da če mi ta ne bo uspela, mi ne bo prav hitro nobena uspela. V to zvezo sem vložila vse. Tako globoko ni bilo še nikoli, vsaj iz moje strani ne.

Če ga bom primorana zapustiti – ker bom pač dojela, da v resnici z mano ne misli resno, ker se ne more odtrgati od mame – se bom končno posvetila mojim življenjskim nalogam, s katerimi odlašam že preveč dolgo.

Saj ljubezenska zveza ni edina naloga v življenju, ki jo imamo. Če bova končala, bom to vzela za znak usode, da moram slediti svojemu življenjskemu poslanstvu, na katerega ljubezen ne vpliva.

Nikakor pa ni moj mind-set takšen, da si rečem, da je z mojo ljubeznijo v dvoje za zmeraj zaključeno.  Le neke stvari bom morala narediti, preden ‘si lahko privoščim’ nov ljubezenski projekt.

Nikakor ne smeš reči, da je s tvojim ljubezenskim življenjem zaključeno.  Morda  – najverjetneje – te čakajo stvari, ki jih prav zaradi zvez nisi uspela udejanjiti. Vprašaj se, kaj si želiš zapustiti za sabo, po smrti. Zagotovo ne želiš, da te ljudje dojemajo kot nekoga, ki je obupal. Če pa se odreces ljubezni, si obupala.

Razen, če se zavezes kakšni drugi poti, ki zahteva popolno predanost.

Dobro razmisli, če se ne odrekas ljubezni le zaradi trenutnega obupa.

Ne obupaj, v teh letih imaš še vedno vse možnosti spoznati nekoga, ki te bo cenil, ljubil in spoštoval…

Tvoja sreča je v tvojih rokah..

Evo, še ena takšna. Glih pred abrahamom sem zapustila partnerja in si pravim, da sem z moškimi zaključila. Raje sem sama, kot da me en daje v nič in me ima za gospodinjsko pomočnico.

Ne, seksa ne bom pogrešala. Če zadnja tri leta nisem seksala, pa sva ves čas spala v isti postelji, potem mi ne bo hudega 🙂

Joj kure neumne, mar res ne zmorete desca posiliti, takole vam bom povedal, moja je kot odgovor na moje dvorjenje v nekem času pšričela kategorično s tistimi glavoboli pa utrujenostjo, saj poznate vse vaše izgovore, nakar sem rekel OK pa naj bo, in sem jo sam začel nekako ignorirati, vse skupaj je trajalo nekako dva meseca in ko ji je pričelo manjkati je to tudi povedala , jaz pa sem ji samo lepo povedal da bo morala tudi sama kaj narediti v oziru tega, krtkomalo sem ji dejal posili me, pa je navalila in kavs je bil božanski.

Od takrat ni problema sam se držim malo bolj nazaj, včasih jaz predlagam in če sem zavrnjen se ve naslednjič je na vrsti ona, dokler tega ni pač ni nič, je pa tako da kljub 50+  seksava skoraj redno, to je v  naši dobi recimo 1x tedensko..

Če rabiš kakšnega serviserja se mi javi.

pa ja, z ljubezenskim življenjem ste zaključili, komedija..  Dokler si živ in kolikor toliko zdrav s tem ne smeš nikoli zaključit, vsaj dotiki z nasprotnim spolom seveda morajo bit prisotni.

Tudi jaz si po prekinitvi dolgoletne zveze ne želim nikoli več imeti moškega. Komurkoli rečem to, pravi, da naj se ugriznem v jezik. Ampak jaz vem, da bo tako, pravzaprav zdaj sploh nikomur več tega ne povem. Sem se pa odločila. In nikakor ne razumem 50 letnic, ki so takooo boge, ker so same, takooo si želijo bližino moškega. Bruh!! In to take, ki so jim moški v življenju že pošteno dali po piz.i.

Uh, koliko vas je.   Če katera potrebuje občasneža naj se mi javi.

Odgovori, ki si jih dobila, temeljijo na predpostavki, da je ljubezni brez seksa ni. Ko prebiram take odgovore, se vprašam, kaj bodo ljudje sami s sabo, ko jim bo z leti bo pešala spolna moč, ko se bodo srečali še z drugimi znaki, ki jih prinese staranje.

Ljubezen pa pomeni tudi bližino. Znotraj tebe in s svetom okoli tebe. Povezanost in sprejemanje, tople dotike, osrečujoče misli. So nujno povezani z enim moškim?

S trenutkom, ko začneš verjeti, da je temu tako, predaš možnost uresničitve v roke drugega. In “ljubezen” postane zgolj iluzija.

To je tudi v mojem filmu zelo res.

Nikoli ne obupaj nad ljubeznijo, saj ljubezen nikoli ne bi obupala nad tabo.

Nisi edina oseba oseba na tem planetu.

. https://youtu.be/7XcQm1xIGj8

Avtorica, ne razumem. Če si srečala “pravo ljubezen”, zakaj je potem ne živiš? Če bi bila prava, bi se razvijala in trajala. Tako pa je bila verjetno samo bežna zaljubljenost, ki si jo zamenjala za ljubezen.

