Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek sestra ali žena – kdo je bolj pomemben

sestra ali žena – kdo je bolj pomemben

In to je edino pravo, zrelo razmišljanje.

Podpišem!

Skoraj po pravilu zakoni, v katerih je eden ali pa oba zakonca preveč navezan na matično družino ne delujejo najbolje.
Verjemite sem že dolgo na svetu in vem.
Tudi starši , če so stvari normalno pošlihtane so veseli, če se otroci odselijo in zaživijo na svojem. Konec koncev prav paše, ko gredo enkrat mladiči na svoje, pa si spet malo frej, pa zakonca se spet lahko posvetita eden drugemu. Saj to je bistvo družine , a ne?

nova
Uredništvo priporoča

Ha, ha, ha…tole je pa končno spet ena smešna tema, sem pomislila, ko sem prebrala prvi post. Potem sem jih prebrala še nekaj, pa ne morem verjet… Sicer je res, da smo ljudje različni in da se trudim vsakogar razumet, ampak tole pa težko razumem, da ti kdorkoli iz sekundarne družine pomeni več kot primarna družina. Pri meni sploh ni dvoma: mož, otroci, vnukinja in nečakinja (ki smo jo sprejeli v našo primarno družino), potem pa šele starši, brat, o sestri pa raje ne bi.

in potem so vse te, ki postavlljajo žlahto pred partnerja, na smrt užaljene, ko ta tu in tam kdaj na prvo mesto postavi ljubico.

LOOOOOOOOOOOOOOOL

iz branja odgovorov je popolnoma jasno zakaj je v Sloveniji toliko nesrečnih družin, groznih partnerskih odnosov in zavoženih otrok…

Osebno se stgrinjam s tistimi, kot pravijo prav vsi strokovnjaki, da bi nam partner-mož ali žena moral biti prvi. Če ni smo slabo izbrali in če ni je naš odnos klavrn…in s tem je posledično zelo klavrno tudi naše življenje. So pa seveda pomembni tudi vsi ostali omenjeni sorodniki začenši z otroci (ampak njim moramo dovoliti da odrastejo in da jim bo nekoč partner pomembnejši od nas!!!), starši in sorojenci, pa seveda prijatleji in ostala podporna mreža.

hmmm se ti zdi, da so večkrat prevarane tiste, ki vsej družini namenjajo svojo pozornost i ljubezen ali tiste, ki se bolestno 24/7 oklepajo partnerja?

Vsekakor mož. On je moj življenski sopotnik in konec koncev moram svoje interese usklajevati z njegovimi, če želiva, da nama laufa.

Če bi se ozirala na sestre, bi kaj težko “furala” svojo družino.

Vsekakor imam rada sestre, vendar o vseh odločitvah se posvetujem z možem, vedno je na prvem mestu on in otrok. Šele potem pridejo straši in sestre.

https://www.facebook.com/actio.si

In potem imaš en kup zblojenih ljudi, ki so celo življenje poslušali, da je kri pred partnerstvo in da so partnerji le potrošna roba. Dokler ustrezajo tvojim potrebam in željam jih prenašaš, potem jih pošlješ dam…

Lepo učite vaše otroke.
Lep zgled jim dajete.

Mi živimo v razširjeni družini amapk se ve kdo spada v primarno in kdo v sekundardno.
In otroke vzgajam tako, da si vzamejo čas magari do 40 leta in si najdejo partmerja s katerim si bodo ustvarili samostojno družino na svojem in s katerim bodo do konca življenja – zato naj pazijuo, kaj bodo izbrali!

Da ni tvoj dedec copata, da se vse s tabo posvetuje ? Jaz se z mojo samo glede sexa pomenm, pa če ma kej za okrog otrok potarnat. Pomembna vprašanja pa rešujem z bratom in pa seveda v gostilni s prijateljem Jožetom. Kaj pa naj bi z ženo rešval, pa se posvetval, pa razglablov – nč, jaz se odločm in tko more bit storjen. Če kej ne vem, al pa če mam z avtom problem se pa v gostiln (k Tinka prnese 3 ta hladne) pogovorim z Joškotom pa s Samotom. Vam pravm pir ni voda – mislm kri ni voda !”! (ne vem kak se briše če kaj narobe napišeš na totemle forumu).

Ni dileme, samo partner.

svašta

a s pol kdo čudi, da je v Sloveniji toliko disfukcionalnih družin/posameznikov

a je to sploh dilema? Najprej mož/žena, otroci, potem pa vsi ostali!

