Vsak dela s svojim denarjem, kar hoče. Pa res. Dovoljujete svojim otrokom, ko jim daste denar, ki je potem njihov, da gre iskat droge, alkohol. Dovoljujete svojemu partnerju, možu ali ženi, da s svojim denarjem kupuje drogo in hodi na k….moškega ali ženskega spola. Ne. Zato ne bodi hinavski, da naj starša delata z denarjem kar želita. Ja, ker vam talata denar, sestri pa ne. Zato se vam zdi to čisto o.k. Sebičneži in nedelavni ljudje, ki ste prisesani na druge. Avtorica veš, če bo šel svet naprej kot gre in ko bo mama odšla boš ti imela svoj življenje enak, Sestri se bo pa podrl, ker ne bo znala nič. Propadla bo na celi črti. To prinese lažniva dobrota staršev.

pozabili ste dodat še kak Mars, pa potop v Marijanski jarek..
skratka producirate variante, da lahko opravičite svoje mnenje, jasno..

sej lahko prvemu pošljete pa darilo v obliki vikend paketa v topličkah za 300€..al vas bo teh 300€ ubilo?? pa dobijo VSI NEKAJ, pač po potrebi, lahko pa v tej “zgodbi” 1. izpade z NIČ ampak ne tako VEDNO v vsaki “zgodbi”..

pa tudi , če človek da primer z €, a je to za vas že preveč, ker ni primerjava v skledah, in če bo primerjava v skledah , boste tumbali kaj je pa z živino, pa z deskami..
[/quote]

A pa ti res verjames, da tale avtorica ne dobi nic, cisto nic? Bi bilo treba se sestrino verzijo prebrati.

Si preskrbljena. Kaj bi? Ti bi še več. Ampak nočeš bit požrešna – prepozno, si že. Ne vtikuj se v to, kako še živeči razpolagajo s svojim denarjem. Deduješ lahko nujni delež, ostalo pa ni v tvojih rokah.

Jaz pa avtorico razumem in mislim, da ne gre za njen materializem, ampak tega tisti, ki niste doživeli razlik med brati in sestrami enostavno ne morete dojeti.
Npr. pri nas trije otroci. Sem najstarejša in od malega naprej sem gledala, kako je brat ljubljenček, sestra pa en tak jebiveter, ki se itak ni trudila niti sekirala za nič.
In dolga leta sem rabila, da sem prebolela to, da je brat vedno dobil vse, kar si je zaželel, jaz pa sem svoje želje itak držala zase, saj sem vedela, da zame ni posluha niti denarja.
Seveda sem šla od doma, kolikor hitro se je dalo, tamaladva pa sta ostala doma. En dobil parcelo, da je postavil hišo, drugi pol hiše, jaz pa do danes še ničesar, pa sem bila v situaciji, ko sem bila popolnoma na dnu. In sem morala preživeti sama, brez pomoči družine.
Pa da ne bo pomote, sem prerastla in prebolela te zamere, in tudi družimo se popolnoma normalno in v bistvu do brata in sestre ne gojim nobene zamere. To je bila vse odločitev staršev, pa tudi njima sem že zdavnaj odpustila, hvalabogu, saj bi me drugače požrlo.
Je pa res tudi to, da ne mislim prevzeti nobene skrbi v primeru bolnih staršev, saj sta brat in sestra zraven njih, jaz pa kar nekaj km stran. Pa tudi sicer se ne čutim dolžna, da bi morala komurkoli pomagat, kar pa je navsezadnje tudi en plus.

Pa kaj nihče od vas ne razume, da se tukaj ne gre za denar. Gre se za pozornost staršev, ki jo izkazujeta bolj sestri kot njej. Sredstvo za izkazovanje naklonjenosti pa je v njihovi družini očitno denar. Vendar pozor! Ni nujno, da imata starša tvojo sestro raje. Ni nujno. Bi ju mogoče vprašala kako je z ljubeznijo do tebe?

Očitno je da imajo sestro rajši od vaju z možem .Sicer pa kot je že nekdo zgoraj napisal: denar staršev ni tvoja last in ona2 se bosta odločila, kateremu otroku bosta po smrti prepisala vse premoženje pa ni treba računat sam na starejše… Nevem če ste pa tok v finančni stiski pa si lohka tut sposodte ane sej ni problem vprašat za denar…. Znajdi se!!