Sem se jaz tudi sprva tolažila, da je samo nora zaljubljenost in bo me minilo, ampak se je razvila v pravo globoko ljubezen. Lahko bi bila egoista in si rekla da naju boli za cel svet in bi mogoče živela srečno do konca svojih dni, ampak žal je naše zemeljsko življenje časovno omejeno. Sprejela sem dejstvo, da sva si bila namenjena za določen čas-pri nekaterih je to lahko celo življenje, pri nekaterih nekaj let, mesecev, trenutkov,… Bil nama je namenjen določen čas verjetno z razlogom, da se učima, da spoznavama najglobja čustva, ki jih človek premore, da se navdihujema, tolažima, zdravima, preizkušava,.. Nekateri pogojujejo tapravo ljubezen s seksom, v resnici sploh ni potreben seks, da dosežeš tako visoko raven ljubezni. Enostavo veš, da je to to. Z dejanji pa se potem še samo stopnjuje in potrjuje.

Večkrat kje zasledim, da če je prava ljubezen, da potem ni izgovor, da ni pravi čas, ali prava oseba. Midva sva bila obe pravi osebi, ob pravem času, na pravem mestu, vendar nama je bil dan določen čas in sva morala vsak po svoji poti naprej. Vem, da je nemogoče ponovno doživeti tako edinstveno in božansko ljubezen s človekom, zato pač krepim ostale vrste ljubezni in jih razdajam. Učim se živeti in uživati sama s sabo.

Ljubezen je preprosto enostavna in če bi vsi filozofirali kot ti, ne bi bilo nobenega srečnega para na svetu več…

Vzemi se v roke, lahko pa potrdim, da si izbrala popolnoma pravilen naslov teme!

Verjamem, da je enostavna, ko si mlad, ko je še vse življenje pred tabo ali pa če si egoist. Ko si v srednjih letih in imaš za sabo določeno kilometrino in zgodovino, ko imaš že skoraj dokončano neko pot, pa je včasih to nemogoče izbrisat, pozabit, pustit in se it enostavno ljubezen. Verjamem, da če si egoist, potem z lahkoto furaš enostavno novo ljubezen naprej, če pa si empat in še povrhu skromen, pa žal ne gre. To ni nobena filozofija, ampak dejstva moralnega človeka v življenju.

Jebač koliko si star?

Sem moški pri 50+ in ti iz prve roke lahko povem, da se pri teh letih šele začne uživat. Otroci odrasli, v službi si več ali manj prilezel do vrha, stanovanjski problem rešen….

Sicer je malo krize, ko se razideš z dolgoletno partnerko ampak, ko daš to skozi in se posvetiš sebi se začne vse na novo.

Enostavno se na novo zaljubiš, potuješ, hodiš v gore, gledališče, kino, večerje, seksa se več kot vsa leta prej…

kaj bi lepšega 🙂

Avtor z vsem se strinjam, dokler ne prideš do ljubezni. Za mene več ne velja, da bi se še kdaj zaljubila. Enostavno si ne želim neke povprečne ljubezni, ko poznam tapravo in na manj ne morem več pristati. Tudi ne bi bilo fer do novega partnerja, da bi ga čustveno zavajala. Se pa popolnoma strinjam s tabo, da se v teh letih komaj začne uživat…uživa pač vsak po svoje.

Tudi jaz počasi obupujem. Prvi je bil fuk fehter in skrtuh. Potem sem se ponovno zaljubila in vedno bolj ugotavljam da to ni to. Dec totalno ne družaben, sprva se je se malo ven metal in pomagal pr bajti. Zdej je ko napravljen kit na sedežni in se mu ne ljubi nič. Sicer ni preseljen ampak prespi pa pri meni vsak dan. Pika na I je da se ne spomnim kdaj je nazadnje plačal kako pizzo ali podobno. Ne vem no. Razmišljam da je že z mano kaj narobe.

Avtorica, sorry, ampak pišeš traparije. Še 50 nisi stara in si sprejela, da je tvojega ljubezenskega življenja konec? Ti je zagrenjenost pojedla vso pamet? Ves optimizem?

Človek lahko ljubi večkrat, na srečo vseh nas. In ljubezen je ravno tisto najlepše v življenju. Vsi smo bili že ranjeni, obupani, zlomljeni, morda tudi prevarani in zapuščeni. Ampak ni za obupat, treba se je pobrati in iti dalje!👍

pri 56 sem se z muko podala v novo zvezo,ker sem bila oblegana,ker je težil…ker sploh nisem hotela.Preselila sem se k njemu tudi na nagovarjanje najboljše prijateljice.Ljudje so me opozarjali, da njegov odnos do otrok ni ok in kako zelo je pretepal mater svojih otrok.Začela sva super,čeprav je bil morda na začetku preveč osladen.nebi detajlov a s časom sem začela opažati kako pohotno gleda hčerke moje prijateljice.Prav slinil se je ko je pestval tiste punčke.začel se mi je vrteti film opozoril drugih ljudi….Obrnil se mi je želodec,našla sem najbolj neumen razlog,da se odselim.Sem v popolnem šoku.Kaj odslikavam,da nasedam takšnim tipom.Povsem dobro mi je sami,teg ane potrebujem a sem nasedla.Pojdi torej ko čutiš, a se prepričaj.Ljudje hitro izdajo svoj značaj,le opazovati jih je potrebno.

40 + ma ne dosti več