Sestro. Mož zna plavat, ona pa ne.

OMG … Hja, verjetno je tvoja žena tista, ki je pisala, da ji je brat pomembnejši od moža.

Neumnost! Tvoj mož, če ga imaš, bo vedno del družine svojih staršev. Tudi, če se je poročil s teboj, je še vedno član družine svojih staršev, pa če ti je to všeč ali ne.
Odrasti že enkrat in ne bodi ljubosumna :-p

Tako je! Ko se je moj brat poročil s čarovnico, ki je od njega zahtevala, da s starši ter z menoj pretrga vse stike, on tepček pa jo je ubogal, Sem mu lepo rekla naj dobro premisli kaj dela, ker jaz bom celo življenje njegova sestra, za njo pa samo bog ve kako dolgo bo njegova žena. Je ob tej moji izjavi skoraj dobila živčni zlom. In kaj se je zgodilo? Čez dobro leto sta se ločila.

Epilog: jaz sem še vedno njegova sestra, nje pa že dolgo ni več. Hvala bogu 🙂

hmmm se ti zdi, da so večkrat prevarane tiste, ki vsej družini namenjajo svojo pozornost i ljubezen ali tiste, ki se bolestno 24/7 oklepajo partnerja?[/quote]

takšne so daleč od tega, da bi na prvo mesto postavljale partnerja.

Samo tole, opažam, da nekateri (Morag itd) ne zmorete ločiti osnovnih pojmov: primarna in sekundarna družina. Primarna ne pomeni “na prvem mestu prioritet” in se ne moreta izmenjevati, v smislu, zdaj pa bo primarna postala malo sekundarna…

itak, da je mož na prvem mestu. ni čudno, da dajete prioritete bratom, sestram, staršem, kolegom,…samo možem in ženam ne, potem se pa čudite zakaj so ti tako hladni do vas.

… tole pa res ne razumem najbolje…
prebiram in prebiram poste in mi ni jasno, zakaj sploh enačite te stvari.
Seveda je meni moj brat zelo pomemben, ampak, jaz imam moža in otroke. Vsekakor živim z njimi in za njih. Trudim se, da bo nam v redu in da živimo kar se da normalno življenje. V tem smislu so seveda na prvem emstu oni, torej mož in otroci. Za koga bi prej dala odrezat roko, Seveda za otroka prvo. Obe očesi bi dala za otroka. Za moža menda niti ne toliko, morda kako ledvico, kri in take fore :). Roke si zanj verjetno ne bi odrezala.
Brat, starši… seveda so mi zelo zelo pomembni, so moja familija, to je moja kri. Smo povezani, smo v stiku, se imamo radi, si pomagamo kolikor lahko. Če bi komu zaškripalo bi nesebično pomagala, ker vem da bi oni tudi meni in so nam tudi že. Roke za njih pa verjetno tudi ne bi dala.
Da bi bilo vprašanje, da moram bratu pomagat, ker je zabredel… z možem skupaj bi se dogovorila, kaj in kako in se po zdravi pameti odločila, da mu pomagava koliko je v najini moči, da ne ogrožava svoj obstoj, svojo eksistenco… vseeno so tu na prvem mestu otroci. seveda bi pomagala, ni da ni… seveda… ampak samo toliko kolikor bi lahko, da ne bi ob tem ogožala svojo družino, ki je na prvem mestu.
Torej, verjetno bi se znala odrečt marsičemu, da pomagam bratu ali staršem, tudi vzela bi jih v svoj dom pod svojo streho, pomagala bi jim , seveda, vendar so prvi na lestvici moji otrci in moja družina. Jaz in mož sva partnerja, sva tim sva kot eno. Skupaj sva naredila družino, oba sva odgovorna za njo, oba morava poskrbeti, da bomo preživeli, da nam bo v redu in da spravimo h kruhu svoje otroke.
Menim, da tu taka primerjava, ala koga bi prej rešila, brata ali moža, čisto mimo usekana, ker to ni sploh za enačiti. Boh ne daj da se kaj takega zgodi, vsekakro bi si očitala do konc življenja, zakaj nisem rešila še drugega ali zakaj sem enega in drugega ne in zakaj se je to sploh zgodilo… to niso enostavne stvari, ta zadeva ni črno/bela.

