Septembrsko branje
Tereza Boučková: Leto petelina
460-stranski špeh se da prebrati na dušek, če imate dovolj časa in bralne kondicije. Meni prvega manjka, zato sem za knjigo porabila slab teden. Torej: nadvse berljivo, napisano v slogu dnevniških zapisov, besedišče večinoma preprosto (razen citatov), občutek, da beremo knjigo izpod peresa slovenske avtorice. Zakaj? Češka nam je v mnogo smislih tako blizu, da posebnih kulturnih, zemljepisnih, klimatskih itd. razlik itak ne more biti; poleg tega je bila politično v delno podobnem položaju kot nekoč Slovenija (v času Juge), zdaj pa utegne biti še bolj (politična godlja diši zelo podobno kot naša, vsaj iz ust “navadne” državljanke). Skratka: ob branju se nam lahko zazdi, da bi kaj zelo podobnega lahko napisali tudi sami.
Morda pa le s pomembno izjemo: pripovedovalka in njen mož sta namreč posvojila dva romska dojenčka, nato pa dobila še biološkega sina. Kljub velikemu trudu, ljubezni in drugim “vlaganjem” pa se je izkazalo, da okolje in vzgoja “popušita”, ko bruhne na svetlo genetika. Knjiga je menda sprožila precej polemik v češki javnosti. Predstavljam si, da je verjetno mnogim ljudem (ne le Romom) stopila na žulj. Ker pa sem na neki način sama v situaciji, ko se zelo zanimam za to, koliko je za človekovo osebnost v resnici pomembno okolje + geni + vzgoja (včasih so nas učili, da enako – vsak tretjino, danes se ugotavlja, da ni tako), koliko, kako in kdaj lahko zares “odstranimo” neko neprijetno in pridobimo neko koristno lastnost, se mi zdi pohvale vredno, da je avtorica (pripoved je namreč avtobiografska!) o tem spregovorila brez olepševanja, izmikanja, idealiziranja ali povzdigovanja svojega trpljenja. Pa čeprav je to, kar se ji dogaja ob doraščajočih romskih fantih, le vrh ledene gore; tu je še najstniški “rodni” sin, da o hudih razpokah v njenem zakonu, pred katerimi si bolj ali manj uspešno zatiska oči, ne govorim.
Toplo priporočam!
Joël Dicker, Resnica o aferi Harry Quebert
Ni še čisto do konca prebrana, ker enostavno ne želim zaključiti:)). Vsi knjigoljubci verjetno poznajo zgodbo, zato o vsebini ne bi.
Ko že mislim, da je vse jasno, se vse skupaj zasuče za 180 stopinj in gremo od začetka. Knjiga je sicer kriminalka, vendar so tudi kriminalke lahko dobre ali pa slabe. In ta je dobra. Zgodba je tekoča, napisana na meni najljubši način (sedanjost, preteklost), nagrada velika nagrada Francoske akademije za roman (Grand Prix du roman de l’Académie Française) 2012 je po mojem skromnem mnenju zaslužena.
Priporočam!
V branju je Novorojen, sem nekje na polovici.
Do zdaj bolj tako tako. Sicer čisto spodobna knjiga, samo junaka mi gresta oba na živce, on je en nedorasel večni otrok, ‘papak’, ona pa vsa depresivna in zategnjena že od zgodnjih dni, to žensko sploh kaj veseli v lifu? Samo bledo in cagavo se prepušča ostalim. Ona vsa prazna in izpraznjena on pa Peter Pan. Njuna ljubezen je pa še ena študentska tipična ‘puppy love’, ko si zaljubljen v obdobje in ne v osebo. Vse to ju dela totalno klišejska. Samo se bom prebila, zgodba vseeno dovolj vleče.
Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva
Provokativno pisanje o človeški zgodovini, ki pa dosledno sledi logičnemu, znanstvenemu, racionalnemu in ateističnemu načinu razmišljanja.
Knjiga vredna branja, saj odpira pomembna vprašanja, ki se tičejo vsakega od nas.
Več pa na mojem literarnem blogu.
Jančar: Maj, november
Občutki so mešani. Kritiki so se razpisali, kako je Skubičev roman, ki obravnava podobno tematiko, bistveno boljši. Mene sta razočarala oba. Jančar je tudi v tem romanu mojster besede, protagonisti mi niso le skupki klišejev, kot so zapisali, zdeli so se mi resnični, iz življenja, vseeno pa ne bi ničesar zamudil, če romana sploh ne bi prebral.
Kurt vonnegut: Klavnica pet
Dober prevod. Odličen protivojni roman. V središče postavi bombardiranje Dresdna. Ne manjka niti zelo dobrega humorja.
