tudi jaz ne zastopim, zakaj ga nočeš vrnit. Saj imaš poročnega. A če se spet poročiš, boš še kar nosila ta prstan? Ali če si najdeš drugega tipa? Menda si potem to snameš, ali kako? In eni, ki pravite, naj bi ta imela do svoje smrti??? Okej razumem, če bo ostala samska in še 50 let objokovala to zvezo. Ampak v čem je keč, da prstan ostane v neki šatulji do njene smrti, ona pa z novim decem in po možnosti otroki. A samo zato, da zajjebava bivšo svakinjo?

V skrajnem primeru naj reče, da zaenkrat še ne bo vrnila, da pa ga enkrat zagotovo dobijo.

Krvni potomci imajo prednost v tem primeru do rodbinskega prstana – ona pa krvna potomka ni, niti jih s pokojnim možem ni imela. Svakinja pa ima krvne potomce, zato načeloma njim pripada ta prsta sedaj, če že.

Avtorica tako nima pravice zadrževati tega prstana, saj ni krvna sorodnica. Verjetno bo tako pametna, da bo to dojela.
[/quote]To kar ti pišeš je čista bedarija.
Ona je lastnica zaročnega prstana, darila po pokojnem možu. Torej je tudi dedinja.
Ni ona to dobila na posodo ampak je to njen prstan. Lastnik prstana je bil mož in ne sestra.
Po smrti se prstan lahko vrne v krvno sorodstvo, ni pa to nujno. Ker je ona lastnica prstana.
Vse ostalo je grabezljivost.
Res je, da bi bile razprtije zaradi prstana, toda to so že čustveni odzivi. Zato je prav, da se lastnica odloči po občutku.
Prstan je njena last.

Babica je dala prstan kot darilo vnuku sigurno iz razloga.
Kakšnega le, le zakaj babica ni dala prstana vnukinj? Babica je bila pametna.

Čudno, da se svakinja ne pogrezne v tla od sramu ob taki zahtevi. Ali si je upala to izustiti pred drugimi? Kar se mene tiče njena zahteva ni samo okrutna, ampak tudi neokusna.

To kar ti pišeš je čista bedarija.
Ona je lastnica zaročnega prstana, darila po pokojnem možu. Torej je tudi dedinja.
Ni ona to dobila na posodo ampak je to njen prstan. Lastnik prstana je bil mož in ne sestra.
Po smrti se prstan lahko vrne v krvno sorodstvo, ni pa to nujno. Ker je ona lastnica prstana.
Vse ostalo je grabezljivost.
Res je, da bi bile razprtije zaradi prstana, toda to so že čustveni odzivi. Zato je prav, da se lastnica odloči po občutku.
Prstan je njena last.
[/quote]

Tako razmišlja materialistka 🙂 Jasno moraš imet toliko soli v glavi, da veš, da če ni skupnih potomcev, otrej se kri rodbin ni premešala, torej ni krvnih naslednikov, nimaš kot priženjenec pravice do njihovega rodbinskega nakita.

Je dobila zaročni, poročni prstan od svojega moža; robinski prstan po njegovi strani pa je nek simbolični povezovalni element – smrt njenega moža pa je to simboliko pretrgala – niso njeni roditelji in njena žlahta bili prvotni lastniki tega prstana, ampak njegovi – fair play mora igrat avtorica v tem primeru 🙂

Tako razmišlja materialistka 🙂 Jasno moraš imet toliko soli v glavi, da veš, da če ni skupnih potomcev, otrej se kri rodbin ni premešala, torej ni krvnih naslednikov, nimaš kot priženjenec pravice do njihovega rodbinskega nakita.