A ti imaš otroke?
[/quote]

Ja, zakaj?

Si preskrbljena. Kaj bi? Ti bi še več. Ampak nočeš bit požrešna – prepozno, si že. Ne vtikuj se v to, kako še živeči razpolagajo s svojim denarjem. Deduješ lahko nujni delež, ostalo pa ni v tvojih rokah.
[/quote]
Pa kakšne veze ima to, ali je nekdo preskrbljen in potem kao ne rabi nič dobiti oz. je celo požrešen? Z ženo sva se zakreditirala do amena, da sva postavila hišo in kar nekaj časa bova še odplačevala kredit, imava dva avta, ki nista slaba in tudi nad plačama se ne moreva pritoževati vendar sva si vse kar imava zaslužila s svojim delo in kreditom. In jaz se vsak dan zbudim z bojaznijo, ali bo še služba, ali bomo lahko odplačevali kredit in premislim ali nek evro zapraviti ali ga raje prihraniti za vsak slučaj zaradi kreditnih obveznosti. Nekaj imamo tudi prihranjenega tako, da če bi moral sedaj plačati 10K€ nas nebi pobralo.

Po tej logiki jih nemalo tu meni, da nam nič ne manjka, da smo preskrbljeni in da bi še mi lahko kaj komu dali.

Je pa tu npr. brat od žene, ki je v zadnjih letih dobil keš že za tretji avto (enega razbil, drug ni bil dovolj šminkerski), dobil je zastonj stanovanje od staršev tako da ne ve, kaj pomeni imeti kredit in skrb, mamica mu še vedno občasno kuha in redno pere perilo, sam pa je kot ptiček na veji, star pa 40 let.

Torej ker brat od žene ni imel avta in stanovanja, njun drug otrok (moja žena) pa ima tako avto kot rešen stanovanjski problem je logično, da brat dobi vse, ona pa nič saj mu gre vendarle nekaj slabše oz. se ni tako znašel.

Kaj pa če bi si tudi brat (oz. sestra od avtorice tega posta) vzel kredit, da bi si kupila tisto, kar nima, bi mogoče delala še kaj honorarno, se doizobrazila in imela s tem možnost dobiti bolje plačano službo…, in ali mislite da nam (četudi imamo “vse”) nebi prišlo prav nekaj 10K€, s katerim bi lahko delno poplačali kredit in imeli manj skrbi? To, da če je nekdo navidez preskrbljen ne pomeni, da tudi njemu nebi prišlo prav kaj €, če se že tala.

Moje mnenje je, da če imata starša dva otroka in imata namen talati, da se da obema otrokoma enako ne glede koliko kdo ima, saj lahko tudi tisti, ki nima toliko vzame kredit in ima toliko, kot drug otrok. Če pa mislita starša delati razliko pa naj to jasno povesta, vendar naj potem pričakujeta tudi primeren odnos s strani prikrajšanega otroka in to je še najbolje pokazati, ko bo kdo od staršev zbolel. Če se en otrok sam odreče delu denarja (ker ima kao dovolj) je to njegova stvar, nikakor pa ni sprejemljivo delati razliko s strani staršev.

Pa kakšne veze ima to, ali je nekdo preskrbljen in potem kao ne rabi nič dobiti oz. je celo požrešen? Z ženo sva se zakreditirala do amena, da sva postavila hišo in kar nekaj časa bova še odplačevala kredit, imava dva avta, ki nista slaba in tudi nad plačama se ne moreva pritoževati vendar sva si vse kar imava zaslužila s svojim delo in kreditom. In jaz se vsak dan zbudim z bojaznijo, ali bo še služba, ali bomo lahko odplačevali kredit in premislim ali nek evro zapraviti ali ga raje prihraniti za vsak slučaj zaradi kreditnih obveznosti. Nekaj imamo tudi prihranjenega tako, da če bi moral sedaj plačati 10K€ nas nebi pobralo.

Po tej logiki jih nemalo tu meni, da nam nič ne manjka, da smo preskrbljeni in da bi še mi lahko kaj komu dali.

Je pa tu npr. brat od žene, ki je v zadnjih letih dobil keš že za tretji avto (enega razbil, drug ni bil dovolj šminkerski), dobil je zastonj stanovanje od staršev tako da ne ve, kaj pomeni imeti kredit in skrb, mamica mu še vedno občasno kuha in redno pere perilo, sam pa je kot ptiček na veji, star pa 40 let.