Edwidge Danticat: Krik’ Krak!
Zelo dobra zbirka kratkih zgodb haitijske pisateljice. S poetičnostjo in folklorno barvitostjo omehča tragičnosti vsakdanjega življenja. Haitijskii sužnji so se prvi uspešno uprli belopoltim gospodarjem, a dežela je še danes na pragu boja za preživetje.
Harari: Kratka zgodovina človeštva
Poskus pregleda zgodovine skozi oči ateističnega znanstvenika. Za vse, ki so mogoče pri zgodovini in še kje marsikaj prespali, daje knjiga zanimive informacije. Zanimiva je formulacija kmetijske revolucije. Nisem pa se mogel znebiti občutka, da je znanost še vedno v prvih povojih. Tako kot cerkvena doktrina, ki skrivnosti ovija v božjo nedoumljivost, tako znanost črne luknje neznanja vpenja v formulacije naključja. Tako naj bi se kognitivna revolucija zgodila zaradi naključne mutacije. Poleg tega se avtor nekako distancira do vprašanj genske manipulacije. Religije, bogove, duhovnost, solidarnost, človekove pravice uvršča med mite. Gre za knjigo, ki je v svojem izvajanju zelo populistična, a kaj veliko novega nima ponuditi.
Natsume Soseki: I am a Cat (Wagahai wa Neko de Aru)
Kar 600-stranski špeh, ki je nastal v prvih letih 20. stoletja. Načeloma gre za družbeno satiro, v kateri sledimo hecni, res čudni mešanici japonske tradicije in nekritičnega navduševanja nad zahodno kulturo, zlasti britansko. Vse to povedano skozi oči mačka enega od (snobovskih) protagonistov. Njihove neskončne razprave te včasih navdajajo z obupom, včasih crkavaš od dolgočasja, ki pa se spet tako lepo zašpili, da ti zaradi tega ni žal, vmes tudi uživaš, se režiš, si želiš, da bi branje trajalo v nedogled – spet drugič pa komaj čakaš, da se bo knjiga končala – you name it … Vseeno pa jo prebereš do konca – ni šanse, da je ne bi.
Že cela dva tedna se ne morem odločit, ali je knjiga genialna, zanič ali pa samo bizarna 🙂
Michal Viewegh: Biosoproga
No, pa sem tudi sama padla v zanko “poletnega branja”. Viewegh me sicer že prej ni navduševal, pravzaprav razlogov za njegovo slavo niti ne razumem, a sem se – kdo ve, zakaj – lotila še ene njegove knjige. Treba mu je priznati, da si je izbral odlično temo, pravzaprav še nisem zasledila kake druge, ki bi se lotila norčevanja iz “novodobniških” soprog & mater. Vsekakor nekaj, iz česar bi se dalo – morda celo z ne prav veliko truda – napisati fantastičen komičen roman. Viewegh je zamočil na vseh frontah – vse je na prvo žogo, knjiga me ni niti najmanj zabavala, in čeprav ni prav obsežna, je nisem prebrala do konca. Še do polovice ne.
Ko precenjen pisatelj misli, da si lahko privošči izdati prav vse. Z užitkom odloženo.
Ava Dellaira, Ljubezenska pisma mrtvim
Knjigo sem rezervirala kar tako, na slepo. Niti tistega opisa – založnik o knjigi – nisem prebrala. Ko sem jo prinesla domov, sem si mislila: “no, pa probajmo”, ne vem zakaj sem mislila, da gre za zbirko pisem, ki jih različni ljudje pišejo svojim pokojnim ljubljenim. Kakšen mimostrel:)))). Spremljamo namreč zgodbo 15-letne Laurel skozi pisma, ki jih piše znanim mrtvim (Kurtu Cobainu, Judy Garland, Amy Winehouse, Janis Joplin, Jimu Morissonu in drugim). Pismo je bilo prva domača naloga pri angleščini. V pismih se prepletata preteklost in sedanjost, tragičen dogodek, ki je zaznamoval ne le Laurel, temveč celo družino, tipične najstniške težave……
Več o knjigi: http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=1859 in samo potrdim lahko ugotovitvi na koncu: navdušujoč prvenec in dodam – čeprav gre za mladinski roman, priporočam tudi nemladincem.
Louise Doughty: Slepa ulica
Priporočam v branje. Ni vrhunska literatura pa tudi ravno plaža ne. Je pa berljivo in ti da misliti. Recimo (pozor, spojlerčki):
Kakšne “pravice” imaš, ko se enkrat spustiš v laganje in varanje?
Kaj to tudi sodno potegne za sabo? Koliko si sploh še kredibilen – kot oseba, kot osebnost, kot Človek?