Je dobila zaročni, poročni prstan od svojega moža; robinski prstan po njegovi strani pa je nek simbolični povezovalni element – smrt njenega moža pa je to simboliko pretrgala – niso njeni roditelji in njena žlahta bili prvotni lastniki tega prstana, ampak njegovi – fair play mora igrat avtorica v tem primeru 🙂
[/quote]Ja tako razmišljaš ti materialistka. Babica je dala prstan vnuku iz želje, da ga pokloni svoji bodoči nevesti.
Torej je to bila njena želja.
Ob strani je užaljenost sestre Oz vnukinje, ki je bila užaljena da prstana ni dobila ona. Sramota in plenilstvo sorodnikov po smrti svoje krvi, je lahko še kaj hujšega in ti to primerjaš z rodbino.
Se vidi kakšno in kaj so te starši naučili. Poštenje ti je tuje.

Jaz ga ne bi vrnila. Pa ne zaradi samega prstana, ampak zaradi pomena, ki bi ga zame imel kot moževo darilo.
In vsi tisti, ki vam ni jasno, zakaj ga avtorica ne želi vrnit… vam darilo ljubljene osebe nič ne pomeni in bi ga brez težav izročili nekomu, ki bi prišel in to zahteval od vas?

Babica je dala prstan kot darilo vnuku sigurno iz razloga.
Kakšnega le, le zakaj babica ni dala prstana vnukinj? Babica je bila pametna.
[/quote]

Morda zato, ker se vnukinja takrat še ni poročila, ker je mlajša itd. itd…Ali pa je bila babi dementna, ko je dajala prstan, ali pa jo je vnuk prosil, rekel, da se bo poročil in bi rad dobil prstan itd. Skratka, če gre za dediščino, ki gre iz roda v rod, bi ob takih trapah kot si ti, družinski nakit zelo hitro izginil iz družine. Babi je pač naredila napako, jeebiga, na tej avtorici pa je, če je človek na mestu, da to napako popravi.

A ti trapa veš, kaj je družinski nakit? Ne? Se vidi, če enačiš “kar nekoga, ki bi prišel mimo in to zahteval od tebe” z družino, v čigar lasti je prstan. Tej družini gre za tradicijo, ko naj bi nek nakit pripadal potomcem TE DRUŽINE.

Morda zato, ker se vnukinja takrat še ni poročila, ker je mlajša itd. itd…Ali pa je bila babi dementna, ko je dajala prstan, ali pa jo je vnuk prosil, rekel, da se bo poročil in bi rad dobil prstan itd. Skratka, če gre za dediščino, ki gre iz roda v rod, bi ob takih trapah kot si ti, družinski nakit zelo hitro izginil iz družine. Babi je pač naredila napako, jeebiga, na tej avtorici pa je, če je človek na mestu, da to napako popravi.
[/quote]Ob takih paraziti kot so ti družinski nakit hitro konca spremenjen v cekine.

Babica je bila pametna, dala ga je vnuku, ker je vedela, da bo ostal pri njemu.

Tako razmišlja materialistka 🙂 Jasno moraš imet toliko soli v glavi, da veš, da če ni skupnih potomcev, otrej se kri rodbin ni premešala, torej ni krvnih naslednikov, nimaš kot priženjenec pravice do njihovega rodbinskega nakita.

Je dobila zaročni, poročni prstan od svojega moža; robinski prstan po njegovi strani pa je nek simbolični povezovalni element – smrt njenega moža pa je to simboliko pretrgala – niso njeni roditelji in njena žlahta bili prvotni lastniki tega prstana, ampak njegovi – fair play mora igrat avtorica v tem primeru 🙂
[/quote]
Govora je o zaročnem prstanu, ki je bil hkrati tudi rodbinski prstan. Avtorica drugega zaročnega prstana nima.

Fair play in osnova kulture je, da se nobeni vdovi ne vleče zaročnega in poročnega prstana s prsta, ampak se vsaka ženska v takem primeru sama odloči, kdaj ju bo snela, če sploh kdaj.

Nadalje je neokusno tudi, da zaročni prstan avtorice v času njenega življenja nosi katerakoli druga ženska, če se avtorica s tem izrecno ne strinja. Tu gre enostavno za osnovno oliko in spoštovanje do avtoričinega zakona in njenih čustev do pokojnega moža ter simbolnega pomena tega prstana.
Samo totalni čustveni invalid in sebičnež brez empatije ne zmore razumeti, kaj ta prstan avtorici pomeni.

