septembrsko branje
Ste še na dopustih, se vam ne ljubi brat ali ne ljubi pisat o prebranem? Konec meseca bo.
Moje branje: Vaš linkC. Läckberg: The stonecutter https://www.amazon.com/Stonecutter-Novel-Camilla-L%C3%A4ckberg/dp/1451621868%5B/url%5D%5B/b%5D
O, ja, Läckbergova zna. Zelo spodoben krimič, me ni razočaral, podobno kot nekaj prejšnjih njenih tudi ne. Prebrala v angleščini, ker sem knjigo kupila od ene punce tule gor. Dober nakup 🙂 Če je kdo za, menjam (sprejemam predloge).
Jo Nesbø: Snežak
Ja, postala sem prava oboževalka Nesbøja. Tudi ta knjiga je noro dobra, nisem mogla nehati brati. Dobra zgodba, dobri zapleti, dober konec. Če je v takšni kriminalki lahko dober, seveda.
Komaj čakam naslednji dve, ki sta še na čakanju doma.
Za malo premora od kriminalk pa trenutno berem novoizdano kjnigo Temni paradiž, finske avtorice Rose Liksom.
To je zbirka kratkih zgodb, ki obsegajo le 1-3 strani, a so izredno intenzivne. Pisane so v 1. osebi in v njih nastopajo večinoma marginalci, posebneži, ki zgodbe tudi pripovedujejo.
Super dobre zgodbe, nenavadne, odštekane. Odbiti liki. Črn humor, drzen jezik, izreden prevod.
Skratka drugačno. Prima. Priporočam.
Tudi jaz čakam, da se kdo oglasi. Tale forum zamira, ne vem sicer, zakaj, je pa škoda, saj je dal odlične debate, dobre predloge za branje itd.
Berem že ves mesec po malem Angela pozabe (Maja Haderlap). Odlična knjiga, ker pa sem službeno in tudi sicer pod hudim pritiskom, jo res berem “po koščkih”, saj to ni lahkotno, razvedrilno ali humorno branje, ampak se mu moraš kar predati.
Knjiga je na pogled tudi zelo lepo “narejena”, škoda le, da kljub ponatisu niso po(s)pravili škratkov in drugih napak (zlasti te nesrečne, večno manjkajoče vejice pred “in”, zaradi katere pride občasno do takih dvoumnosti, da jih komajda razvozlaš).
Ko sem iskala po našem forumu, če je kdo že kaj več zapisal o tej knjigi, sem našla zapis nekoga, ki je citiral odziv F. Lipuša na tole delo in na “pomp” okoli njega (citat lepim na konec tega zapisa).
Službeno sem ravnokar prebrala zgodovinski “prelet” Slovencev v zamejstvu, seveda pa sem kot (slovenska) Korošica o problemu naše manjšine v Avstriji poslušala vse od vstopa v OŠ. Tedaj sem v okviru besedila za domačo nalogo zapisala pesem s privzdignjenima verzoma: “Ker narod si bo pisal sodbo sam – čeprav mu onstran meje vzhaja dan.” No, narod si je tačas pisal sto sodb, vsaka stranka, struja, klika svojo, čeprav je že vseh Slovencev bolj za eno manjšino kot za zaresen narod, naše manjšine pa so bolj drobtine. Ki jih od nekdaj “druži” le to, da so hudo nezdružljive in se ves čas prerekajo.
V tem duhu je Lipušev izliv žolča nad Engel des Vergessens na žalost pričakovan in “klasičen”. Seveda je nesporno, da so avstrijski koroški Slovenci trpeli zaradi jezikovnih (idr.) krivic, ki so jih doživljali onstran meje. A po vseh teh letih, desetletjih (v resnici stoletjih) bi bil že več kot skrajni čas, da bi – če že ne politiki, pa vsaj kulturniki – to presegli in videli širšo sliko. Verjetno bi Majin roman, če bi izšel primarno v slovenščini, ne odmeval tako prav tam, kjer najbolj mora – in to je v Avstriji in nemškogovorečih deželah. In zato je PRAV, da je izšel v njihovem jeziku, da jim je z njihovimi besedami predstavila pekel malega slovenskega človeka. Zato knjige niso mogli spregledati in odriniti v okviru (proti)manjšinske politike. Naravnost v sredo avstrijskega prostora je zarezala.
Toda – če bi ta del Lipuševega besnenja (torej jezikovni) še lahko razumela (na zgodovinski in politični podlagi), pa je nesprejemljivo in nerazumljivo tole njegovo pljuvanje: “Tisti,. ki bodo še pisali knjige in svoje življenjske krize razkazovali v prestopnih knjigah, se bojo še naprej zanašali na travme, in če jih sami ne bojo imeli, bojo segali po travmah drugih in jih obnavljali. Od travm se da lepo živeti.”