Kaj je tisto, kar žene v varanje moške, in kaj žene ženske?
Kako nevarni so namišljeni svetovi, ki jih spletamo okoli svojega resničnega (in morda resnično praznega) življenja?
Kje je meja med fantazijo in patologijo?
…
Knjiga je napisana tako, da si ob branju lahko kar predstavljam film (ki bo mogoče res sledil, ker se scenarij kar sam ponuja :).
Michal Viewegh: Biosoproga
No, pa sem tudi sama padla v zanko “poletnega branja”. Viewegh me sicer že prej ni navduševal, pravzaprav razlogov za njegovo slavo niti ne razumem, a sem se – kdo ve, zakaj – lotila še ene njegove knjige. Treba mu je priznati, da si je izbral odlično temo, pravzaprav še nisem zasledila kake druge, ki bi se lotila norčevanja iz “novodobniških” soprog & mater. Vsekakor nekaj, iz česar bi se dalo – morda celo z ne prav veliko truda – napisati fantastičen komičen roman. Viewegh je zamočil na vseh frontah – vse je na prvo žogo, knjiga me ni niti najmanj zabavala, in čeprav ni prav obsežna, je nisem prebrala do konca. Še do polovice ne.
Ko precenjen pisatelj misli, da si lahko privošči izdati prav vse. Z užitkom odloženo.[/quote]
Meni pa je ta Čeh simpatičen. Najbolj me je navdušila njegova Vzgoja deklet na Češkem, kasnejše sicer malo manj. Tale biosoproga pa me je nasmejala in prvič sem slišala za doule, niti sanjalo se mi ni, da obstajajo tudi pri nas in da so “potrebne” v porodnišnicah poleg očetov, ki so že itak obvezni spremljevalci porodov. Veliko žensk poznam, ki jih je obsedla bio prehrana, bio vrtnarjenje, bio-vse, pa joga, pa vzhodnjaške religije, za sveto vzamejo vse modne muhe. In tem je pisatelj nastavil ogledalo in se malce ponorčeval iz njih. Je pa češki humor malce svojevrsten, čisto drugačen od angleškega in skandinavskega, ki smo ga morda bolj vajeni. Skratka, meni je Biosoproga všečna.
@Ana-Stazija
Ja, humor je reč, pri kateri se ljudje zelo razhajajo. In ja, češki je res poseben in večinoma mi je tudi všečen. Njegovi Čudoviti pasji časi so mi bili še všeč, Letoviščarji so me pa tako razočarali, da ga nisem več vzela v roke vse do zdaj. Tudi meni se zdi tema odlična in glede na razširjenost obsedenosti, ki jih opisuje, še čisto premalo uporabljena za humorne knjige. Samo način, kako je to naredil, mi pa ni sedel.
Se strinjam. Čudoviti pasji časi – ja, nisem se spomnila naslova te knjige. Ta mi je bila najbolj všeč, pa že omenjena Vzgoja deklet na Češkem. Letoviščarji so mi šli tudi na živce, pa tudi lani ali predlani izdana knjiga Mafija v Pragi (približno tako, pozabila sem naslov) me ni prepričala. Tale doula mi je bila pa všeč, mogoče zato, ker imam tudi sama podobno mnenje o bio-vsemogočem kot avtor. Sicer pa me najbolj prepriča angleški humor, Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo… Ta je smešna za crknit. Včasih pa ti kakšna knjiga v nekem trenutku ne leži, kdaj drugič jo pa požreš. Bova videli, če bo še kakšno mnenje o Biosoprogi. Prisrčne bio pozdrave.
@Ana-Starzija: Tudi tebi lepe pozdrave z dopusta, kjer vsako jutro ob zori meditiram ob morju, potem ko sem zaužila zvarek iz kičice, namočene v tukajšnjem domačem oljčnem olju. Zatem nabiram divji koromač, ki je odličen za vse prebavne težave, ponoči pa tulim in tekam z endemičnimi šakali, ki jim tukaj pravijo čaglji.
Robert Galbraith: Sviloprejka
Tik pred izidom tretjega primera detektiva Cormorana Strika sem uspela prebrati Sviloprejko.
Roman je odličen. Detektivska zgodba se dogaja med pisatelji (boljšimi in slabšimi), njihovimi agenti, uredniki in založniki – področje, ki ga pisateljica dobro pozna.
Razmerje med Cormoranom in njegovo asistentko Robin je naredilo korak naprej k romantičnemu zaključku nekoč v prihodnosti.
Izvemo nove skrivnosti iz Cormoranove preteklosti. Celo v Bosni je bil in tam iskal množična grobišča.