Če gre svakinji res samo za to, da prstan ostane v rodbini, ne bi smela imeti problema s tem, da se prstan v njihovo družino vrne po avtoričini smrti oz. ko se bo ona za to odločila. Ampak meni se bolj zdi, da bi ga svakinja rada sama nosila. Kar je pa, kot sem že napisala, popolnoma neprimerno in tudi žaljivo tako do avtorice kot do njenega pokojnega moža, saj je imel ta prstan zanju poseben pomen in čustveno vrednost. Bo morala svakinja pač preboleti, da ga njena babica ni namenila njej, da ga ona ne bo nosila nikdar, ga bodo pa enkrat kasneje dobili njeni potomci.

Morda zato, ker se vnukinja takrat še ni poročila, ker je mlajša itd. itd…Ali pa je bila babi dementna, ko je dajala prstan, ali pa jo je vnuk prosil, rekel, da se bo poročil in bi rad dobil prstan itd. Skratka, če gre za dediščino, ki gre iz roda v rod, bi ob takih trapah kot si ti, družinski nakit zelo hitro izginil iz družine. Babi je pač naredila napako, jeebiga, na tej avtorici pa je, če je človek na mestu, da to napako popravi.
[/quote]Ob takih parazitih kot si ti, družinski nakit hitro konca spremenjen v cekine.

Babica je bila pametna, dala ga je vnuku, ker je vedela, da bo ostal pri njemu.

Razumem tako tebe, kot tvojo bivso svakinjo, obe imata prav, vsaka iz svojega stalisca in poiskati morata resitev, ki bo obema prava.

S svakinjo bi se vsedla in se pogovorila, lepo bi ji povedala, da me izguba moza se vedno boli in da mi prstan veliko pomeni, a da se zavezujem, da ga najkasneje po moji smrti dobijo potomci njene druzine, oziroma prej, ce se kdaj tako odlocim.

Mislim, da je to smiselna in pravicna reditev za obe strani.

Imam sinove. Imam nekaj babicinega nakita, nekaj maminega, ti povem, da razmisljam, da ga bom dala vnukinjam, ce bo kaksna vnukinja, da tako nakit ostane v druzini.
Ce ne bo punc med potomci, pa morda potem pozneje sinovom ali naj si po moji smrti razdelijo, pa naj cuvajo za svoje vnukinje ali pa prodajo, itak ko me ne bo vec, mi bo vseeno.

Ja tako razmišljaš ti materialistka. Babica je dala prstan vnuku iz želje, da ga pokloni svoji bodoči nevesti.
Torej je to bila njena želja.
Ob strani je užaljenost sestre Oz vnukinje, ki je bila užaljena da prstana ni dobila ona. Sramota in plenilstvo sorodnikov po smrti svoje krvi, je lahko še kaj hujšega in ti to primerjaš z rodbino.
Se vidi kakšno in kaj so te starši naučili. Poštenje ti je tuje.
[/quote]

Babica njihova je bila vzgojena v moralnih vrednotah je predvidevala, da bo njen v uk imel potomce… Dej kokoška odkokodajkaj….. Rodbinski prstan pripada primarni rodbini, ne tuji 🙂

Meni morala ni tuja, tebi pa zelo xD

Ob takih parazitih kot si ti, družinski nakit hitro konca spremenjen v cekine.

Babica je bila pametna, dala ga je vnuku, ker je vedela, da bo ostal pri njemu.
[/quote]

Kako pri njemu? saj ga ni v grob odnesel. Babica je menila kot moralno vzgojena, da bo vnuk moralno predal ta prstan svojim potomcem., ker je čisto normano predvidevala, da jih bo imel. Pa žal ne bo mogel ta vnuk iz kar dveh razlogov: prvi je ta, ker je pokojni, drugi pa ta, da ni imel svojih potomcev.

