pardon, zakaj ji NE nosi cunj domov za oprat.

Bulšit. Ovira se kar lepo sam. Dlje ko boš iskala izgovore zanj, slabše bo za vaju oba. Predvsem zate, pravzaprav – njemu kot maminemu sinku ne bo hudega, on bo itak izbral tisto, kar izbira že vse življenje.[/quote]

Ja, se čisto strinjam. To sem mu tudi povedala, ker se na srečo vsaj odprto pogovarjava o teh stvareh.
Za primer, ko sva njegovim staršem povedala, da se bo iz odselil iz študentskega stanovanja in se preselil k meni, kjer sva si uredila mansardo, je še 3 mesece potem javkala (beri: ukazovala, ko da je star 10) zakaj ji je nosi cunj domov za oprat. Halo, ker živiva skupaj, menda jih pereva pri nama?!

On pa je odvrnil, ko sem z njem načela to debato o rahli “neuravnovešenosti” (hec, da ne bo kdo resno vzel) njegove mame, da ga ima pač rada, in ne more naenkrat odrezat teh stvari.
Preoblem je bil tudi v vsakodnevnih klicih, ki me ne bi motili, če bi bil to normalen klepet. Ampak klicali so ga 3x na dan, pa je v ljubljani študiral že 3 leta. Najprej mama iz službe, ko je bila na malici, potem oče, oba po 20 min, zvečer pa obvezno še klic za lahko noč, kjer so se zvrstili vsi trije. pa še babica, isto klic za lahko noč.

Saj se imamo tudi mi doma radi, vsaj jaz nikoli nisem čutila, da se ne bi imeli ali pa da bi karkoli manjkalo. Ampak mene so vzgojili v samostojno punco, ki se pri 21 preživlja sama (pomoči mi se veda nebi odrekli), ampak od njegovih pa padajo komentarji da imam slabe in neodgovorne starše. Mislim halo?! Res grozno, a ne, da me je mama pripravila na življenje tako, da me pri 22 letih ne rabi vsak dan spraševat, če sem jedla pa kaj sem jedla pa na splošno klicat vsak dan ko da sem stara 11 in sem v šoli v naravi.

Normalno da ga imajo radi, tudi vem, da ima (očitno) vsaka družina stvari urejene po svoje. Pravilno. Sem mu tudi povedala, da oni sami od sebe ne bojo nehali in se začeli obnašat kot da je že odrasel, meje bo moral postavit in premikat sam. Je za nekaj cajta zaleglo, čeprav so se vsi obregali vame (itak sem izpadla cela pra***ca), potem pa spet po starih tirih. Zdaj je pa ciklično, hehe. Ampak sem optimist. =)

U, se mi je pa malo dvignil pritisk =)[/quote]

Sicer ni smešno, ampak narežala pa sem se, ko sem tole prebrala.

Đizs maš ti dobre živce 😀
Jaz bi ga po moje ob dnevih, ko ga ne pokličejo, spraševala, al je že poklical mamico pa ji dal lupčeka za lahko noč 😀

Haha, ga špikam konstantno 😉
Kako se pa reveži smilijo drug drugemu, ko se ne kličejo tako pogosto ( ber: zmanjšajo število klicev iz 14-25 na teden na 7-12 na teden).
Njemu se smili njegova mama, ker ji je hudo, ker se nič ne slišita (šmrk šmrk), njim pa on, ker si je našel takšnega rotvajlerja od ženske.
Bogi revež.

se pa opravičujem, ker smo malo offtopic.

Mam odlično družino, ki mi je vedno in mi bo vedno stala ob starni.
Brat ima že svojo družino in jaz svojo. Odlično se razumemo, se družimo in si pomagamo…

Moj ima drugačno družino…njegova mama in stric (mamim polbrat) se obiščejo enkrat letno. Drugam na obiske ne hodijo. Tudi k njim ne hodi nihšče.
Mama in oče sta ločena.
Očeta obišče tudi on samo dva to trikrat na leto.
Ima polbrata za katerage meni, da ni ‘član družine’ ima očima za katerega meni da ni član ružine….
Mama in babica ki živijo v isti družini se nenehno kregajo zaradi maminega novega moža, hišo imajo razdeljeno na etaže….

Nikoli se ni vključil v našo družino… ne mara obiskov ne mara hodit na obiske…

Pa vseeno, da se kdo vtaplja, še jaz skočim notri, ker bi me verjetno to da lahko rešim samo enega kasneje tako ali tako ubilo..

Glede ostalih prioritet samo za otroka naredim vse- vsi ostali so na drugem mestu. Ker je otrok še tako majhen, da sam ne more preživeti in skrbeti zase – vsi ostali pa lahko.