Nov mesec, novo branje:

Michal Viewegh: Primer nezveste Klare

Hudomušna detektivka izpod peresa uveljavljenega češkega avtorja. Ljubosumen znan pisatelj, ki sumi, da ga veliko mlajše dekle vara, detektivski agenciji naroči zasledovanje. Z detektivom spleteta celo prijateljske vezi, sam primer pa se seveda zaplete. Odlika romana je njegova hudomušnost in na videz lahkotna vsebina, ki pa odpira celo vrsto medosebnih odnosov. Ljubosumje, zaupanje, prijateljstvo, zvestoba, varanje in vsa čustvean stanja od sreče do popolne pobitosti dajo bralcu misliti.
Me je pa zelo zmotila neuporaba nedoločnika, čeprav v pogovoru, ker ni ravno razločno, da je to pogovorni jezik (ker sicer niti ni uporabljan).
In pa “ekspreso” namesto “espresso” za kavo. Grozno. Mi gredo kar lasje pokonci.

Agota Kristof: Analfabetka

Avtorica je v tej kratki avtobiografski izpovedi opisala svoje spopadanje z novim okoljem in neznanjem jezika, ko je po prebegu iz Madžarske prišla v francosko govoreči del Švice. Kljub začetnim težavam se je jezika dovolj naučila, da celo piše v francoščini.
Kratko in luštno.

Marguerite Duras: To je vse

To je avtoričina zadnja knjiga, besedilo je pred smrtjo narekovala svojemu zadnjemu ljubimcu. Pravzaprav je zbir prebliskov iz celotnega njenega življenja, ki ga je na koncu zaznamoval smrtni boj z rakom in alkoholizmom.
Je hkrati krik umirajočega, zmagoslavje življenja in ljubezenska izpoved. Lirične kratke misli zvenijo kot haikuji.
Drobna knjižica, vredna pozornosti.

David Lagercrantz: Dekle, ki je živelo dvakrat

Šesta knjiga iz serije Millenium, v kateri hekerka Lisbeth Salander in novinar Mikael Blomkvist ponovno združita moči v odkrivanju državnih zarot, Lisbeth pa konča svojo življenjsko dramo.
To naj bi bila zadnja knjiga iz serije. Pravilna odločitev. Ta nenehna prisiljena nadaljevanja v bistvu delajo slabo uslugo fantastičnim prvim delom. So le slaba kopija. Tudi tu je zgodba precej siromašna, karakterji pa tudi. Ni več kaj novega dodati. Seveda je tudi prvotni avtor Stieg Larsson po mojem mnenju mnogo boljši. Kakor sem bila nad prvimi deli navdušena, zdaj nisem bila več. Saj je berljivo, a prazno. Komerciala pač.

Prebrala še:

Breda Smolnikar: Ko se tam gori olistajo breze

Izredna propovedka, napisana v enem samem stavku, ki kljub temu zajame kompletno življenje podjetne Rozine od izseljenstva do življenja v Sloveniji.
Avtorico so zaradi te pripovedke tožile 3 sestre, ki so prepoznale v njej svojo družino in kar 8 let tožarjenja in dokazovanja fiktivnosti zgodbe in njenih likov je bilo potrebno, da je bila tožba ovržena.
Meni je bila pripovedka izjemno všeč in jo priporočam.

Zgodbe za fante, ki si drznejo biti drugačni

Knjigo sem kupila za sina, a je tudi mene potegnila. Resnične zgodbe o fantih, ki so bili dovolj pogumni, da so udejanili svoje sanje, ideje, želje in z njimi spreminjali svoje okolje, širšo skupnost ali svet.
Zgodbe o znanih ljudeh (znanstvenikih, športnikih, raziskovalcih ipd.) kot tudi o nam čisto neznanih “majhnih” ljudeh, ki pa so ogromno naredili za svojo skupnost.
Navdihujoče branje za vsakogar. Priporočam tako mladim kot starejšim bralcem.
Obstaja tudi 2. del in seveda podobna verzija zgodb za punce.