Babica njihova je bila vzgojena v moralnih vrednotah je predvidevala, da bo njen v uk imel potomce… Dej kokoška odkokodajkaj….. Rodbinski prstan pripada primarni rodbini, ne tuji 🙂

Meni morala ni tuja, tebi pa zelo xD
[/quote]Se kako ti je morala tuja.
Pač parazit, ki si domišljaš, da si lahko lastnica vsega.
Rodbinski nakit? Kaj si domišljas da si herijeva megi:D
Odpujsaj pujska.

Najprej moje sožalje. Zelo težka izkušnja mora biti, če ti umre partner. Upam, da si dobro.
Jaz bi prstan vrnila, ker je resnično lepo, da ostane v družini. Njega več ni, za spomin imaš njegov poročni prstan. Nekoč boš spoznala nekoga drugega in takrat boš z roke dala tudi poročni prstan (ni mi pa običajno, da nosiš oba prstana, ker moža itak ni več).

Se kako ti je morala tuja.
Pač parazit, ki si domišljaš, da si lahko lastnica vsega.
Rodbinski nakit? Kaj si domišljas da si herijeva megi:D
Odpujsaj pujska.
[/quote]

Me poznaš, da me boš tako etiketirala preko tipkovnice, ker mi ne gledaš v obraz, me ne poznaš osebno? Veliko si drzneš, takole – z domačega stola.

Me poznaš, da me boš tako etiketirala preko tipkovnice, ker mi ne gledaš v obraz, me ne poznaš osebno? Veliko si drzneš, takole – z domačega stola.
[/quote]

Rodbinski nakit, tuje rodbine ne more bit tvoj, materialistka, ker niti nisi njihova krvna sorodnica, nič krvnega nimaš v takem primeru skupnega z njim. Kar si imela z njimi, ne obstaja več na tem svetu -samo še spomini. Zdaj pa prenehaj in spokaj s takimi. Zaročni poročni te veže na del njihove rodbine, ne pa na njihov rodbinski nakit 😀 Pujsa si samo ti, poglej se v špegu 🙂

Me poznaš, da me boš tako etiketirala preko tipkovnice, ker mi ne gledaš v obraz, me ne poznaš osebno? Veliko si drzneš, takole – z domačega stola.
[/quote]Ti samo vračam bumerang. Jaz tebi samo vračam tvoje besede. Upam da, si zadovoljna :D. Drugič uporabi primerno komunikacijo, tako da boš dobila, kar si dajala. 😀

Govora je o zaročnem prstanu, ki je bil hkrati tudi rodbinski prstan. Avtorica drugega zaročnega prstana nima.

Fair play in osnova kulture je, da se nobeni vdovi ne vleče zaročnega in poročnega prstana s prsta, ampak se vsaka ženska v takem primeru sama odloči, kdaj ju bo snela, če sploh kdaj.

Nadalje je neokusno tudi, da zaročni prstan avtorice v času njenega življenja nosi katerakoli druga ženska, če se avtorica s tem izrecno ne strinja. Tu gre enostavno za osnovno oliko in spoštovanje do avtoričinega zakona in njenih čustev do pokojnega moža ter simbolnega pomena tega prstana.
Samo totalni čustveni invalid in sebičnež brez empatije ne zmore razumeti, kaj ta prstan avtorici pomeni.

Če gre svakinji res samo za to, da prstan ostane v rodbini, ne bi smela imeti problema s tem, da se prstan v njihovo družino vrne po avtoričini smrti oz. ko se bo ona za to odločila. Ampak meni se bolj zdi, da bi ga svakinja rada sama nosila. Kar je pa, kot sem že napisala, popolnoma neprimerno in tudi žaljivo tako do avtorice kot do njenega pokojnega moža, saj je imel ta prstan zanju poseben pomen in čustveno vrednost. Bo morala svakinja pač preboleti, da ga njena babica ni namenila njej, da ga ona ne bo nosila nikdar, ga bodo pa enkrat kasneje dobili njeni potomci.
[/quote]Zelo dober komentar in tudi odlično obrazloženo.

