sestra ali žena – kdo je bolj pomemben
Ko se ženska/moški poroči in si ustvari družino, mora ta postati njegova primarna družini in biti seveda najpomembnejša. Bratje/sestre, starši tako postanejo sekundarna družina in so seveda na 2.mestu. Primerjati ljubezen do moža/žene in ljubezen do brata/sestre pa ni logična, ker imaš rad vsakega na svoj način. Tisti, ki so si ustvarili svoje lastne družine, ampak za primarno družino še vedno pojmujejo starše in sorojence, partner in njegovi lastni otroci pa so peto kolo, nimajo razčiščenih vseh pojmov v glavi in zato tudi pride do konfliktov v zvezi.
Moram priznati, da so moje prioritete enake. Vedno je prvi otrok, potem moja mami in oče, potem moj brat, nato mož in nato prijatelji. Moža lahko 100 x zamenjaš, niti v žlahto ti ni. Brat pa vedno ostane brat in vedno je tam, da ti pomaga.[/quote]
Faaaaak no, pa bogi vaši možje no!
Tale vaša logika mora delati tudi v drugo smer, saj se strinjate tudi s temle, ane:
Vedno je prvi otrok, potem moja mami in oče, potem moja sestra, nato mož in nato prijatelji. Ženo lahko 100 x zamenjaš, niti v žlahto ti ni. Sestra pa vedno ostane sestra in vedno je tam, da ti pomaga.
Moram priznati, da so moje prioritete enake. Vedno je prvi otrok, potem moja mami in oče, potem moj brat, nato mož in nato prijatelji. Moža lahko 100 x zamenjaš, niti v žlahto ti ni. Brat pa vedno ostane brat in vedno je tam, da ti pomaga.[/quote]
Praviš, da moža lahko 100 x zamenjaš, potem bi ga lahko rangirala na 5. mesto na lestvici, za prijatelje (saj veš, pravijo, da ima človek v življenju kvečemu 2-3 prave prijatelje).
Kam pa postavljaš eventuelnega ljubimca ? (pazi pri odgovoru – zaradi ljubimca boš lagala možu)
Mal so butaste tele lestvice……..
Moram priznati, da so moje prioritete enake. Vedno je prvi otrok, potem moja mami in oče, potem moj brat, nato mož in nato prijatelji. Moža lahko 100 x zamenjaš, niti v žlahto ti ni. Brat pa vedno ostane brat in vedno je tam, da ti pomaga.[/quote]
Ja, do dedovanja po starših….. Potem se pa dostikrat pokažejo idealni bratje in sestre.
In se je rešila moža. Zakaj ni babice vzela k sebi in jo negovala? Absolutno zagovarjam vso pomoč svojim in tudi drugim, vendar odseliti se mi je malce bedno in nespametno.
Babica bi bila lahko pri vas!!!!![/quote]
na žalost se ga ni rešila, je prišel za njo nekaj let kasneje.
sicer pa sta zame na prvem mestu moji hčeri. za njiju vse. potem moji sestri, potem pa po želji / potrebi. moj partner nima določenega mesta na lestvici, ker je v prvi vrsti moj partner, kar pomeni nekako tako kot če bi vodila skupaj podjetje. hčeri sta od mene odvisni, on pa naj ne bi bil. je pa zamenljiv, kar sestri in starša nista.
Meni se pa tole o zamenljivosti partnerjev sliši čisto narobe. Saj vem, da zveze lahko razpadejo, ampak a res tako gledate na stvar? Najprej starši/sestra, potem pa partner, ker je itak zamenljiv?!? Zveni skoraj tako, kot da ga rabite samo za naredit otroka, potem bo pa itak “zadnja rupa na sviralu”.
Jaz si ne predstavljam, da bi potrebe staršev postavila pred partnerjeve – v končni fazi je to človek, s katerim sva se skupaj odločila, da bova živela skupaj in si delila vse, kar takšno življenje prinese, vključno s skrbjo za širšo družino. Vedno bom pomagala staršem, svojim in moževem, ter svakinji, če bodo RES rabili mojo pomoč in vem, da lahko enako rečem za moža. Ne bom pa postavljala njihovih želja pred partnerjeve, vsekakor ne brez predhodnega dogovora z možem.
a ni malo nesmiselno definirat kod nam je bolj pomemben. Se mi zdi da je bolj enostavno razmislit na koga se lahko kadarkoli obrneš, kdo te še nikoli ni pustil na cedilu al pa kot pravi moj dragi ”kdor bi šu do kolen v zasko” za nas. V nekaterih primerih pač ljujde lažje zaupajo svoji primarni družini kot pa možu/ženi, vse več pa je primerov ko niti lastni primarni družini ne moraš več zaupati. So primeri kjer so najboljši odnosi med prijatelji tam pa odpadejo in primarna in sekundarna družina… Izjema so otroci, ki so upam da komurkoli, ki jih ima, pač na prvem mestu (pa ne za razvajanje)
@disfunkcionalna družina, taščinemu pisanju se drugače reče sarkazem.
Vse ste pa smešne, ko (ne)zrelost nekoga ocenjujete po tem, da bi brata/sestro na (skrajno ponižujoči) lestvici postavil pred zakonca. Še najbolj smešen je pa “argument dediščine”. Tako podlih bitk kot med zagrenjenimi ločenci, nisem videla med nobenimi sorojenci.
Prioriteta bi morali biti dobri odnosi z vsemi, ki so nam blizu (ne samo z zlatimi, srebrnimi in bronastimi ). Je pa v življenju pač tako, da te lahko vsakdo (ja tudi otroci) pusti na cedilu. Kaj pa potem počneš s svojo lestvico?
Ne vem, jaz pa ne morem definirati, kdo mi je na prvem mestu po tem, kdo mi lahko najbolj pomaga. V končni fazi mi otrok nič kaj ne koristi 🙂 Enostavno sem prepričana, da če živiš skupaj s partnerjem, živiš z njim, ne pa z mamo/očetom/sestro/hrčkom/…
V bistvu mi je partner “pomembnejši” od otroka. Ker otrok bo na neki točki odšel, zaživel po svoje, stran od naju, sam ali s svojim partnerjem/partnerico. Ni nekdo, ki bo na dolgi rok z mano delil življenje, skrbi, žalost. Seveda upam, da si bomo ostali kot družina čustveno blizu, vsekakor pa ne pričakujem, da bo otrok visel na meni do moje smrti. Upam vsaj, no :-)) Ampak trenutno, ko je otrok še (relativno) majhen in naju potrebuje, so njegove potrebe večinoma na prvem mestu oz. imajo velikokrat prioriteto pred mojimi/najinimi, to pa drži.
No ja glede na dnevno nastajajoč poste na točno tako temo se bojim, da je – vsaj realno stanje, če že njeno pisanje ne – daleč od sarkazma.
Malo si poglej po monu, o čem poročajo snahe: nikoli ne bom toliko vredna kot moževa sestra, kri je le kri, pravijo tašče itd.
Kadar sta si partnerja na prvem mestu, se tudi vse ostalo avtomatsko pošlihta tja, kamor sodi. V nasprotnem primeru so lahko samo zdrahe.