Sestra pokojnega moža želi moj zaročni prstan
Terba pokaj spat, ne da se grebes za tuj prstan.
Svakinji bi snela zaročni prstan z roke, a se brat niti še dobro ni ohladil.
Faze žalovanja so vsaj 3-5 let.
Terba kako boš ti to razumela.
Pokaj!
[/quote]
A ti znaš funkcionalno brat? Kje se jaz grebem za tuj prstan? Nije rodila dicu, za ovaj rodbinski prsten, šta tebi nije jasno?
Teraj ti sebe u krevet xD
Men ni treba ničesar dat, če človek ne želi. Tudi tukaj kot razumem jih ni nihče prisilil. Jaz pa tudi dam svoje stvari, ko/če želim in komur želim.
Tvoja reakcija me spominja na ljudi, ki mislijo, da bodo s sabo v grob odnesli (svoje nepremičnine, parcele, družinske prstane ipd). Ampak važni so ljudje, ne stvari. Kdor se naveže na stvari ne na ljudi, potem že ni bogvekaj. To seveda ne pomeni, da sem mnenja, da moraš biti ignorantski do svoje zemlje, dediščine itd. Ampak, kar si dal, si dal. In spoštuj človeka, ki si mu to dal (oz. sprejmi, da mu je lastnik to dal).
Po vaši logiki bi potem morali tudi vsi (pretežno so to ženske), ki se naselijo k partnerju v mansardo spokat takoj, če ta umre. Če nimajo otrok, bi morale očitno prvo uro po pogrebu letet z bajte, drugače pa ajde naj jim bo še par mesecev. Aja, zarad otrok, ki so prave krvi, se to spregleda … To pa je morala, a?
Meni bi bilo edino sprejemljivo, da jo lepo lepo prosijo, če bi bila tako dobra in ta prstan dala njim, ker je družinski nakit, ki jim veliko pomeni (čeprav, a ona kar naenkrat ni več članica te družine? kaj je potem – nekdo, ki mu pokažeš vrata? In če bi jim vrnila prstan, bi pričakovala, da dajo nekaj finančno enako vrednega, prostovoljno seveda. Ker to je fer. Ker dajmo si priznat, prstan ima lahko le emocionalno vrednost (zakaj bi bila navezanost žene na prstan, ki ji ji ga dal mož manj pomembna od navezanosti tropa žlahte na nek “družinski” nakit? ker, priznajmo si, tudi pri družinskem nakitu bo dobil eden, vsi potencialni ostali, pa “adijo”. Skratka ni nekega smiselnega razloga, da prstan vrača.
[/quote]Seveda ni razloga, razen neokusnega odnosa bratove sestre, ki je sigurno pod vplivom svoje matere.
Predrzni so!
Zaročni prstan lahko zahteva nazaj le moški, če ni prišlo do poroke, zato ker poročni prstan je del dogovora in ta ni bil udejanjen. Oziroma njegova družina če ženska razdre zaroko in nato moški umre. Vsaj tako razsodijo na sodišču kot sem videl pri Sodnici Judy. Ob ločitvi pa ženska obdrži oba, vendar v primeru, da je zakon trajal le dva tedna in je bila tudi ona problematična, bi bilo pošteno da ju vrne oba.
V tvojem primeru pa imaš vso pravico do obeh.
Lahko jim ga vrneš v primeru, če se gdaj znova poročiš. Če se ne boš več nikoli in bo on ostal tvoj edini zakonec pa lahko svoj prstan brez slabe vesti obdržiš ali na prstu ali predalu in ga nato po smrti zapustiš svojcem kot del tvoje zgodbe.
Če se boš znova poročila, pa jim ga lahko odneseš nazaj in jim poveš to kar sem ti napisal. Če te pa zadeva obremenjuje v mislih pa lahko stišneš zobe in greš zdaj k njim in se ne zmeniš za morebitne grde poglede. Jim poveš kar sem napisal in da ima prstan zate kot vdovo močen simboličen pomen in del spomina na moža in da jim ga boš morda vrnila ali pa jim ga ne boš nikoli, če se več ne boš poročila. In ti nimajo nobene pravice kaj očitati.
Kaj meniš, a ni to najbolj smiselno v tem primeru?
Po zakonu ti ga ni treba vrniti, tudi če je to zapuščina moževih najožjih, saj od poroke dalje vse spada v skupno gospodinjstvo med možem in ženo. Če ne bi bila poročena in bi šla narazen pred poroko, bi po zakonu zaročni prstan mogla vrniti. Ker sta pa poročena, ti ga ni treba. Zdaj je odvisno samo od tebe – če ga ne boš “vrnila”, boš imela slabe odnose z njo ali z moževimi najbližjimi, če ga boš vrnila, bodo veseli in ponosni na to, a nič ne garantira, da boš dobre stike skozi leta z njimi ohranila.
Jaz ga na tvojem mestu ne bi dal stran. To, da je bil babičin prstan, so se vsi moževi sorodniki zavedali, kaj so s tem naredili, ko so vama zaupali ta prstan. Če bi hoteli, da to v družini ostane, ti ga mož ne bi “smel” dati in bi ga pač nosila njegova sestra, ko se bi poročila.