Tako razmišlja zagrizena feministična materialistka 🙂 A če bi bil prstan pa “trompetngold”, bi ga pa takoj vrnila, a ne ? LOL!
[/quote]

Men ni treba ničesar dat, če človek ne želi. Tudi tukaj kot razumem jih ni nihče prisilil. Jaz pa tudi dam svoje stvari, ko/če želim in komur želim.
Tvoja reakcija me spominja na ljudi, ki mislijo, da bodo s sabo v grob odnesli (svoje nepremičnine, parcele, družinske prstane ipd). Ampak važni so ljudje, ne stvari. Kdor se naveže na stvari ne na ljudi, potem že ni bogvekaj. To seveda ne pomeni, da sem mnenja, da moraš biti ignorantski do svoje zemlje, dediščine itd. Ampak, kar si dal, si dal. In spoštuj človeka, ki si mu to dal (oz. sprejmi, da mu je lastnik to dal).
Po vaši logiki bi potem morali tudi vsi (pretežno so to ženske), ki se naselijo k partnerju v mansardo spokat takoj, če ta umre. Če nimajo otrok, bi morale očitno prvo uro po pogrebu letet z bajte, drugače pa ajde naj jim bo še par mesecev. Aja, zarad otrok, ki so prave krvi, se to spregleda … To pa je morala, a?

Meni bi bilo edino sprejemljivo, da jo lepo lepo prosijo, če bi bila tako dobra in ta prstan dala njim, ker je družinski nakit, ki jim veliko pomeni (čeprav, a ona kar naenkrat ni več članica te družine? kaj je potem – nekdo, ki mu pokažeš vrata? In če bi jim vrnila prstan, bi pričakovala, da dajo nekaj finančno enako vrednega, prostovoljno seveda. Ker to je fer. Ker dajmo si priznat, prstan ima lahko le emocionalno vrednost (zakaj bi bila navezanost žene na prstan, ki ji ji ga dal mož manj pomembna od navezanosti tropa žlahte na nek “družinski” nakit? ker, priznajmo si, tudi pri družinskem nakitu bo dobil eden, vsi potencialni ostali, pa “adijo”. Skratka ni nekega smiselnega razloga, da prstan vrača.

Pa še eno hipotetično vprašanje: bodoči mož vam da družinski prstan, in vam reče: tole je naš družinski prstan. dajem ti ga, če se boš poročila z mano. Tvoj pa ostane samo, če bova imela potomce in če jaz ne umrem. Sicer ga boš morala lepo vrniti moji družini.

Vaša reakcija?

Jaz bi v najboljšem primeru rekla, veš kaj vtaknite si nekam ta prstan, ga ne maram.

Ti samo vračam bumerang. Jaz tebi samo vračam tvoje besede. Upam da, si zadovoljna :D. Drugič uporabi primerno komunikacijo, tako da boš dobila, kar si dajala. 😀
[/quote]

A pa si ti mal prflikflik, ali kaj?

Te bo ta tvoj bumerang na sredi čela zadel, pa veliki “L” ti bo pustil kot odtis sredi čela 🙂

Takole:
https://image.shutterstock.com/image-vector/loser-face-vector-icon-isolated-260nw-1433576156.jpg

Rodbinski nakit ni kar tvoj, sploh če nisi vnuku “pokojne babice”; ki ga je dala svojemu in vnuku, rodila potomcev . Jaz ne zagovajam da avtorici ostane nakit – kakšna materialistka sem torej? xD

A pa si ti mal prflikflik, ali kaj?

Te bo ta tvoj bumerang na sredi čela zadel, pa veliki “L” ti bo pustil kot odtis sredi čela 🙂

Takole:
https://image.shutterstock.com/image-vector/loser-face-vector-icon-isolated-260nw-1433576156.jpg

Rodbinski nakit ni kar tvoj, sploh če nisi vnuku “pokojne babice”; ki ga je dala svojemu in vnuku, rodila potomcev . Jaz ne zagovajam da avtorici ostane nakit – kakšna materialistka sem torej? xD
[/quote]Terba pokaj spat, ne da se grebes za tuj prstan.
Svakinji bi snela zaročni prstan z roke, a se brat niti še dobro ni ohladil.

Faze žalovanja so vsaj 3-5 let.

Terba kako boš ti to razumela.

Pokaj!