sestre Klarise
Zato je polnočna molitev – ki jo sestre opravljajo vsak dan od polnoči do dveh – za mnoge mlade najbolj vznemirljiva. »Ko drugi spijo ali ko ne morejo spati, ko jih tarejo stiske, skrbi, gremo sestre na obisk k Jezusu. Vsako noč tako pomembna avdienca!« pravi opatinja s. Katarina Ambrož. Red sester klaris je kontemplativen, molijo osem ur in več na dan. Sestre živijo v tihoti, le po kosilu imajo 45 minut za »rekreacijo«, to je čas, ko pomivajo posodo, se pogovarjajo, smejejo, sicer pa je v samostanu ves čas tišina. »Molk nas varuje pred hrupom praznega besedičenja, ki krade toliko ljudem čas in mir srca. Tišina ustvarja v nas ubranost, da lahko prisluhnemo rahlemu božjemu šepetu,« pravi s. Katarina in pristavi, da klavzurno življenje sester ne osami, ampak jih postavi v srce Cerkve. »Da se tu s Kristusom darujemo za svoje brate in sestre. To je milost. Čim manj me ima svet, tem več me ima, ali drugače, tem bolj pripadam Kristusu, tem bolj pripadam svetu.« Eden od mladih je začudeno vprašal: »Sestra, to je grozno, nimate televizije niti radia? Ne smete zapustiti samostana? Niti domov ne greste. Kaj pa starši?! Prijatelji?« Sestra Katarina se nasmehne: »Grozno je, ko ljudje živijo pod isto streho, pa so daleč drug od drugega. Če pa smo blizu Bogu, smo blizu ljudem. Krajevne razdalje ne ločujejo ljudi, ločujejo nas notranji zidovi. Če mi te notranje zidove podremo, če smo blizu Bogu, smo blizu bližnjim.« Da so blizu ljudem, da molijo za potrebe sveta in Cerkve, da molijo posebno za mlade, sestre prepričajo tudi z zagotovilom, ki ga ponovijo vsakič, ko mladi odhajajo: »Želimo, da mladi in drugi obiskovalci, ki pridejo k nam, odidejo od nas z zavestjo molitvene povezanosti. Da se takrat, ko jim je hudo, spomnijo, da sestre klarise noč in dan molijo zanje.«
To že ne bi bilo zame.Kot da si v zaporu.še slabše.
Ljudje imamo različne smisle življenja. Eni ne hodijo v hribe, drugi norijo gor non stop,……….
Nikakor ne želim niti poizkusiti načina življenja, kot ga imajo klarise. One seveda ne bi živele po moje in prav je tako.
[/quote]
V čem je smisel življenja, da si samo v hiši in na vrtu, da moliš vse dni in skoraj da nimaš stika s svetom?
Kaj pa je smisel življenja? Imeti ali delati, kaj? Mislim, da vsakomu nekaj drugega. Eni imajo družino, eni nimajo. Eni imajo enega otroka, drugi jih imajo 10. Eni so uspešni v službi, drugi niti ne prestopijo prag službe.
Eni se najdejo v naravi, radi hodijo v naravo, drugi v kuhanju, tretji v modeliranju, četrti v kvačkanju.
Eni imajo 20 prijateljev, drugi tudi enega nimajo.
Različni smo si.
Pojdi enkrat v Nazarje ali Turnišče in obišči klarise. Vesele te bodo! Boš videl, kako žarijo, kako se rade pogovarjajo, rade poslušajo. Kako so vesele, vedre. Vedo zakaj so tam in zakaj to delajo, kar delajo.
Jaz imam prijateljico tam in ne znam povedati, kako je lepo, ko veš, da nekdo ves čas zate moli. Če pride huda stiska, pokličem in vse sestre molijo za nas, ali za kakšno potrebo drugih. One so tam, da smo mi lahko v svetu. In kot je rekla sestra Katarina, kaj je lepšega, kot biti in delati za vse ljudi in darovati svoje življenje Bogu. Ni lepšega. 
Čisto razumem, da se odločiš in greš med redovnice.A vendar- Klarise živijo zaprte za ograjo in nimajo z ostalim svetom nič kaj opravka.Me res zanima , kako jim ustreza biti leta in leta zaprt v hiši in na vrtu z istimi ljudmi in moliti vsak dan iste besede.
Zanima me, kako človek zdrži to puščobno življenje?