Bi pa v tvojem primeru vrnil zaročni prstan nazaj, če jim toliko pomeni, samo v primeru, ko bi si našel (v tvojem primeru) drugega partnerja. Glede na to, da otrok nimaš, jih skrbi, da bo ta prstan s tabo postal za vedno pozabljen. Ampak to je njihova “napaka”. Tvoja dobra volja pa je samo, če jim ga boš vrnila. Glede na to, da je na žalost tvoj mož mrtev, boste po vsej verjetnosti s časoma pozabili na stike. Če tudi že pozno, iskrene sožalje.
Pri nas gre rodbinski nakit najstarejsi potompki v najnovejsi liniji.
Tako ga je od prababice dobila mozeva sestra.
Sedaj je 50 in samska brez otrok.
Kdaj tocno ji naj recem:” Cuj ti jimas otrok daj nakit moji najstarejsi hceri…”
?
Niste normalni.
Ve se da bo nakit dobila najstarejsa necakinja ob smrti tete. Razen ce ji bo dala ob poroki oz rojstvu otrok. To pa je njena odlocitev in na kraj pameti mi ne pade da bi sla dregat v njo.
eni so že ugotovili, da gre za provokacijo. Sploh na Gorenjskem ni non, ampak so stare matere.
Nakita od drugih ni dobro nositi, ker prenaša negativno energijo.
Najbrž si še mlada in se boš ponovno poročila, zato se hitro znebi starega nakita, ker te zavira.
Če si pametna, boš z veseljem vrnila prstan in se znebila vezi, ki te morda še vežejo na to družino.
Če bi bila na tvojem mestu bi prstan vrnila. Zakaj.? Ker mi ga ni podaril mož ampak moževa družina. Mož ga je dobil, pred njim ga je dobila njegova babica, ona verjetno od svoje babice itd… Nobene veze nima z možem, ker ni potomcev, da bi jim ga predala naprej. Kaj naj s prstanom neke druge družine.? Ne sodi k meni, ni mu mesto pri meni.
Imam cel kup družinskega nakita-nase druzine seveda, skrbno spravljen in nihče ga ne nosi. Ta star nakit ima neko čudno energijo, zakljenjen bo ostal tam kjer je še dolgo časa. Dvomim da ga bom sploh dala naprej. Naj stoji kot nek davn spomin na preteklost.
Govora je o zaročnem prstanu, ki je bil hkrati tudi rodbinski prstan. Avtorica drugega zaročnega prstana nima.
Fair play in osnova kulture je, da se nobeni vdovi ne vleče zaročnega in poročnega prstana s prsta, ampak se vsaka ženska v takem primeru sama odloči, kdaj ju bo snela, če sploh kdaj.
Nadalje je neokusno tudi, da zaročni prstan avtorice v času njenega življenja nosi katerakoli druga ženska, če se avtorica s tem izrecno ne strinja. Tu gre enostavno za osnovno oliko in spoštovanje do avtoričinega zakona in njenih čustev do pokojnega moža ter simbolnega pomena tega prstana.
Samo totalni čustveni invalid in sebičnež brez empatije ne zmore razumeti, kaj ta prstan avtorici pomeni.
Če gre svakinji res samo za to, da prstan ostane v rodbini, ne bi smela imeti problema s tem, da se prstan v njihovo družino vrne po avtoričini smrti oz. ko se bo ona za to odločila. Ampak meni se bolj zdi, da bi ga svakinja rada sama nosila. Kar je pa, kot sem že napisala, popolnoma neprimerno in tudi žaljivo tako do avtorice kot do njenega pokojnega moža, saj je imel ta prstan zanju poseben pomen in čustveno vrednost. Bo morala svakinja pač preboleti, da ga njena babica ni namenila njej, da ga ona ne bo nosila nikdar, ga bodo pa enkrat kasneje dobili njeni potomci.
[/quote]
podpis. se strinjam s tem.
Mož je prstan dobil, ni ga ukradel. Torej je nekdo že prej poskrbel za to, da je preko moža prešel nate. Ob ločitvi bi ga vrnila, ob smrti pa ne. Rekla bi, dokler žalujem, ga bom nosila in če se bom nekoč pridružila možu, ga bom nesla s seboj k njemu. Če si bom kdaj ustvarila novo življenje, ga bom pa vrnila odvisno od tega, koliko boste spoštovali moje žalovanje.
Ker očitno še žaluješ, če ga nosiš.
Težko je reči, kaj je najbolj prav.
Mogoče je najboljša možnost, da si pridobiš čas tako, da rečeš, da bi ga imela še nekaj časa, dokler boš žalovala. Pa poskusi z njimi ohraniti čim boljše odnose, da se ne boste kregali zaradi tega…. Mogoče boš kasneje dobila partnerja in si z njim želela ustvariti družino ter takrat sama začutila, da je čas, da daš prstan dol….
Mož je prstan dobil, ni ga ukradel. Torej je nekdo že prej poskrbel za to, da je preko moža prešel nate. Ob ločitvi bi ga vrnila, ob smrti pa ne. Rekla bi, dokler žalujem, ga bom nosila in če se bom nekoč pridružila možu, ga bom nesla s seboj k njemu. Če si bom kdaj ustvarila novo življenje, ga bom pa vrnila odvisno od tega, koliko boste spoštovali moje žalovanje.
Ker očitno še žaluješ, če ga nosiš.
[/quote]
pa kakšne bedarije to kvasite eni. Kako bo prstan nesla možu? Ko so mrtev si mrtev, človeške fore ne veljajo več. Sploh pa je že to prenašanje brezveznega nakita, ki ga najbrž ne ena ne druga ne bo dala nikoli gor, otročje.