Če bi gospod Lipuš zares doživel travmo ali pa se bil sposoben odkrito soočiti z njo (na podlagi njegovega besnila namreč ni mogoče sklepati drugega, kot da je globoko travmiran, kar navsezadnje ni presenetljivo – z “manjšinskega” ipd. vidikov – o njegovem osebnem življenju pa ne vem ničesar in tudi ne nameravam brskati po njem, vem le, da smo travmam izpostavljeni vsi, nismo pa vsi izpostavljeni enako hudim in tudi nismo vsi enako “dovzetni” zanje), bi v procesu prebolevanja verjetno toliko dozorel, da bi takšni komentarji za vedno zapustili njegov duhovni svet. S tem bi veliko naredil zase, nekaj malega pa tudi za svoje okolje, ker vanj ne bi več projiciral tako strupenih pripomb. Ki jih mora porajati huda bolečina (da ne rečem travma).
Pri vsem skupaj je zelo žalostno to, da je knjiga zares dobra. Če bi namreč trivialno in nespretno pisala o “trpljenju”, bi si takle okrc navsezadnje zaslužila. Pa ne. In si ga ni. Prebrala sem precej knjig o travmatičnih doživetjih (od opusa Davea Pelzerja, Cameronove Prve osebe množine, Lehanovega Zloveščega otoka, Giordanove Samotnosti praštevil do, navsezadnje, praktično celotnega opusa slovenskih realistov in nato Cankarja) in le redke med njimi si zaslužijo naziv “literatura” (zlasti med sodobnejšimi). Angel pozabe JE med njimi. Izredno bogat jezik, odličen slog, pripovedna tehnika izbrušena … Več o knjigi, ko jo preberem do konca. Na polovici pa lahko rečem še: nasilje rodi nasilje in travma rodi nove travme, ki jih prenašamo naprej – če stvari ne zdravimo. Haderlapova v knjigi nevsiljivo izpostavi pomemben, zlahka uničujoč vpliv sekundarne travme, o kateri se pri nas, v deželi sto let za leseno žlico, meja gor ali dol, malce več govori šele zadnjih nekaj sekund. Knjiga je zato dragocena tudi s psihološkega vidika.
Citat F. Lipuša, ki ga lahko najdete na tem forumu:
“Pred to knjigo je bilo napisanih sicer veliko drugih, a so bile napisane v nepravem jeziku … Knjiga je zavrgla svoje borno poreklo in se preselila iz spodnjega v zgornji jezik, uverjena, da bo od zdaj naprej izžarevala gosposkost in razkošnost … Je Tjaž priča občnem zboru dvornih norcev? Kakšna maškarada! V sprevodu so obkrožali to zlato tele, ga naobesili z lišpom in okrasjem, še zvonec so mu obesili in poklekali pred njim. Tisti, ki bodo še pisali knjige in svoje življenjske krize razkazovali v prestopnih knjigah, se bojo še naprej zanašali na travme, in če jih sami ne bojo imeli, bojo segali po travmah drugih in jih obnavljali. Od travm se da lepo živeti. Torej na dan spisatelji in spisateljice prestopnih knjig, na dan prestopniki in prestopnice, pojdite se komika in klovna! Spet se bo odkrhal kamen od zidu, krajani pa na praznik razvalin! … ”
Ravno sem sredi knjige Telesni Čuvaj Mihe Mazzinija. Nikoli mi ni žal, da vzamem njegove knjige. Bom videla kako bo speljal do konca.
Težje pa sem se prebila skozi knjigo Tisoč Akrov: teme, ki se prepletajo vse aktualne (dediščine, ekologija, družinske vezi, incesti, …) način pisanja pa izredno neberljiv.
Dobre knjige za branje lahko najdete tudi tukaj: http://knjigoljuba.blogspot.si/?m=1
Pozdravljene.
Tudi meni, ki sem sicer bolj brLK forume, se zdi, da le-ta ŽAL malo zamira. Pa toliko dobrih idej sem vedno našla.
Torej, da vsaj malo prispevam:
Jernej Dirnbek: Pevci pozabljenih pesmi
Gre za prvenec člana skupine MI2.
Opisuje dogajanje v povprečnem slovenskem kraju Podgorje, ravno dovolj velikem, da je lahko občina. Zdravko, davčni uradnik, se sveže ločen vrne pod rodni krov, naveže stike z malo pozabljenimi prijatelji in se ponovno vklopi v dogajanje v kraju, tudi z sodelovanjem v neorganizirani pevsko igralski skupini imenovani Pevci pozabljenih pesmi.
Knjiga se ne poglablja v osebno zgodbo osrednjega lika, ki pravzaprav niti ni toliko osrednji, temveč opisuje dogajanje v kraju in delovanje številnih likov, od župana, lokalnega mesarja, raznih postopačev. Zgodba, ki jo lahko apliciramo na vsak manjši kraj v Sloveniji – tudi jaz sem se našla :))
Jezik je preprost, zgodba lepo teče – luštno, sproščujoče branje.
No, moj skromen prispevek :)) Uživajte v sončku, dokler ga še imamo, lp