Lansko leto smo bili na romanju in smo se ustavili tudi pri klarisah. Lepo so nas sprejele (seveda so bile v svojem prostoru) in nas pogostile z domačimi keksi in čajem. Neverjetno, kako so te ženske delavne, razgledane in inteligentne. Obdelujejo vrt oz. njivo, opravljajo pa tudi različna dela, predvsem pa veliko molijo. Molijo za ljudi v stiski, molitvenih namenov jim nikoli ne zmanjka. Nimajo ne TV, ne radia.
Res so občudovanja vredne. Njih ni zmotil hrup tega sveta. One funkcionirajo v tišini in molitvi. Ni pa vsaka za v samostan.
Vsak normalen človek, ki je v veliki meri odrezan od sveta, kar te nune očitno so, je zelo vesel družbe in žari od veselja, ko ga kdo obišce, da mu da 5 minut pozornosti.
[/quote]
Vsak normalen človek, ki je v veliki meri odrezan od sveta, kar te nune očitno so, je zelo vesel družbe in žari od veselja, ko ga kdo obišce, da mu da 5 minut pozornosti.
[/quote]
Če bi toliko hrepenele po pogovoru, ne bi mogle biti v samostanu. Obiski so damo 2-3 krat na teden, 2-3 ure. Med postom, v adventu jih pa ni.
Tudi ne priletijo vse sestre, ko prideš. Ali tista, kateri si prišel, ali 1-2, da ti kaj povesta.
Čisto razumem, da se odločiš in greš med redovnice.A vendar- Klarise živijo zaprte za ograjo in nimajo z ostalim svetom nič kaj opravka.Me res zanima , kako jim ustreza biti leta in leta zaprt v hiši in na vrtu z istimi ljudmi in moliti vsak dan iste besede.
Zanima me, kako človek zdrži to puščobno življenje?
[/quote]
Čisto razumem, da se odločiš in greš med redovnice.A vendar- Klarise živijo zaprte za ograjo in nimajo z ostalim svetom nič kaj opravka.Me res zanima , kako jim ustreza biti leta in leta zaprt v hiši in na vrtu z istimi ljudmi in moliti vsak dan iste besede.
Zanima me, kako človek zdrži to puščobno življenje?
[/quote]
Po moje je isto kot v zakonu ali če sam živiš. Večino časa v tem uživaš, pride pa kak dan, ko bi vse skupaj nekam poslal.
so ljudje, ki so zelo duhovni in večino časa prebijejo v razmišljanju. vse civilizacije poznajo tak način življenja, konec koncev naj bi Buda 49 dni sedel pod figovim drevesom in neprenehoma meditiral, da je doživel razsvetljenje.
naj bodo to molitve, naj bodo to meditacije, ples dervišev… to najdeš povsod, ne samo pri katolikih, je pa to namenjeno zelo redkim. večina ljudi v takem načinu življenja ne vidi kakega smisla.
oni smatrajo molitev kot neko dejavno energijo, ki dejansko pomaga ljudem (saj veš misel je energija, ki se usmerja in deluje). Živijo v zaprti skupnosti, ki je že vedno skupnost in tudi delajo čisto običajna dela.
[/quote]
Ja, je tako in to lahko začuti vsak, najbolj pa tisti, ki so v sebi prazni. Razsvetli se jim um. Res pa je, da od vsakega energija ni enako močna. Eni molijo, pa se ne zgodi nič, ker niso emocionalno vpleteni.
Energija se vidi tudi pri parih. Skoraj vedno, ko vidim kakšne par, točno vem ali je povezan ali ni, ker se to energijsko takoj vidi, ker od njiju odseva enaka energija. Eni pari pa sploh niso energijsko povezani.
Dnevni red:
– Dan začenjajo in končujejo z molitvijo. Osem in več ur je določenih za
molitev.
– Vstajajo ob 23.45 in se zberejo v kapeli za nočno molitev, ki traja malo manj
kot dve uri.
– Zjutraj začnejo z molitvijo ob 5.45.
– Premišljevanje, sveto mašo, brevir in druge molitve imajo do okoli 9.00.
– Po zajtrku delajo, opoldne spet molijo okoli uro in pol, po kosilu je nekaj
prostega časa za razvedrilo.
– Popoldansko delo končajo do petih, ko jih spet kliče zvonec v kapelo k molitvi
za dobri dve uri … Molitev, delo, razvedrilo in počitek se skladno menjavajo.
Poleg molitve sestre gojijo cerkveno petje ter opravljajo gospodinjska in razna ročna
dela (šivajo, klekljajo, vezejo), pečejo hostije, urejajo cerkveno perilo, obdelujejo vrt
in se lotijo raznovrstnih drugih opravil.