Torej ker brat od žene ni imel avta in stanovanja, njun drug otrok (moja žena) pa ima tako avto kot rešen stanovanjski problem je logično, da brat dobi vse, ona pa nič saj mu gre vendarle nekaj slabše oz. se ni tako znašel.

Kaj pa če bi si tudi brat (oz. sestra od avtorice tega posta) vzel kredit, da bi si kupila tisto, kar nima, bi mogoče delala še kaj honorarno, se doizobrazila in imela s tem možnost dobiti bolje plačano službo…, in ali mislite da nam (četudi imamo “vse”) nebi prišlo prav nekaj 10K€, s katerim bi lahko delno poplačali kredit in imeli manj skrbi? To, da če je nekdo navidez preskrbljen ne pomeni, da tudi njemu nebi prišlo prav kaj €, če se že tala.

Moje mnenje je, da če imata starša dva otroka in imata namen talati, da se da obema otrokoma enako ne glede koliko kdo ima, saj lahko tudi tisti, ki nima toliko vzame kredit in ima toliko, kot drug otrok. Če pa mislita starša delati razliko pa naj to jasno povesta, vendar naj potem pričakujeta tudi primeren odnos s strani prikrajšanega otroka in to je še najbolje pokazati, ko bo kdo od staršev zbolel. Če se en otrok sam odreče delu denarja (ker ima kao dovolj) je to njegova stvar, nikakor pa ni sprejemljivo delati razliko s strani staršev.
[/quote]

Koncno je en nekaj pametnega napisal, za to se gre. Tudi če imaš osnovne dobrine, to ne pomeni, da kaksnih 20 jurjev na računu ti bo pa odveč. Pride smrt, nesreča, izguba sluzbe…bognedaj.
Danes je tako, jutri je lahko vse drugače. Enostavno ne moreš vse enemu otroku v rit tišat.

Dobila sta ( z možem) vse skupaj, do zdaj že sigurno toliko..pa če je to za avto 15.000, za stanovanje zraven 80.000, eden od mojih staršev je še kredit vzel za njiju..pa še kakšne malenkosti tu in tam..vse skupaj znese že toliko. In zdaj imata avto in stanovanje, a tu gor noben nima avta in stanovanja?
Midva sva vse skupaj plačala sama, od A do Ž.
Pa sej nima veze, očitno je večini normalno, da se delajo velike razlike med otroki.
[/quote]

Zdaj ali sta tebe toliko boljše pripravila na življenje, kot tvojo sestro ali pa si ti imela večjo “srečo” s partnerjem. Kakorkoli, še vedno imaš več od tvoje sestre. Imaš vse to, kar je ona dobila od staršev, poleg tega imaš višje dohodke. Starši verjetno tako gledajo na situacijo.

Avtorica ni požrešna. Tudi meni se ne zdi fer, da se dela razlika med otroci. Jaz dam vsakemu enako, ne glede kaj imajo. Res pa je, da vsak od njih porablja denar drugače. V to se ne vtikam.

V življenju sem naletela na kar nekaj “siromakov”, ki so jih vsi zalagali. Čez čas so vsi od njih pričakovali, da dobijo… In če ni bil denar se jim je kar nekaj povesilo. Prepričana sem, da na ta način vzgajamo “siromake”.

Avtorica ni požrešna. Tudi meni se ne zdi fer, da se dela razlika med otroci. Jaz dam vsakemu enako, ne glede kaj imajo. Res pa je, da vsak od njih porablja denar drugače. V to se ne vtikam.

V življenju sem naletela na kar nekaj “siromakov”, ki so jih vsi zalagali. Čez čas so vsi od njih pričakovali, da dobijo… In če ni bil denar se jim je kar nekaj povesilo. Prepričana sem, da na ta način vzgajamo “siromake”.

Avtorica govori o vsotah preko 100.000€, ki so bile dane sestri, ki je revna in uboga, avtorica pa sama zase pravi, da finančno shaja povsem dobro, torej sklepamo, da je v primerjavi s tem denarjem ohoho na konju.