Moj fant ima mlajšo sestro (12), s katero se imata grozno rada. To se mi je najprej zdelo super, dokler mu nisem potarnala, da se do mene občasno grdo obnaša (neprimerni komentarji o meni, moji družini in naši hiši), čeprav je na splošno do mene zelo osladna, ker ve, kako se imava z njenim bratom rada.
Vse lepo in prav, razumem, da je otrok, tudi sama se pri tej starosti imela kakšne neprimerne, ampak, če se otrok grdo obnaša, se mu menda kaj reče, ne? Vsaj meni se je, da sem vedela kje mi je mesto in kaj se spodobi.

No, on mi je pa na to odvrnil, da naj ji nič ne rečem, ker bo potem boga revica žalostna. In s tem je pokvaril vse, oz. jaz sem, kaj se m ga pa poslušala, koza neumna?! Odnos z njegovo sestrico, ki sva se vseeno dobro razumeli, je šel v franže, danes mi gre 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa, ko jo vidim, samo še na živce, ker sem predolgo požirala nesramnosti razvajene smrkljice. Na žalost je že večkrat postavil sestro na prvo mesto, da o mami ne izgubljam besed.

Tako da vem, kako grozno to boli, še posebej ker se sam počutiš tako neumno, ker si dejansko ljubosumen na sestro in mamo.
Amapk na žalost vem, da to ljubosumje ni iz trte izvito, čeprav imajo nekateri to srečo, da tega ne razumejo.

Nimam pa nobenih namenov prekinjat njegovih stikov s svojo družino. Rada bi samo, da bi počasi malo bolj dojel, da sva družina midva in najin bodoči naraščaj. Saj bo, samo kaj, ko ga pri tem ovira njegova družina.

Bulšit. Ovira se kar lepo sam. Dlje ko boš iskala izgovore zanj, slabše bo za vaju oba. Predvsem zate, pravzaprav – njemu kot maminemu sinku ne bo hudega, on bo itak izbral tisto, kar izbira že vse življenje.

Bulšit. Ovira se kar lepo sam. Dlje ko boš iskala izgovore zanj, slabše bo za vaju oba. Predvsem zate, pravzaprav – njemu kot maminemu sinku ne bo hudega, on bo itak izbral tisto, kar izbira že vse življenje.[/quote]

Ja, se čisto strinjam. To sem mu tudi povedala, ker se na srečo vsaj odprto pogovarjava o teh stvareh.
Za primer, ko sva njegovim staršem povedala, da se bo iz odselil iz študentskega stanovanja in se preselil k meni, kjer sva si uredila mansardo, je še 3 mesece potem javkala (beri: ukazovala, ko da je star 10) zakaj ji je nosi cunj domov za oprat. Halo, ker živiva skupaj, menda jih pereva pri nama?!

On pa je odvrnil, ko sem z njem načela to debato o rahli “neuravnovešenosti” (hec, da ne bo kdo resno vzel) njegove mame, da ga ima pač rada, in ne more naenkrat odrezat teh stvari.
Preoblem je bil tudi v vsakodnevnih klicih, ki me ne bi motili, če bi bil to normalen klepet. Ampak klicali so ga 3x na dan, pa je v ljubljani študiral že 3 leta. Najprej mama iz službe, ko je bila na malici, potem oče, oba po 20 min, zvečer pa obvezno še klic za lahko noč, kjer so se zvrstili vsi trije. pa še babica, isto klic za lahko noč.

Saj se imamo tudi mi doma radi, vsaj jaz nikoli nisem čutila, da se ne bi imeli ali pa da bi karkoli manjkalo. Ampak mene so vzgojili v samostojno punco, ki se pri 21 preživlja sama (pomoči mi se veda nebi odrekli), ampak od njegovih pa padajo komentarji da imam slabe in neodgovorne starše. Mislim halo?! Res grozno, a ne, da me je mama pripravila na življenje tako, da me pri 22 letih ne rabi vsak dan spraševat, če sem jedla pa kaj sem jedla pa na splošno klicat vsak dan ko da sem stara 11 in sem v šoli v naravi.

Normalno da ga imajo radi, tudi vem, da ima (očitno) vsaka družina stvari urejene po svoje. Pravilno. Sem mu tudi povedala, da oni sami od sebe ne bojo nehali in se začeli obnašat kot da je že odrasel, meje bo moral postavit in premikat sam. Je za nekaj cajta zaleglo, čeprav so se vsi obregali vame (itak sem izpadla cela pra***ca), potem pa spet po starih tirih. Zdaj je pa ciklično, hehe. Ampak sem optimist. =)

U, se mi je pa malo dvignil pritisk =)

New Report

Close