Jasno postane, kako zelo boleča je lahko hoja s protezo, če koleno ni čisto ok.
Več pa na mojem literarnem blogu.
Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je
Knjiga, ki jo prebereš na dušek. In se ob tem sprašuješ, kaj je vendar “narobe” z junakinjo, da je tako “čudna”. Da, do neke mere je prav zares čudna. Sama sem razmišljala, da kaže nekatere znake avtizma. S tega vidika je knjiga res posebna. Na zavihku piše, da ne govori o ničemer posebnem, in to je res. V njej ni akcije, ne boste kot nori listali strani ali šli celo skrivaj kukat na konec. Branje teče hitro, a hkrati umirjeno. Severnjaškega humorja sama sicer v njej nisem odkrila, ampak pri humorju sem zelo izbirčna, pravzaprav že kar čudna. :)) Tako tudi v Paasilinnovih knjigah ne vidim kakega humorja. Zgodba je v resnici žalostna, vendar povedana tako, da to žalost bolj zaslutiš med vrsticami, kot pa da bi o njej zares bral. Nadvse prepričljiva z vseh omenjenih stališč, le z enega me ni prepričala: da jo govori stara ženska. Ne vem, zakaj ne. Mogoče – kljub nekakšni pridušeni letargičnosti – zaradi energičnosti, s katero pripoveduje? Mogoče zaradi besedišča … Ne vem. Vsekakor pa vredno branja.
Priporočam!
Za book hangover še nisem slišala, se pa ne morem strinjati, da posrečeno označuje moje občutke po Novorojenem. To ni bilo predoziranje do zadušljivosti, ko komaj čakaš, da mine, da lahko spet zadihaš, kot to velja za hangover, torej mačka … Je šlo za zelooo pozitivne, intenzivne občutke, izpolnjenost. Podobno kot pri pravi partnerski ljubezni, ko veš, da je to to in nimaš nikaršne potrebe po tem, da bi iskal kaj podobnega …
Tudi mene je ta knjiga razžalostila in me spravila v otožnost. Da je kaj humorja v njej, bi težko rekla. Glavna junakinja je samoironična, sprijaznjeno in vdano sarkastična do sebe in do drugih. Starih ljudi ne vidi nihče. Res jih ne, priznajmo si. Vsi so nam nekako enaki. Ja, to je zgodba brez pravega dogajanja, kot bi bile glavne osebe v njej že vse mrtve, pa vendar te presune z nežnostjo in čutnostjo. Zaradi topline do moškega te starke, do njenega psa, zaradi njenih strašnih strahov, kaj bodo rekli drugi, da pes ne zna plavati, zaradi drugih nakopičenih strahov v njej, ki ji blokirajo stike do ljudi in postavljajo zidove. Tudi jaz sem rahle predsodke ali kako bi temu rekla ob pogledu na mlado avtorico in sem imela občutek, ko da ona pripoveduje to zgodbo v prvi osebi. Verjetno bom zgodbo hitro pozabila in čez nekaj mesecev ne bom več vedela, da sem jo brala in o čem pripoveduje, vendar jo je bilo vredno prebrati.
David Lagercrantz: Dekle v pajkovi mreži
Žal septembra prebrana samo ta knjiga. Uh, kje je poletje, ko sem imela več časa.
Je pa to odlična knjiga. Nadaljevanje trilogije Millenium avtorja Stiega Larssona. Moram reči, da je Lagercrantz super nadaljeval prejšnjo trilogijo in zelo dobro ujel Larssonov način pisanja. Skoraj ni opaziti razlike. Ta knjiga me je ponovno navdušila tako kot prvi del trilogije, medtem, ko se mi je tretji del zdel že malo razvlečen.
Ponovno sta združila moči raziskovalni novinar in hekerka, tokrat pri raziskovanju v svetu računalništva in industrijskega vohunstva.
Perfektno. Priporočam vse 4 knjige.
Prebrala obe knjigi in obe sta mi bili zelo, zelo všeč. Sta pa seveda različni.
Moram pa reči, da se je tudi mene Novorojen dotaknil v dno srca, zadel me je kot puščica oz. bolje kot top. In na koncu samo obsediš in ne moreš več. Skratka čudovito in pretresljivo. Je pa res, da sem tudi sama imela nekaj pomislekov glede obeh glavnih likov in njunih ravnanj in se moram v tem delu kar nekako strinjati z Minnie glede tega. A kljub temu celotna zgodba to odtehta.
Ne premikaj se pa se seveda dotakne drugače, čeprav prav tako globoko in čustveno.
Obe sta eni najboljših knjig, kar sem jih brala zadnje čase in ju toplo priporočam.
[/quote]