Zdaj pa, starša Melanije Trump recimo, bi morala dati enako Melaniji in njeni sestri? Če data sestri 100 jurjev, jih morata nakazati tudi Melaniji?

Sej tej avtorici se tudi poveša, čeprav je založena po drugih kanalih.

Kolikor sem prebrala, pravi da je sestra z možem dobila denar za avto in stanovanje skupaj v vrednosti 100.000. Se pravi smo vsi tu gor po tvoji logiki ohohoho na konju, ker predvidevam, da vas/ nas ima večina avto in neko lastno stanovanje oz. celo hišo.
Sama imam sestro in zagotovo se mi ne bi zdelo fer, da ona dobi 100.000 za karkoli, jaz pa nič. Pa ne glede na to, koliko denarja imam jaz.

Koliko pa darujeta Cerkvi? Predvsem je pomembno, da tu ne prihaja do neravnovesij in pomankanja, vse ostalo je Božja volja in jo je treba spoštovati.

Denar je od staršev. Lastnina je njihova. Kaj počnejo s svojo lastnino je njihova stvar.

Nobena krivica se vam ne godi.

Greste v trgovino in namesto, da kupite slovenski izdelek, kupite španskega. Zakaj? Zakaj ne podpirate slo gospodarstva.
Vozite renoje ali nemce? Zakaj ne podpirate domače proizvodnje?

Kako bi se vi počutili, če bi vam nekdo diktiral, kaj lahko počnete s svojim denarjem?

Tisti, ki imate dva otroka: sigurno za drugega niste kupovali vseh stvari, oblek novih ampak je imel kdaj kaj od starejšega. Kakšna krivica! Otroku ste dali že nošene stvari in ne nove, ki mu kot drugi osebi pripadajo! Delate razliko med otrokoma!
Pri vzgoji: ta velik gre lahko na igrišče, če vzame mlajšega s seboj. Katastrofa! Totalna krivica za večjega! Ampak to počnete, videno in slišano 1000x po igriščih, v šoli in službi.

Nehajte. Nehajte komandirati svoje starše. Ne vtikujte se v njihovo življenje. In ne pogojujte svoje pozornosti z denarjem.

Če staršev ne marate, jim to povejte in se umaknite, in se tudi vnaprej odrecite dediščini.

Če jih imate radi, tega ne pogojujte v z višino dediščine, ampak bodite z njimi, ker si njihove družbe želite.

Ni isto financiranje in rihtanje malih otrok, ali pa 40 let stare otroke z svojo lastno družino, ženo..To ta drugo je samo potuha, sploh, če je je deležen samo eden od otrok.
Seveda pa to ne pomeni, da starša tega ne smeta, ampak, vsaj pri meni, se v tem primeru ne bi več lepo gledali.

Ni isto financiranje in rihtanje malih otrok, ali pa 40 let stare otroke z svojo lastno družino, ženo..To ta drugo je samo potuha, sploh, če je je deležen samo eden od otrok.
Seveda pa to ne pomeni, da starša tega ne smeta, ampak, vsaj pri meni, se v tem primeru ne bi več lepo gledali.
[/quote]

Popolnoma enako je: ta večji dobi novo kolo, zraste, dobi novega, medtem ko tamali dobi rabljenega. Vrednost prvega je 200 in potem 20, ko ga dobi drugi otrok.
Lahko tudi obrneva: ta večji dobi rabljeno kolo iz bolhe, zraste, spet dobi kolo iz bolhe, medtem ko je tamali rabil kolo ravno v času npr jesenskih popustov in je bilo novo kolo tako znižano, da sta mu kupila novega.
Ta večji lahko zvečer dlje gleda tv kot ta mali. Ampak sta oba njuna otroka.
Krivica se nikoli ne neha, kajne?

Torej pogojuješ svojo ljubezen, do z višino denarja, ki ti ga dajo.

Če si pogledaš temo malo nižje, z naslovom “financirati starše”, se tam večini piscev zdi čisto normalno, da mož mami daje cel kup denarja in se žene to sploh ne tiče, ker to ni njen denar.

A ni to hecno? Zakonca živita skupaj, sta partnerja, ustvarjata skupno premoženje. Pa žena kao nima nič besede pri tem, kam mož svoj denar nosi. V tukajšnji temi pa ogromno ljudi trdi, da imajo odrasli, polno opravilno sposobni otroci pravico do enakovrednih deležev denarja svojih staršev. Da torej starši ne smejo po svoje razpolagat s svojim premoženjem, ampak morajo upoštevat otroke.

Pazi to. Moževa denarnica se žene ne tiče. Ampak gorje, da bi mama sestri dala kaj denarja. S tem je pa ona prikrajšana.

To je umski domet in psihološka predstava povprečnega Slovenca o medsebojnih družinskih odnosih. Se ne odklopi od staršev za nič na svetu. Do penzije bo visel na njih, čakal, kaj mu bodo dali, se pričkal s sestro, si kupoval njihovo ljubezen… žene se pa vse skupaj nič ne tiče.

Ampak ja, vi se kar bockajte s sorojenci o tem, komu je mama sto evrov dala. Pa glejte, da boste še ženo v konflikt vpletli, ni lepšega, kot če se svakinje med seboj kregajo. Prioritete pač.

Starši Melanije šparajo tist denar, ki bi ji ga lahko dali, za primer če se bo hči slučajno kdaj ločila. Ker po ločitvi bi znal past nivo suitiranosti zelo. sarkazem off

Avtorica,popolnoma prav imas…za vse ostale pa ne morem verjet,da vam je ok delat razlike med otroci. Namesto da imate pred ocmi odrasle otroke,si predstavljate,da med svojimi pet,sest,desetletniki storite tako,enemu za rd darilo za 10€ enemu pa za 100€….si ne predstavljam

Jaz poznam eno, ki vsem, ki jo hocejo poslusat, tozi, kako je bila ob dedovanju po starsih oskodovana, da je vse dobila sestra. In v svojem gnevu pozabi, da je takrat, ko je zidala, razlagala, kako ji je sestra kar precej izplacala in da so se dogovorili, da domaca hisa po smrti starsev ostane sestri. Eni radi pozabijo, kaj vse so dobili, drugemu bi pa ocitali vsako drobtinico.

Uf ravno to pa jaz počnem. Otrokom dam ponavadi za rojstni dan tisto kar si iz srca želijo.
Tamali si želi neko bedarijo za 20 eur, tavečji lego kocke za 100 eur.

Očitno bi morala dat tamalemu še 80 eur zraven v kuverto?
Ampak kaj ko je njemu denar španska vas.

Konkretne situacije in vseh okoliščin tematizirane situacije ne poznamo. Iz napisanega pa se da razbrati, da je govora od dveh odraslih hčerkah, kjer je ena izmed njih dobila od svojih staršev, ki so še živi, dobila 100 tisoč €, druga pa nič. Kaj je razlog temu, verjetno ne bomo izvedeli, ker ne poznamo konkretnih okoliščin. Mantra, da lahko vsak dela s svojim premoženjem kar želi, enostavno ni točna. V kolikor ima zakonite dediče, tukaj konkretno otroke, ne more, ne brez pravnih in finančnih posledic za tistega, ki je darilo prejel, ker bo sorojencu, če bo ta seveda to zahteval, enostavno moral/a izplačati nujni delež, kar de facto pomeni, da volja staršev po tem, da s svojim premoženjem lahko delajo kar hočejo, ne bo uresničena brez odškodnine za prezrtega otroka. Nujni deleži obstajajo ravno zato, ker osebe, ki so subjektivno vpletene v meddružinske zadeve, pač niso sposobne objektivnega odločanja, četudi mislijo, da so, in tu nastopi zakon, da vsaj malo zaščiti izločenega. Nekateri ta občutek pravičnosti imajo, nekateri ne, enim pravičnost pomeni nekaj, drugim spet drugo…
Se pa resnično sprašujem, zakaj nekateri sploh imate otroke? To je osnovno vprašanje… kako je nekomu lahko normalno, da enemu otroku da 100 jurjev, drugemu pa nič? Brez da se usedejo, predebatirajo… se kdo sploh vpraša, kako je drugemu otroku ob tem… Tukaj se v osnovi ne gre za denar, gre se za samo dejanje, ki se ga s tem sporoča. Ja, res je da vseh konkretnih okoliščin ne poznamo. Vendar osebno poznam veliko podobnih primerov in v večini gre za psihično motene starše, ki se na ta način zdravijo, namesto psihiatra in tabletk pa svoje travme kanalizirajo preko lastnih otrok. Ogabno!